Vest

Najprej je bil špageti western Django, ki ga je leta 1966 režiral Sergio Corbucci. To ni poceni zgodba o junaku brez imena, ki prijaha v zanikrno mesto, polno zlikovcev in pokvarjenih ljudi, ročno naredi red, nato pa zlagoma in samozavestno odjezdi v sončni zahod. Zgodba je namreč o hendikepu, kar je čisto nekaj drugega.

Django (Franco Nero) se sicer res postavi na pravo stran oziroma zoper bandite, ki se spopadajo za kapital, toda njegovo gesto dobro razumemo šele, če razmislimo, kako pride v mesto, če se vprašamo, kaj se dogaja, še preden se sploh kaj zgodi. Ne prijaha namreč na konju, kot bi pričakovali, temveč pride peš, korakajoč po blatu, kar je zelo nenavadno. Še bolj nenavadno, če ne kar bizarno, pa je nekaj drugega. Ključno za razumevanje njegove gesto je namreč natanko to, kar z naporom vleče za seboj.

Vleče namreč krsto. Sporočilo je zato preprosto in kristalno jasno: v resnici ste že mrtvi, le da tega še ne veste. Vaša usoda je zapečatena, zato so vaši spopadi za kapital patetični in bebavi. In še: ko ga krčmar vpraša, za koga je krsta, reče, da bo nekoč v njej ležal Django, on sam!

Taka je logika hendikepa. Hendikep je namreč tudi razcep, v katerega je ujeta eksistenca vsakega človeškega bitja: človek je živ le toliko časa, dokler zmore pogumno gesto, s katero se oprijemlje velikih idej in jih skuša živeti. Vse drugo je le počasna, boleča, žalostna pot k smrti. Taka pa je tudi deveta teza o hendikepu.

V današnjem kapitalističnem svetu je velika večina ljudi že mrtvih, le da se tega še ne zavedajo. Udinjajo se kapitalu, bankam, korporacijam, zastopnikom ideoloških praks, poskušajo se zabavati, nakupovati, verjeti v horoskope, energije, Marsovce in zagrobno življenje, toda vse skupaj je neskončno žalostno, zombijevsko in povsem absurdno.

V izjemnem digitalno animiranem filmu, ki je prišel na platna pred kratkim, njegov naslov je Rango (2011), kar že samo po sebi namiguje na slavni western izpred pol stoletja, je vnovič popolnoma jasno, da ljudje v hiperkapitalističnem svetu ne morejo preživeti na dolge proge, če se ne bodo uprli logiki ekonomskega gospostva, ki je resda zavita v proizvodnjo dobrin, zabavo, potrošništvo in brezmejno uživanje, a je zaradi tega še bolj blazna, kot bi bila sicer.

Človek nikoli ne more izstopiti iz svoje zgodbe (out of his story). Stavek slišimo vsaj dvakrat. V slovenskem prevodu filmske izjave so izrecno poudarili, da to pomeni, da človek ne more uiti svoji usodi, kar pa niti ni tako slab prevod. Usoda in zmožnost človeškega bitja za pripovedovanje zgodb in njihovo življenje sta zares nerazdružljivo prepleteni. V današnjem svetu še zlasti.
Živimo namreč v hiperkapitalističnem svetu, ki ga Alain Badiou v rdeči knjižici z naslovom Komunistična hipoteza (L’hypothése communiste, 2008) imenuje banditski. V resnici je tak, kar pomeni, da je dodatno pomembno, v kateri zgodbi živi človek, kaj naredi z zgodbo in kakšno zgodbo sploh lahko pove.

A kaj vse to pomeni za nas? V filmu Rango naletimo na odgovor, ki ni le zanimiv, ampak je tudi zelo prepričljiv. Najprej bi ga lahko imenovali Duh zahoda, poosebljenem v Clintu Eastwoodu, potem pa bi lahko tudi parafrazirali glavno idejo filma, ki je: najprej moraš doseči drugo stran.

Ideja je kajpak metafora, ki v filmu elegantno zameji začetek in konec zgodbe. Rango mora namreč najprej v zanikrno mesto, ki se imenuje Dirt. To pomeni, da mora doseči dno, da se mora spustiti na tla, v prah, v blato, šele nato bo lahko napredoval in odšel svoji usodi naproti. In dobesedno se spusti, kajti v mestu ni tako rekoč niti kaplje vode. Povsod je zato prah, povsod je umazanija, prebivalci mesteca so neskončno žejni in obsojeni na klavrni konec.

Zdi se, da je konec preprosto usojen, zapečaten, neizbežen, saj imajo kapitalisti, na čelu z županom, priklenjenem na invalidski voziček, vse v svojih rokah, kajti dobro se zavedajo, da bo strateška surovina XXI. stoletja voda, ne nafta, zato skušajo že sedaj narediti vse, da bi imeli pod nadzorom čim več vode.

Ko pride Rango v mesto, najprej ugotovi (vnovič, seveda), da je pravzaprav čisto navaden kameleon, ki je sicer lahko kdorkoli – prav zaradi tega –, torej tudi junak, toda igranje take vloge mu nikakor ne gre od rok, čeprav se zelo trudi.

Zato pa gre dobro od rok filmskim ustvarjalcem, ki uspejo v enem samem filmu zgostiti tako rekoč celotno zgodovino ne le westerna kot žanra, temveč kar vsega filma. Detajlov, ki so vredni, da ostanejo v zgodovini filmske umetnosti in kulture nasploh, je zato toliko, da jih enostavno ni mogoče našteti, zato neskončno uživamo v dogodivščinah Ranga in njegovih, obenem pa se bliskovito sprehajamo skozi bogato zgodovino filma, se navdušujemo nad smislom in pomenom kulturnih pridobitev, kot je na primer stranišče, kamor se skrije Rango, da bi ubežal kragulju, nad izvrstnimi filmskimi citati in spretnimi parafrazami, ironičnimi obrati, metaforičnimi bravurami in besednimi igrami, ki kažejo na inteligenco, absolutni interes za film, posluh za filmsko umetnost in ikone filmskega žanra, že skoraj pozabljenega Duha zahoda, ostro misel in kritično nastrojenost zoper tolste kapitaliste, ki na veliko vlagajo v puščavsko mesto in povsem nerazumno razmetavajo z vodo, da bi nakopičili čim več profitov zase in za svoje debele riti.

Rango mahoma postane šerif, čeprav si dobesedno pred očmi meščanov svoja prejšnja junaštva kratko malo izmisli, saj naivno sprejme zamisel, da ljudje v nekaj morajo verjeti, kar pa sploh ni tako slabo, kot bi kdo pomislil. Res je namreč, da ljudje morajo verjeti, toda kaj kmalu se izkaže, da v Ranga verjamejo tudi potem, ko skrušeno prizna, da si je vse skupaj izmislil, kar je še veliko bolje. Ni namreč pomembno, kakšen domnevni junak je bil v preteklosti, saj je pomembno natanko to, kar dokazuje vsem okoli sebe tukaj in sedaj – natanko kot šerif.

In v tej drži je zares dober in prepričljiv. Je pogumen, drzen in inteligenten, bister, hiter in priljuden, odločen in samozavesten, čeprav obenem ugotavlja, da je just another guy, kar je nekoč ugotavljal tudi Neo iz Matrice, še pred njim pa Clint Eastwood ali Človek brez imena, kar pa je tudi zelo dobro, saj je realno, to pa imamo najraje.

Sporočilo filma ni simulirano, ampak je optimistično v vsakem pogledu: potrebna je nova filozofija, potrebno je obuditi duha, če nočemo, da nas pogoltne banditski kapitalizem, potreben je pogum, kot piše Badiou. Zgodovina je morda res polna neuspehov, polomov in propadov, toda to še ne pomeni, da se ne bomo vedno znova zagrizeno in do zadnjega borili za ideje, za katere se je treba boriti, za principe in univerzalna načela. Zgodovina seveda ni linearno napredovanje v lepši jutrišnji dan, toda to nas ne more potreti, saj znamo vztrajati kot skale v morju.
Nova filozofija, ki je tudi Novi duh, kajpak ne podpira obstoječega reda in ne podpira banditskih razmerij moči. To je zelo preprosto in razumljivo vsakomur. Ideja komunizma zato lahko postane vnovič vredna in produktivna, saj jo jemljemo resno. Kultura hendikepa, ki jo obenem gradimo, je dobesedno uvod v komunizem, je že razmišljanje o veliki ideji komunizma in je že vrsta pogumnih dejanj posameznikov in posameznic, ki bodo nekega dne skupaj z drugimi sotrpini zgradili bistveno drugačen svet.

Uradni zgodovinski junak osvajanja Zahoda je seveda neoliberalni kapitalizem, kar je tudi ključno spoznanje filma Rango, toda taisti film prav zaradi tega že ponuja novega, drugačnega junaka iz vrst vsakdanjih ljudi, ki morda res ni nihče in je prav zaradi tega lahko kdorkoli, toda to ni še nič v primerjavi z njegovo pripravljenostjo, da za vsako ceno doseže drugo stran. Rango zato na koncu prečka prometno cesto sredi puščave in se sooči iz oči v oči s Človekom brez imena, ki mu jasno in zelo mirno sporoči, da je simbolno poslanstvo treba sprejeti na svoja pleča brez ugovarjanja in ga nositi do konca.

Dušan Rutar