Vest

Vse se je začelo, ko sem po desetih dnevih prišel v Piran in mi je mrak padel na oči. V projektni dokumentaciji in neuradnih informacijah so poznavalci našli nekaj dokazov, da so izvajalci zadeve vzeli obnovo mandrača preveč po domače. V posmeh ljudem, ki imamo radi morje so velike bele monolite, kamenje in bitve s piranskega mandrača (neoštevilčene in neevidentirane) v katerih spijo duše naših prednikov, gradbeniki nemarno odložili na občinsko deponijo. Vse kaže, da nikogar ne briga, da gre za kulturno varstveno območje, kjer naj bi po odloku veljal posebni varstveni režim dediščine. Velike kose belega istrskega kamna so zamenjali z drobljivim peščenjakom neustreznih dimenzij. Namesto ohranitve, rekonstrukcije dobivamo betonski zmazek, ki ne spoštuje dela prednikov in bistvo mediteranske kulture, ljubezen do morja.

Pred nedavnim sem povedal, kar mi leži na duši in se izpostavil, na način, ki me lahko zaboli. Najmočnejšemu človeku na obali iz ozadja sem zabrusil, da se je prodal temni strani, vsak sva na svojem bregu, vmes je brezno kapitala. Z S. J. sva se tri leta vozila iz Ljubljane na obalo. (Nobena vožnja ni brezplačna, nekatere so predrage) Socialni demokrati, so na začetku poti imeli deset procentov, na volitvah pa so bili zmagovita stranka z več kot tridesetimi procenti glasov. Vseskozi, sem ga duhovno učil in opozarjal, da si ne sme umazati karme, da mora ostati v politiki pošten in zastopati vrednote malega človeka, ki ječi pred surovostjo lastnikov kapitala, za pičlo mezdo izčrpava v vsakdanji tlaki, a vse kaže, da se ga ni nič prijelo. Zdi se mi nespodobno, sedeti in piti kavo z gradbenim baronom, ki je zgarane delavce z juga, spravil ob znosno preživetje, čast in samospoštovanje, potem, ko so mu podarili najlepša leta svojega  življenja. Zdi se mi nepošteno, bivšemu šefu, Boratu zabiti nož v hrbet, potem ko je postal dežurni strelovod za vse težave nas nesrečnikov v solzni dolini šentflorjanski, potem, ko ga podpirajo samo še tisti, ki nimajo kaj izgubiti
Daroval sem mu slogan Predsednik, ki združuje in Odgovornost za spremembe, s kateri je levica zmagala na volitvah Pred lokalnimi volitvami v Piranu, sem SD po najnižji ceni prodal očetove majice, kape in ekološke, reklamne vrečke za v trgovino, v zameno so mi obljubili odprt, pluralen kritični časopis, ki ne bo smrdel po lokalnem trobilu. Pesniki moramo biti naivni, otročji, moramo verjeti, da sinji kamen reže temne oblake, a pri mojih letih bi lahko vedel, da se v vsakdanjem življenju vse vrti okoli moči in denarja. Ko se pogledam v ogledalo vidim lahkovernega tepca…

Kritično glasilo bodo odprli šele po hudem boju in pritisku kritične javnosti. V zadnjem času, so mi mnogi intelektualci, ki ne poznajo razmer na obali očitali, da se vozim z ..(odstranjeno po nasvetu advokata).. odkar je začel opravljati službo za odnose z javnostjo za koprskega župana in njegov gradbeni lobi. Opozarjal sem ga, do bo slej ko prej v mestni občini počilo in da se bodo s pištolami preganjali zaradi nerazdeljenega plena, on pa si bo umazal čast in dobro ime. Po kuluarjih ljudje šepetaje pripovedujejo številne srhljive zgodbice, o nasilju in izsiljevanjih, nenavadno je, da sodišče ne uspe dokazati številne nepravilnosti pri pozidavi zemljišč in spremembi namembnosti.

Bivši dirkač, don Pope di Palma, sicer šarmanten gospod z veliko energije, čisti talent za populistično politiko, se vseskozi giblje na robu zakona, njegov hudičev odvetnik z diamantnim pilingom ga rešuje iz najbolj spornih situacij, znano je, da zajeten kos delovnega časa preživi na sodiščih, na koncu za vse okrivi temačne zarotnike iz udbomafije. Njegova skrivna želja je, da bi iz obale ustvaril plastični Las Vegas, ves monden in sijoč, oropan kulturne dediščine. Javno so objavili, da bi radi v politiki uvedli tretjo pot, stranko, ki bi jo sestavljali uspešni župani. Ubogi prebivalci žepne državice, finančno so izčrpali občinsko mošnjo, pozidali vse kar se je delo, preko gradbenih podjetij, slamnatih lastnikov, obšli gnev javnosti in v miru končali najdonosnejše pozidave, sedaj bi pa radi še državo dokončno spravili na kant. V ozadju tli slabo prikrita želja, da bi privatizirali državo.

Na Vest.si sem pisal o nečednih poslih, pa so mi cel teden anonimno grozili. V ostrem dialogu preko Facebooka sem velikemu komunikatorju očital, da je v nasprotju med vestjo in interesi lobijev. Kot pravi, dobri, stari Pirančan, bi moral lobirati za zunanjo revizijo spornih, slabo opravljenih grafistovih poslov, a kako bo to izpeljal, če ga plačuje glavni protagonist vseh afer.

Seba je sijajno izpeljal prenovo v stranski. Številni člani se počutijo lustrirane, pravijo, da je po stalinski maniri odrinil na rob stare, dobre komuniste, ki so vedeli kaj je prav in kaj je narobe, ta generacija je verjela v pravičnejši svet in moralne norme, bili so pošteni verniki Partije. Na liste za svetnike je postavil ljudi z zmehčano hrbtenico, ki jim bo lahko vladati. Po volitvah se počasi povezujejo s prejšnjo stranko na oblasti, Piran je naš. Pot do proste, neusmiljene pozidave obale je odprta… (…odstranjeno po nasvetu advokata).

Nekaterim simpatizerjem stranke je bila obljubljena revizija načrta obnove mandrača kot zahvala za podporo, a so po volitvah ostali neuslišani. prevarani, razočarani.

Po naravi nisem junak, vsako ustrahovanje me hitro vrže iz tira, strah me je, me bodo hoteli potuhnjeno utišati. Včasih se bojim sence, po nepotrebnem paničarim, a ne popuščam, bremenita me napuh in narcizem. Mogoče mi v samotnem, vsakdanjem, pisateljskem delu manjka adrenalina in se nespametno izpostavljam, da bi začutil robove samega sebe, me žeja po slavi in prepoznavnosti, bi bil rad lokalni Roberto Savijano, mučenik, ki ga ima mafija že dolgo na listi za odstrel. Verniki teorij zarote smo posebni, čudaški ljudje, a Slavoj Žižek je poznavalsko pripomnil, da so patološki tisti naivneži, ki ne podlegajo vsakdanji paranoji. Nepozoren bralec, bo ob odprtem pamfletu ugotovil, to je pismo neuslišanega ljubimca, joj, prejoj, utrganega pesnika niso spustili h koritu in sedaj joče,se jezi, a Platon je že vedel, zakaj je izgnal pesnike iz države.

Nevro um je brez čustev, avtistično koraka proti zastavljenemu cilju. V peskovniku se neobvezujoče igra, krade kanglice in brezobzirno ruši potičke, nič ni usodnega, nič ni obvezujoče, beseda se obrača naokoli kakor veter in vsakdanja pragmatična korist. Ko je igra dolgočasna, zamenja stran in igra se ponovi, z drugimi akterji. Vse je na uporabo, ljudje, ideje, mediji, menjavanje strani, zavezništev in opcij se vrti v maničnem sladostrastju, iz gole ljubezni do čiste igre, ki je zavezana sama sebi. Vseskozi prisotni občutek notranje praznine se polni z efektivnim zunanjim dogajanji, lažnimi, usodnimi premiki, ki jih zlahka zagrabijo povampirjeni rumeni mediji. Velike besede o iskanju nove politike, ki bo presegla strankarska ustaljena razmerja, je samo krinka za vdor neusmiljenega kapitala brez vonja, barve in okusa. Brez osnovne etike in poštenosti, brez ostre razdelitve na dobre in slabe fante, se bomo kot družba zgrudili v črno luknjo, vsesplošno moralno iluzijo, nepoštene politike in lobiste pa bodo v zagrobnem življenju peklenščki namakali v nitroglicerin…

(po nasvetu odvetnika odstranjen odstavek)

Zmožnost manipulacije in obračanje javnega mnenja sta glavni odliki velikega guruja in zdi se, da s prijemi popularne psihologij iz vsakega lahko naredijo grešnega kozla, ga predstavijo v želeni luči in zasmehujejo njegovo življenjsko pot, kapitalskim lobijem, pa lajšajo pot do poslovnih uspehov. Uspelo se mu je prebiti v osrednje medije, kjer z preprostimi miselnimi obrati pleni pozornost otopelega občinstva in si brez finančnega vložka povečuje prepoznavnost, ki je pomembna pri lobiranju in občevanju z javnostjo.

Doba lažnih prerokov je tragično obeležje krize…

Igor Bizjan