13. april, 2011 | Dušan Rutar

Otožno valentinovo (Blue Valentine, Derek Cianfrance, 2010) ali VAN XXXI

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Zakaj je ta, ki se resno ukvarja s teorijo in kulturo hendikepa, tako obseden s filmi, se sprašujejo nekateri.

V resnici ne gre za obsedenost, temveč za resno in poglobljeno naravnanost na tisto dimenzijo človeških realnosti, ki je za ljudi zelo pomembna, v nekaterih trenutkih njihovih eksistenc pa celo ključna, usodna in odločilna za prihodnost. To je imaginarna dimenzija sveta. Imago je zaradi nje za vsakega človeka zelo pomemben. Človek se namreč rodi v fazi zrcala, kot jo je imenoval in raziskoval Lacan že skoraj sto let nazaj. Rodi se skozi podobo sebe, ki nastaja na radikalno drugem kraju in ima posebne značilnosti, do katerih se mora vsako človeško bitje nujno opredeliti. Podoba je zaradi tega odtujena od njega. Tu je prvi vir morebitne obsedenosti, kajti odtujene podobe nikoli ni mogoče predelati v neodtujeno podobo. Marsikateri človek zato vse življenje lovi svojo podobo, jo izboljšuje, popravlja in besno skrbi zanjo, da bi bil privlačen, da bi ga ljudje sprejemali in izjavljali, kako radi ga imajo, da bi ga potrjevali v njegovi eksistenci; gorje, če se to ne zgodi, kot bi se moralo.

Vsak preučevalec tega, kar imamo ljudje med seboj, se mora zaradi zapisanega resno posvetiti načinom, kako ljudje vstopamo v imaginarne svetove in kaj se tam dogaja z nami, kajti dogaja se res zelo veliko, kar ve zlasti vsak analitik.

Navsezadnje je ukvarjanje s podobami in z imaginariji pomembno tudi zaradi tega, ker je človeško bitje obenem prebivalec simbolnih svetov. Torej ukvarjanje z imaginariji ni obsedenost niti s tega vidika, kajti razmišljanje o podobah, o filmih, fotografijah, slikah in drugih sodobnih artefaktih kulturnega kapitalizma ima en sam jasno določen cilj: obče dobro. Veliki anarhistični načrt zato niso blodnje osamljenega in napol blaznega filozofa, temveč zelo resen zgodovinski premislek, ki bo dobil v prihodnosti dodaten pomen, kajti časi se bodo zelo spremenili, in kulturni kapitalizem bo doživel upravičeno kritiko, ki danes še ne obstaja, saj ga ljudje preveč ljubijo in obožujejo.

Obstaja namreč etika pogleda, o katerem je veliko razmišljala znamenita pisateljica Susan Sontag, ki je leta 1977 spisala izjemno knjižico z naslovom O fotografiji (On Photography). V njej je med drugim zapisala tudi to, da lahko fotografije v določenem trenutku z velikimi obrati poskrbijo za spreminjanje sveta, kar nikakor ne more biti zanemarljivo, saj živimo tudi v vizualnih kulturah, ki so danes še veliko bolj naspidirane, kot so bile v času, ko je Susan Sontag resno razmišljala o etiki pogleda.

A najpomembneje je tole. Etika pogleda ima namreč privilegirano oprijemališče natanko v hendikepu. Podoba hendikepiranih teles je zato danes veliko več kot priložnost za patetično ugotavljanje, kako ubogi so invalidi ali kako dobro jim gre, ko naposled postanejo neodvisni in živijo živahno neodvisno življenje à la Nick Vujičić. Je namreč vir, izhodišče, odskočna deska za uveljavljanje etike pogleda. Etika namreč ni kot popoldanski sprehod in klepet ob kavi, ampak je zelo resno delo v družbenem polju, ki je čez in čez prepredeno z razmerji moči, gospostva in izkoriščanja.

V sodobnih vizualnih kulturah poznega kulturnega hiperkapitalizma imajo imaginariji velikanski pomen že zaradi tega, ker pomagajo prikrivati razmerja neenakosti, izkoriščanja ljudi in gospostva, zaradi katerih je veliko ljudi na robu preživetja, še več pa jih duhovno in moralno životari nekje na robu eksistenc, pri čemer jim motivacijska spektakularna predavanja krščanskega pridigarja gospoda Vujičića pač ne morejo pomagati.

Prav zaradi tega je najpogostejše duševno stanje ljudi danes tesnoba. Spremljajo jo občutki negotovosti, neadekvatnosti, neodločenosti, nemoči. Imaginariji so pomembni tudi iz tega zornega kota, kajti premagovanje takih stanj terja prehod k neki drugi drži, o kateri je veliko razmišljal Alain Badiou, ko je pisal knjigo z naslovom Teorija subjekta.

Mislim na prehod od tesnobe in nadjazovskih kapric k pogumu in boju za pravičnost. Natanko o tem razmišlja tudi izvrstni film z naslovom Blue Valentine, ki ga je dobro gledati skupaj z risano zgodbo Motovilka (Tangled, 2010), v kateri končno spremljamo prigode pogumne princese, ki želi v svet, ne da bi bila pri tem obremenjena z romantičnimi predstavami o princu na belem konju; zanj mu je na začetku celo čisto vseeno.

Ključni prizor risanega filma je nemara tisti, ko odločno reče svoji domnevni materi, ki je v resnici zlobna, narcisoidna in zavistna čarovnica, da je nikakor ne misli več ubogati, čeprav ta nenehno zatrjuje, da najbolje ve, kaj je zanjo dobro.

Motovilka odločno zavrne patetične ideje o tem, kaj je zanjo najboljše, prezre bebave pripovedi o nevarnostih sveta, ki se nenehno ponavljajo, in naredi vse, da tudi zares vstopi v svet – sama, brez kakega zagretega motivatorja.

V realnem svetu so medsebojna razmerja med ljudmi kompleksna in daleč presegajo čarovničine patetične stereotipe. Prav zaradi tega je treba gledati film Blue Valentine, v katerem s pomočjo izjemne montaže in čudežne kamere spremljamo dramo o tem, kar imamo ljudje med seboj sleherni dan, ne da bi bili na to dovolj pozorni.

Ključna ideja filma je namreč natanko ljubezen. Ta potrebuje dva človeka in nič več. Toda prav ta dva imata vselej pred seboj izjemno težko nalogo, kajti ohranjanje medsebojnega spoštovanja in dostojanstva ni nekaj, kar prinesemo na svet s pomočjo genov, ni nekaj instinktivnega, sploh pa ni nekaj, kar bi bilo zapisano v zvezdah. Daleč od tega. V filmu zato vidimo celo vrsto prizorov, v katerih se ljudje nimajo radi in se ne morejo imeti, čeprav si obenem močno želijo, da bi se imeli. Vztrajajo, toda zadeve se poslabšujejo iz minute v minuto ter razpadajo pred njihovimi in našimi osuplimi očmi.

Zadeve niso preproste in motivacijski priročniki ne pomagajo. V njih ne more pisati, kaj narediti, ko se posoda ljubezni izprazni, ko človek ne najde v sebi vzvodov, da bi bil prijazen do drugega, čeprav se ta ni spremenil in je čisto v redu človek. Kam se torej izgublja čarovnija, magičnost medsebojnih odnosov, v katero smo verjeli, ko smo bili mladi?
Odgovora ne najdemo. Ne najdeta pa ga niti Dean Pereira (Ryan Gosling) in Cindy Heller Pereira (Michelle Williams). Ne morem odnehati, reče Cindy svojemu možu, ne vem, kaj naj naredim, reče on. Vse je navidez v redu, nič posebnega se ni spremenilo v tako kratkem času, ko sta skupaj, pa vendar je njun odnos povsem na psu, vse je razpadlo, kot da bi se v praksi sproti brutalno uveljavljalo Freudovo in Lacanovo spoznanje, da smo v medsebojnih odnosih lahko že vnaprej prepričani, da bodo zadeve stekle drugače, kot si predstavljamo ali želimo.

Hendikep zato ni težava, ki jo pozdravimo z zdravili ali odpravimo s treningom volje, temveč je strukturni manko, s katerim se moramo učiti živeti. Rešitev zato ni imaginarno lepo telo, ni odsotnost tega, kar imenujejo disability, ni zdravje, temveč je nekaj, kar je simbolne narave, kar predvsem pomeni, da potrebujemo nove ideje, celo Velike ideje, te pa tudi lahko iznajdemo, saj smo simbolna, kreativna bitja. Natanko zaradi tega se moramo pogovarjati in nikoli ne moremo biti absolutno prepričani, da se bomo sporazumeli. A celo s tem je mogoče živeti.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
8 x komentirano