Vest

Ključni prizor po resnični zgodbi posnetega filma Pot nazaj je tisti, ko se skupinica ujetnikov odpravi iz delovnega taborišča negotovi svobodi naproti. Trenutek je zares izjemen, kajti so v Sibiriji, zunaj divja snežni metež, ki se mu ne bi hotel izpostaviti noben človek s tega sveta, temperatura se ponoči z lahkoto spusti na minus štirideset. Odpravijo se v bližnji gozd, slabo oblečeni, povsem neprimerno opremljeni za pot skozi ledeni sibirski pekel, ki zares zasluži svoje ime.

Seveda lahko pričakujemo, da se bo zdaj zdaj oglasil vsaj eden in skušal preložiti trenutek pobega. Tako je vedno znova tudi v vsakdanjem življenju: ne bi zdaj, bom raje kdaj drugič. In seveda vsi dobro vemo, da ta drugič v glavnem nikoli ne napoči.

V filmu se zgodi pričakovano: morda bi raje preložili beg na drugi, ugodnejši trenutek. A kaj je ugodnejši trenutek, če si zaprt v Sibiriji, okoli tebe pa so brezkompromisni stražarji s psi in totalno ledena pokrajina, ki ne prizanaša nikomur? Kako boš vedel, kdaj je trenutek pravi? In kaj si bodo o takem trenutku mislili stražarji, tvoji smrtni sovražniki?

Razmišljanje je razumno in navidez na mestu, a je vendarle povsem zgrešeno in neprimerno. Prav nasprotno je namreč res. Trenutek, ki je sicer videti obupno slabo izbran, je natanko pravi; je tako pravšnji, da bolj niti ne bi mogel biti. Zakaj je tak?

Tak je zaradi tega, ker tako veleva univerzalna logika, ki je logika hendikepa, čeprav morda ta trenutek tega res še ni videti.

Prav zato je dobro narediti majhen teoretski ovinek. Pokojni francoski filozof Jean Baudrillard je s poglobljenim razmišljanjem o naravi simulacij v sodobnem svetu, ki je svet poznega kulturnega hiperkapitalizma, zelo veliko prispeval h kritični teoriji realnosti in naših vsakdanjih eksistenc v njej, zato je pomembno, da ne spregledamo njegovih poudarkov, ki so enkratni, nam pa v nemajhno korist, kot se bo izkazalo na koncu tega zapisa.

Najprej lahko mirno zapišemo, da je ključna dimenzija ali razsežnost sodobnih simulacij realnosti in simulakrov, o katerih govori Baudrillard, natanko ta, da sploh ne simulirajo realnosti, da ne predstavljajo njenih približkov, temveč so učinek posebne proizvodnje, produkcije, ki niti ne potrebuje originalov, izvirnikov, na katere bi se sklicevali ljudje, ki skrbijo za proizvodnjo, saj nastajajo brez njih, kar pomeni, da so hiperrealni. Tak je prvi in najpomembnejši Baudrillardov poudarek, ki mora biti naše vodilo, ko se spuščamo v svet teorije in kulture hendikepa.

Hiperrealnost v radikalnem smislu namreč nima nobene resne zveze z realnostjo. Res je prav obratno: najprej je hiperrealnost, šele kasneje pride na vrsto realnost – če sploh pride, seveda.

In vsi dobro vemo, da največkrat ravno ne pride.

Baudrillard dolgo razmišlja o naravi simulacij in simulakrov, na koncu svojega razmišljanja pa pride do prenikavega, a srhljivega spoznanja, da se je narava sodobne realnosti spremenila tako, da živimo v puščavi realnega, ki ni realnost Imperija, temveč je naša lastna realnost. Laže bi bilo namreč reči, da je to realnost kapitalističnega Imperija, kajti v takem primeru bi se otresli odgovornosti zanjo. A se nikakor ne moremo!

S pomočjo simuliranja skušajo današnji proizvajalci ustvarjati realni svet. Ne ustvarjajo zgolj dobrin, kot bi se kdo utegnil potolažiti, ampak ustvarjajo čisto prave realnosti, v katerih živimo. Podobne so gigantskim mehurjem, v katerih plavamo kot zlate ribice.

Simulirani svetovi naj bi se ujemali z realnim svetom, le da realno danes definirajo skladno s samo logiko simulacij. Vidimo torej, kako hitro se obrnemo v krogu. Zakaj je tako, simulirano, realnost potemtakem sploh treba ustvarjati, če obenem trdimo, da je enaka realni realnosti? V čem je smisel takega ustvarjanja podvojene realnosti?

Baudrillard pravi, da je smisel bizaren: ujemanje simuliranih oblik realnosti z realno realnostjo ne pomeni ničesar drugega kot to, da je nekaj v samem procesu ustvarjanja realnosti dokončno izginilo, izginilo pa je zato, ker je preprosto moralo. Kaj je potemtakem izginilo in kdo je želel, da izgine?

Izginila je suverena razlika, pravi Baudrillard, ki je bila vselej vir poetičnosti sveta. Prav zaradi nje je bil svet vselej lahko začaran, poetičen, odprt, magičen, čaroben. Svet simulacij ne more biti tak, ker je izgubil notranjo diferenco. In za to izgubo je zares treba žalovati.

Ključna razsežnost simulacij, nadaljuje Baudrillard, je genetsko miniaturiziranje, kar pomeni, da realnost sestavljajo iz najmanjših enot, matric, ki so shranjene v kakšni banki podatkov, iz komandnih modulov. Taka realnost je seveda popolnoma na voljo za manipuliranje, reproduciranje, redizajniranje, ki se nikoli ne zaključi ali sklene. Realnost postane zaradi tega neskončna serija različic istega. Taka realnost postane samozadostna, zato ljudje nimajo več vzgiba, da bi razmišljali o idealni realnosti, vzvišeni realnosti ali kaki drugi obliki realnosti, saj so zadovoljni z možnostjo recikliranja realnosti, v kateri živijo.

Taka realnost sploh ni realna, sklene Baudrillard. Ni več ujeta v imaginarije, postala je hiperrealna. Hiperrealna realnost je produkt umetnih sintez, s pomočjo katerih oblikujejo hiperprostor brez čarobnosti, ozračja, atmosfere, magičnosti.

Oblike hiperprostorov niso več zavezane resnici in njeni naravi, saj ne obstaja več referent, v odnosu do katerega bi hiperprostori nastajali in obstajali. Še več, pravi Baudrillard, v takih prostorih se v polni meri zavemo, da celo obstaja resnica, le da je iz reda posebnih znakov, zaradi česar lahko ljudje zamenjujejo znake realnosti za realnost samo.

V hiperrealnosti seveda ne moremo govoriti o realnih procesih, zato so se pojavili novi izrazi, kot so: metastabilne, programske, deskriptivne mašine, ki zagotavljajo znake, jih generirajo in nenehno pošiljajo uporabnikom, ti pa z njimi manipulirajo naprej.

V simuliranem svetu ljudje nujno hlinijo, da živijo v realnem svetu. Nujno se pretvarjajo, sprenevedajo. Vedejo se, kot da imajo dostop do realnosti, čeprav v resnici ni tako. Toda ne moremo govoriti le o pretvarjanju, dodaja Baudrillard, kajti kdor se pretvarja, še vedno vsaj nezavedno ve, da se pretvarja, kar pomeni, da priznava obstoj referenta, v odnosu do katerega se pretvarja.

Simuliranje zato ni pretvarjanje, kajti ustvarja realnost, simulirano realnost brez zunanjega referenta, v odnosu od katerega bi jo razumeli kot drugačno. Taka realnost ni notranje razcepljena, zato ni odprta. In ker ni odprta, ne obstaja drugo realnosti.

V tej perspektivi se moramo nujno soočiti tudi z vprašanjem, ki je bistveno zaznamovalo ne le srednji vek, temveč tudi obdobje renesanse in rojevanje moderne dobe: Ali Bog obstaja?

V hiperrealnem prostoru dobi zapisano vprašanje povsem nov status in pomen. Zastavi se namreč še eno vprašanje: Ali je tudi Bog zgolj simulacija? Je Boga mogoče reducirati na znake, ki pričajo o njegovem obstoju? Zagrabi nas tesnoba, če pomislimo, da je celotno vesolje zgolj gigantski simulaker, simulirani hiperprostor, ki so ga na primer ustvarili zastopniki visoko razvite civilizacije, nas pa postavili vanj.

Tesnoba je realna, glede tega smo lahko povsem prepričani. Težko jo je simulirati ali pa to sploh ni mogoče.

In prav zaradi tega se mora skupinica ljudi v tistem nemogočem snežnem metežu odločiti, da vztraja pri svoji odločitvi. Lahko je namreč bežati iz zapora v lepem vremenu, toda takrat imajo tudi stražarji lepo vreme, kar pomeni, da je možnosti za pobeg skoraj nič. Vztrajanje v hendikepu dobi dodatno razsežnost natanko v taki drži: vztrajanje, ko je to enostavno in lahko, ni nobeno vztrajanje – vztrajanje ima smisel šele, ko človek vztraja pri svojem takrat, ko je najteže, ko vsi drugi obupajo in stisnejo rep med noge. Brez take drže kulture hendikepa sploh ne bi bilo.

Dušan Rutar