19. april, 2011 | Vasja Badalič

Misija: uničiti proizvodnega delavca

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

V preteklih tednih smo imeli priložnost spremljati novo kalvarijo, ki jo doživlja slovensko delavstvo, v tem primeru delavstvo, zaposleno v črnomaljskem Secopu, proizvajalcu kompresorjev za hladilnike in zamrzovalnike. Čeprav so se v nemškem koncernu Aurelius, lastniku Secopa, pohvalili, da so v lanskem letu dosegli rekordne dobičke, so se vseeno odločili, da bodo proizvodnjo preselili iz Slovenije na Slovaško. Po predstavljenem postopku odpuščanja bo – v podjetju, ki trenutno zaposluje 963 ljudi – do konca leta delo izgubilo 297 delavk in delavcev, naslednje leto pa še dodatnih 353 delavk in delavcev.

Ob napovedani selitvi proizvodnje se je pojavila cela vrsta razlag o tem, kaj je vzrok za to selitev. Na primer: previsoka obdavčenost, zaradi katere je Slovenija nekonkurenčna v primerjavi z drugimi državami; slaba, nezadovoljiva infrastruktura; zapleteni birokratski postopki, ki otežujejo poslovanje tujih investitorjev; razvojna zaostalost in nekonkurenčnost izdelka, ki ga proizvajajo v Secopu. Iz meni neznanih razlogov so mnogi akterji, vpleteni v to zgodbo, zagotavljali, da višina plač ni razlog za selitev. A pogled na podatke o minimalnih plačah, ki jih izplačujejo v obeh državah, razkriva naslednje: na Slovaškem je minimalna bruto plača januarja 2011 znašala 317 evrov, medtem ko je v Sloveniji znašala 748 evrov. Ali je res lahko kdorkoli tako naiven, da meni, da več kot dvakrat nižja minimalna plača ni dejavnik, ki je vplival na selitev proizvodnje? Zdi se mi, da so tisti, ki trdijo, da plače delavstva niso dejavnik, ki je vplival na selitev proizvodnje, bodisi naivni bodisi namerno zavajajoči.

Usoda Secopa je podobna usodi številnih slovenskih podjetij, predvsem tistih iz oblačilne industrije, ki so bila v preteklih letih »izbrisana« zaradi selitve proizvodnje v države s cenejšo delovno silo. Ta slovenski »izbris« je bil del megalomanske, globalne selitve proizvodnje, ki so ga v preteklih petih desetletjih izvedle ameriške in zahodnoevropske korporacije. Na evropski periferiji so poleg Slovaške – kjer od delavca pričakujejo, da bo preživotaril z manj kot 300 evrov neto na mesec – najbolj popularne destinacije za proizvodne obrate »zahodnih« korporacij postale tudi Romunija, kjer minimalna bruto plača znaša 157 evrov na mesec, in Bolgarija, kjer minimalna bruto plača znaša 123 evrov. A lahko pogledamo tudi širše, onkraj evropske periferije, v tako imenovani Tretji svet, v azijske države, na primer na Kitajsko, Bangladeš, Indijo, Indonezijo, ki so se spremenile v glavne proizvodne lokacije za zahodnoevropske in ameriške korporacije. V omenjenih državah delavstvo ponavadi brez kakršnihkoli pravic gara za plače, ki komajda omogočajo eksistenco. Za plače, ki se gibljejo – odvisno od države – tam nekje med 50 in 100 evri na mesec.

Z odločitvijo, da preselijo proizvodnjo v Tretji svet, so korporacije postavile povsem novo merilo o tem, kakšen status pripada proizvodnemu delavstvu. Glede na plače, ki jih »zahodne« korporacije izplačujejo v proizvodnih halah Tretjega sveta, je očitno, da se od novodobnega delavstva pričakuje, da bo delalo zgolj za golo preživetje. In nič več. Na proizvodnih lokacijah, ki sem jih imel priložnost obiskati v državah Tretjega sveta, sem spoznal delavstvo, ki mu ne pripada zdravstveno zavarovanje, plačilo pokojninskega prispevka, malica, plačilo prevoza na delo. Vse te pravice in ugodnosti, ki jih pri nas, v Evropi, sprejemamo (ali bi morali sprejemati) kot nekakšen splošen standard za delavstvo, so bile ob prehodu v Tretji svet eliminirane. Naši tretjesvetovni delavci, ki proizvajajo izdelke, ki se znajdejo na naših trgovskih policah, nimajo skorajda nobenih pravic. Poleg tega tudi živijo v za človeška bitja povsem neprimernih razmerah. Ker jim korporacije namenjajo mizerne plače, je tudi njihov življenski prostor mizeren. V najbolj ekstremnih primerih v Tretjem svetu so bivališča te novodobne delovne sile navadne barake, zgrajene iz lesenih plohov ali kovinskih plošč, brez električne napeljave, brez vodovoda, brez kanalizacije. Za »zahodne« korporacije je to postal ideal, ki mu je potrebno slediti. Misija, ki jo želijo uresničiti korporacije, je neizprosno izkoriščanje delavstva, ki gara izključno za golo preživetje, delavstva, ki navkljub trdemu delu životari na robu družbe.

S selitvijo proizvodnje v Tretji svet je bilo evropsko delavstvo, vključno s slovenskim, prepuščeno globalni dirku proti dnu, v kateri se išče vedno bolj poceni delovna sila, ki bo pripravljena sprejeti vedno bolj ponižujoče pogoje dela. V tej dirki se delavstvo posameznih držav izsiljuje eno proti drugemu: evropsko delavstvo naj bi za delovna mesta tekmovalo s tretjesvetovnim delavstvom. Če se delavstvo v eni državi ni pripravljeno ponižati in sprejeti nižjih, še bolj mizernih plač in dodatnega zmanjšanja pravic, se proizvodnja preprosto preseli drugam. Ker je delavstvo ob takem izsiljevanju stisnjeno v kot, se mora sprijazniti z znižanjem plač in ukinitvijo pravic ali pa izgubiti zaposlitev. V tem kontekstu tudi lahko razumemo slovenske debate o potrebnih spremembah zakona o delovnih razmerjih, o spremembah, po katerih naj bi se – na primer – znižale odpravnine za odpuščeno delavstvo, izvzelo čas malice iz delovnega časa, ukinilo plačilo prevoza na delo. Pristajanje na tovrstne spremembe že pomeni pristajanje na dirko proti dnu, kjer bo najbolj »konkurenčen« tisti, ki bo sprejel najnižje delavske standarde.

In vendarle, kaj je mogoče storiti v tem globalnem okolju, kjer se delavstvo prisiljuje v sprejemanje vse bolj ponižujočih pogojev dela? Vsekakor se je potrebno odpovedati fatalističnim »to-je-pač-kapitalizem« izjavam, ki nas skušajo prepričati, da nam ne preostane drugega, kot se sprijazniti s temi novodobnimi oblikami izkoriščanja. Namesto prepuščanju apatiji se je potrebno aktivirati in – najprej – v celoti zavrniti model izsiljevanja, ki ga je v preteklih desetletjih implementirala transnacionalna ekonomsko-politična elita. Ker je izsiljevanje proizvodnega delavstva del politično-ekonomskega projekta, ki ga na globalni ravni vodijo korporacije, je potrebno mobilizirati globalno javnost in ta projekt v celoti zavrniti. Ker se »zahodne« politične elite – tako tiste, ki se imajo za levico, kot tiste desne provenience – niso znale ali niso hotele zoperstaviti korporacijam, se jim mora zoperstaviti čim večji del javnosti, civilne družbe.

V naslednjem koraku je potrebno vzpostaviti sistem pravične trgovine, kjer izdelki, ki so narejeni v neizprosnih izkoriščevalskih razmerah, v katerih delavstvo nima nobenih pravic, ne bodo imeli dostopa na naš trg. Če resnično verjamemo, da morajo biti v vsakem primeru spoštovani osnovni standardi, ki morajo delavstvu zagotoviti dostojno življenje, potem je potrebno poskrbeti, da bodo ti standardi veljali na vsaki lokaciji, kjer se proizvajajo izdelki, ki jih kupujemo. Zaradi tega morajo biti tisti izdelki, ki so narejeni v razmerah, ki delavstvu ne omogočajo dostojnega življenja, zavrnjeni.

Vasja Badalič

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
17 x komentirano
  • globalshit je rekel/-la:

    UTOPIJA brez dna.nikoli boljse!

  • jin je rekel/-la:

    Razredni boj bogatih proti revnim. Ampak bog pomagaj, če se delavstvo začne povezovati v sindikate in zahtevati večje pravice in se celo povezovati globalno. Najmanj komunistična zarota :)

    http://www.commondreams.org/view/2011/03/31-4

  • Zbik je rekel/-la:

    V zvezi s Secopom je lahko večina v Sloveniji samo vesela, da je v tujih rokah. Če bi bil v domačih, bi se s tem jajcali še par let, ko bi stvar začela škripati, bi vanj zmetali še kup državnega denarja, končni rezultat bi bil kasnejši, vendar enak. Šraufenciger industrija je globalno primerna za socialno depriviligirane. Mar želimo biti to?

    Sindikalizem, ki ne vidi prek meja države, izgubi vnaprej, saj je kapital internacionaliziran. Če naj bo delavec sploh v igri, bo moral pristati na popolno cesijo vseh “pridobljenih pravic”. Ima pa alternativo - da crkne od lakote, saj mu bo zaposlitev speljal “daljni sosed”. Upor lahko rodi le obubožanje in razkroj še tiste trohice družbenih vezi, ki sobivajo.. Anarho-ludistična gibanja, dodatno napajana iz vseh mogočih “alternativ”, dejansko že zdaj živijo od presežkov taistih civilizacijskih mehanizmov, ki jih tako zavzeto kritizirajo in zavračajo. Samostojno lahko le še implodirajo.

    Tisti, ki bo preživel, bo povedal, kaj se je bolj splačalo!

  • konec je rekel/-la:

    delavci se morajo “zahvaliti” za tako obupno stanje prav nestrpnim in ideološko nazadnjaško usmerjenim marginalcem, kot je zgornji pisec vasja, ki pa v trenutnem slovenistnu imajo pretirano medijsko moč in prepoznavnost…taki pisci spadajo med drogirane metelkovce in ne med realen svet…….

  • konec je rekel/-la:

    evropejci in američani moramo spozati,da so socialisti in liberalci največje zlo za povprečnega državljana………….to je to, pripravljeni so prodati lastno mater in uvoziti vse mogoče priseljence le da ostanejo pri birokratski oblasti…. po evropi vedno več volimo na desno pa je vedno več teh rdeče svinjskih birokratov na pomembnih mestih……..

  • Boris_j je rekel/-la:

    “Čeprav so se v nemškem koncernu Aurelius, lastniku Secopa, pohvalili, da so v lanskem letu dosegli rekordne dobičke, so se vseeno odločili, da bodo proizvodnjo preselili iz Slovenije na Slovaško.”

    Seveda, treba je postaviti nov rekord. Kapitalizem je eno samo doseganje absurdnih rekordov za drugim. Za to bodo številni tako rekoč plačali z življenjem, redki pa se bodo še bolj mastno mastili kot se že. Tako to je.

    V Evropi pa ljudje volijo desno, zato ker levice dobesedno ni več. Je ni. Glasovi levice se zato obračajo v ksenofobijo na desnico, k “pravim Fincem”, “pravim Slovencem” in podobnim. To sovraštvo in ta tesnoba ne bo šla nikamor, to ni trend, ampak je spirala. To je danes očitno že sestavni del kapitalizma. V zadnji instanci je možno, da bo prišlo do množičnega terorizma iz obupa. Ker je to pač lažje kot pa ustanoviti (novo) levico.

    • konec je rekel/-la:

      zakaj pa ne odjebeš kam v rdeči raj , v severno korejo, kubo…le eno leto bo dovolj , da boš KONČAL s pisnjem takega sranja………..ha, ha, ha,

  • Boris_j je rekel/-la:

    Danes se na vse mogoče načine utrjuje ne le praksa, ki delavcem (to pa smo vsi katerih glavnina prihodkov prihaja od dela) jemlje pravice do stalnega dela, varnosti, trdnosti, jemlje, oz. utrjuje se še nekaj več. Utrjuje se prepričanje, da delavci nimajo niti pravice do pravic. Strašljivo. In strahopetni, ter konformistični posamezniki takoj sprejmejo to formulo, ne vedoč da si sami kopljejo grob. To zgleda tako, da potem ljudje sami iščejo razloge zakaj je gospodar naredil kar je in zakaj je to dobro. Vse za ljubi “mir”.

  • Ivan je rekel/-la:

    Komunisti so v državo pripeljali proizvodnjo,čeprav velikokrat na puf. Liberalni kapitalisti nam proizvodno odpeljejo iz države, tako da še pufa ne moremo vzeti. Na Koncu bomo z veseljem pod hipoteko dali državo.

    • konec je rekel/-la:

      ja, ja…torej obstajajo zares še vedno taki bedaki, ki verjamejo v komunistične pravljice in laži…..ha, ha, ha, ha , ha, ha,

  • dado je rekel/-la:

    Le zdrava kmečka logika (ne subvencionirana) rešila nas bo,
    saj Slovenci veljamo kot odlično delovno telo,
    smo pa seveda hendikepirani močno,
    saj v “rdeči kletki” zaprti bili smo (in smo) predolgo,
    z “lažno socialo” omamljeni,
    napredka in razvoja, osebno, onemogočeni,
    brez kapitala in goloroki sedaj v globalizacijo pljusknili,
    smo danes v glavnem vsi, efekta “kuhane žabe” ujetniki!

  • pasji fritzl je rekel/-la:

    ZA komuniste so delavci , imenovani tu raja, bili ovce, ki jih je potrebno striči ! Sedaj so

    postali kapitalisti in napravili najokrutnejšo vrsto, verzijo , zgodnjega , izkoriščevalskega

    kapitalizma ! PASJEJEBCI !

  • Nik je rekel/-la:

    Dandanes je to v redu, ne pa slabo. Takšna industrija naj se seli ven iz Slovenije, delavci pa se naj dodatno izobrazijo in delajo na bolj kreativnih nalogah, ne pa da štaufajo nekakšne kompresorje. Preberite si uvodnik v novi Mladini.

  • Boris_j je rekel/-la:

    Malomorgen, vsakič ko se zgodi kaj takega nastane bazen permanentno brezposelnih. Tako je tu in povsod, ni upanja za večino. Secop bi tem ljudem naredil še največjo uslugo, če bi jih že danes odpustil ali pa povedal točno kdo bo šel. Pričakovanje kdaj boš šel na giljotino, ali sploh boš šel, je najhujše. Zdaj že komaj čakam kakega neo-liber-sralca, da izusti eno modro o “humanem” kapitalizmu, ki ustvarja socialne bombe. Tem pa bodo nekega dne morda sledile kar ta prave.

  • Duko je rekel/-la:

    Obžalovanja vreden razvoj, to je že treba reči, ampak kakšna je alternativa? Ponovna zaprtost držav pred globalizmom z umetno ustvarjeno socialno “pravičnostjo” in splošna stagnacija? Celo na Kubi so spoznali, da bo počasi treba sprostiti človeško iniciativo. Zdaj, ko so proizvodne sile tako razvite, za velik del človeštva dela sploh več ni. Ne morem si predstavljati, kam to vodi. V svetovno revolucijo? Ne verjamem, da kdo pozna odgovor, še najmanj tisti pravičniki z nadihom socializma, čeprav bo nekaj takega moralo prevladati, če naj človeštvo preživi.

  • Boris_j je rekel/-la:

    “Obžalovanja vreden razvoj, to je že treba reči, ampak kakšna je alternativa?”

    Alternativa je samo globalno gibanje, zato ker je tak tudi kapital. Glede na komunikacijska orodja, ki jim imamo je to povsem realna alternativa.Toda namesto čvekanja, bi se ta orodja moralo uporabljati za kaj drugega. Nastati mora novo gibanje ki bo človeška nezadovoljstva (teh je danes že čez rob) srkalo kot spužva. Čudno, da še ni nastalo, kajti ljudje se zelo radi pritožujemo, le da se čez vreme in podobna jajca, namesto da bi dojeli da smo povsem odvisni življenja v kapitalizmu. In da so to edine realne koordinate.

    Jaz mislim, da je samo še vprašanje časa kdaj bodo ljudje povsem izgubili upanje in iluzije, da bodo kdajkoli na tem svetu živeli boljše in lažje. To se definitivno ne dogaja, vsi smo že zdavnaj preobremenjeni, če ne z delom pa z nesmiselnimi informacijami in drugim kapitalistično kulturnim balastom. Ko se bo zgodilo to, se bo zgodilo novo.

  • Boris_j je rekel/-la:

    Ljudje še nismo dojeli, da so danes na vrsti delavci Secopa, jutri pa vsi drugi. Vendar se to dogaja na sila prefrigan način. Namesto normalnega, rednega, varnega in urejenega dela, se vsi skupaj čedalje bolj in ne manj, spreminjamo v t.i. pogodbene “free-lancerje”. Faks gor ali dol, negotovost je večja za vse iz dneva v dan. In tako ni mogoče živeti, kajti spremljevalka negotovosti številka ena, je tesnoba. Negotovost in tesnoba sta kot rit in srajca, pa če se farmacija s svojimi preparati spremeni v Dedka Mraza. Farmacija se tako tudi dobesedno spreminja v varnostno industrijo, v industrijo proizvajanja socialnega miru. Čedalje bolj pomembna bo, resnični opij za ljudstvo in v Beli krajini bo imela veliko posla.