Vest

Hendikep proizvaja pomen. Taka je deseta teza o hendikepu.

To pomeni, da ni ena izmed mnogih statičnih besed, ki nekaj označuje in vselej pomeni izključno to, kar spontano verjamejo ljudje, navajeni na statične besede in vedno enake pomene, ki so kajpak natanko taki, kot v svoji egocentričnosti in nadutosti verjamejo sami. Daleč od tega. Če hendikep proizvaja pomen, pomeni, da nujno ustvarja novo. Kar je novo, pa terja miselni napor, kajti novega ne moremo pojasnjevati s starim besednjakom, novemu ne moremo pripisovati starega pomena. In novo je mogoče le zaradi tega, ker je možna resnica; brez nje bi bilo novo zgolj dolgočasna reciklirana oblika starega.

Filmi so kot umetniški artefakti v orisani perspektivi izjemno pomembni in produktivni, saj ustvarjajo pogoje za novo senzibilnost, kot bi rekel Alain Badiou. Prav nova senzibilnost kot gibanje idej v polju senzibilnega je najpomembnejša, če hočemo razumeti kulturo hendikepa, ki ni v nobeni resni zvezi s posebnimi potrebami ljudi, saj je tesno prepletena z istimi potrebami, kar je čisto nekaj drugega, kajti iste potrebe imajo koordinate realnosti, kar pomeni, da so realne, ne pa naključne, izmišljene ali zamišljene.

Ob gledanju filma Žalostinka (Elegy, Isabel Coixet, 2008) tako doživi gledalec ne le čustvo, ki ga ne bi smel, če bi se podrejal sodobnim kulturnokapitalističnim zapovedim o mladosti, mladostnem videzu, moči, zdravju in vsem drugim bebavostim, temveč tudi vzvišeni univerzalni občutek, kaj pomeni imeti ob sebi drugo človeško bitje, ki ne zavida, ni egocentrično ali narcisoidno, ne razkazuje navideznih mišic, ampak zastopa to, kar zastopata David Kepesh (Ben Kingsley) kot ostareli profesor in Consuela Castillo (Penélope Cruz) kot prelepa mladenka, ki želi biti z njim. Nazadnje izve, da ima raka na dojki, odpeljejo jo v bolnišnico, kjer kirurg opravi, kar mora. Prostor je deformiran, spremenjen, zaradi njega pa je spremenjeno tudi vse drugo.
Telo je sedaj prizadeto, hendikepirano, saj ne more biti drugače, lepote je kajpak manj, če to sploh kaj pomeni. Vse to je vidno, toda obstajalo je že prej, kajti nevidne sile, ki jim je podrejeno telo – prav zaradi njih govorimo o hendikepu –, delujejo nanj že ves čas, človek jim nikoli ne more pobegniti, saj ne more izstopiti iz prostor-časa. Lahko torej rečemo, da nevidno nenadoma postane vidno – v tem je tudi privilegij filma, ki je nujno narejen iz gibljivih podob –, zato so na primer telesa, ki jih je slikal Francis Bacon, o njegovem delu pa je pisal Gilles Deleuze, taka, kot jih lahko vidimo, pogled nanje pa je vedno drugačen, kar je zelo dobro. Profesor natanko zaradi tega ostane s Consuelo, pri čemer njuna razlika v letih preprosto Ne igra nobene vloge več. Bilo ga je strah, sedaj ga ni več; to je zelo pomembno. Breme je odpadlo, življenje prihodnosti obeta, čeprav se rak lahko ponovi in je starost lahko nadležna. Iz perspektive hendikepa je vse to zgolj trivialnost življenja, zaradi katere človek ne bi smel postati tesnoben ali celo zaskrbljen.

Pomembnejše je namreč to, kar imamo med seboj, kar lahko imamo, če se ne bojimo, če smo pogumni, če nismo preračunljivi, če ne zavidamo in ne skušamo nagrabiti čim več materialnih dobrin samo zase, češ da je tako delovanje zelo smiselno; znotraj kapitalizma morda celo je, a nikdar na dolgi rok. Znotraj kulture hendikepa seveda ni razloga, da ne bi bili pogumni, zato gledalec na koncu filma ni pomirjen, temveč je spravljen, kar je čisto nekaj drugega.

Lahko se zgodi tudi nemogoče, čeprav se nam samoniklo zdi, da nikakor ni mogoče. Morda je to največja priložnost v življenju vsakega človeka: nemogoče postane mogoče, ker je tak zakon vesolja in samega življenja. Nenadoma je zato vse drugače: drugačne so misli, drugačna so čustva, drugačno je vedenje, drugačen je pogled na svet, drugačen je sam svet. V njem je hendikep, zato se lahko spravimo z njim, drug z drugim in vsakdo s seboj. Tako življenje ne pozna tesnobe, zaskrbljenosti in zavisti, narcisoidnosti in moralne pokvarjenosti, zato tudi kapitalizem nenadoma ni več mogoč.

Podobno se konča analiza. Pacient spozna, da je preteklost vendarle mogoče pustiti za seboj, saj je drugače zgolj nesmiselno breme. Ko ni več breme, so možna srečevanja, svet je odprt, človek postane nomad. Proizvodnja pomenov je mogoča.

Tako je tudi v filmu Enkrat (Once, John Carney, 2006). Srečata se fant (Guy) in dekle (Girl). Med njima vznikne ljubezen. Razvija se in tke mrežo. Fant in Dekle ne prestopita nobene meje. Posvečata se glasbi in drug drugemu, pišeta poezijo, igrata na klavir in kitaro, pojeta. Bližina ju osrečuje, pa vendar …

… hendikep. A ta ni pomanjkanje, ni bolezen, ni defekt in ni motnja; tega nikakor ne smemo pozabiti. Pomeni bližino drugega človeškega osebka, ki mora ostati drugi. Nobene meje ne smemo prestopiti – ne navzven in ne navznoter. Lahko vztrajamo, kot vztrajata filma. Dokler vztrajamo, smo si blizu, kot smo si sploh lahko, čeprav smo vedno lahko že vnaprej prepričani, da se bo kaj sfižilo.

Kaj pomeni prestopiti mejo, izvemo v filmu Pripoved o dveh sestrah (Janghwa, Hongryeon, Ji-woon Kim, 2003). To je zares tragična zgodba o hendikepu, ki dobi empirična oprijemališča v družinskem dogajanju, izriše pa pretresljive psihološke portrete protagonistov, ob katerih se boleče zavemo, kako površna so največkrat naša življenja, kako veliko je manipulacije v navidez prijaznem kulturnem kapitalizmu, ki nas obdaja in nam ponuja vse mogoče dobrine, kako tesnobni smo, ker smo se preveč podredili, prilagodili in postali preveč pokorni, ponižni. Že tako se zadeve nujno prej ali slej sfižijo, če pa proizvajamo še simptome, je katastrofa tako rekoč neizbežna.

Vsaka zavest o hendikepu in njegovi naravi je tudi zavest o silah realnosti, o njenih dimenzijah in razsežnostih, o katerih se nam največkrat niti ne sanja, zato je tako zelo pomembna. Pomembna je predvsem zaradi tega, kar je nekoč dejal Theodor W. Adorno: Gospostvo prenaša nasilje, na katerem sicer počiva, na hlapce. In ti? Namesto da bi se uprli gospodarjem, so še bolj pohlevni, zaskrbljeni in veseli, da imajo na voljo vsaj kulturni kapitalizem s prijaznim obrazom, zaradi katerega se lahko zadevajo, in da vse okoli njih dogaja, čeprav je na obzorju katastrofa.
Kljub vsemu je revolucija pred vrati, zato je dobro videti še film Sovražnik pred vrati (Enemy at the Gates, Jean-Jacques Annaud, 2001).

Dušan Rutar