Vest

Je trpljenje ljudi na tem svetu navsezadnje zgolj trpljenje – brez razloga, smisla in namena? Tako se sprašuje oxfordski profesor Jack C. Lewis (Anthony Hopkins), ki je že preživel polovico svojega življenja, a še vedno živi sam oziroma s svojim bratom. Izkušnje so grob učitelj, vendar se iz njih lahko veliko naučimo. Taka je njegova končna ugotovitev. A navsezadnje je to vendarle odvisno od nas. Lahko se namreč tudi ničesar ne naučimo. Možno je, da nekatere zadeve zgolj nemočno in neproduktivno ponavljamo, čeprav že davno nimajo nobenega smisla več.

Film Dežela senc je resnična zgodba o treh razsežnostih človeških eksistenc, ki so nerazdružljivo povezane med seboj, pomembne pa so za vsako človeško bitje brez izjeme. Znotraj njih se namreč odloča o tem, kakšen pomen bo imela nazadnje posameznikova eksistenca.

Ljudje smo kakor kamniti bloki, ki jih je šele treba obdelati, da bi se spremenili v to, v kar se lahko spremenimo. In kdo jih bo obdelal?

Ne bo jih obdelal Bog, saj to ni njegova dolžnost. Se bomo obdelali sami? Ne, obdelalo jih bo trpljenje. Zveni čudno, a v resnici sploh ni. Brez trpljenja namreč ni nobene resne človekove spremembe, ni možna nobena preobrazba na bolje. Natanko zaradi tega govorimo ne le o hendikepu, temveč o njegovi kulturi. Izkušnje potrjujejo zapisano. Morda je smiselno dodati zgolj to, da je pomen trpljenja na poseben način povezan s čarobnostjo, z nedoločljivostjo in nerazložljivostjo sveta oziroma z njegovim hendikepom, za katerega jamči odprtost, kot sem že večkrat zapisal.

Prav zaradi tega obstajajo vrata v čaroben svet, kot pripoveduje Jack akademskim kolegom. Seveda si mislijo, da je utrgan, toda njegovo razmišljanje dobi nove razsežnosti s predavanjem, v katerem poudari, da Bog prav gotovo ne želi, da bi bili ljudje srečni, temveč želi, da se ljubijo med seboj in da odrastejo.

Morda je zares ključno spoznanje, da sta tako ljubezen kot proces odraščanja povezana med seboj, le da profesor na začetku še ne ve, da je treba elementoma dodati tretjega, ki vse poveže v vozel in mu podeli smisel.

Kompleksnost začetnega razmišljanja se še poveča z idejo, da knjige beremo zato, da vemo, da nismo sami. Profesor posvoji ta stavek in ga vgradi v svoja predavanja. Izrekel ga je sicer oče njegovega študenta, kar dokazuje, da vednosti ne proizvajajo le profesorji in učenjaki, saj je v posebnem smislu že vgrajena v samo realnost, ki jo ustvarja vsak človek.

Dokazuje pa tudi to, da akademiki bolj kot vednost potrebujejo vse tri elemente omenjenega vozla. Potrebujejo to, na kar namigne ob prvem srečanju s profesorjem Joy Gresham (Debra Winger). Vpraša ga namreč, kdaj je nazadnje izgubil kakšen spopad, saj se rad pohvali, da so mu spopadi všeč in jih celo ljubi. Profesor ne odgovori na zastavljeno vprašanje in v tistem trenutku še ne ve, kaj v resnici pomeni izgubiti spopad, o katerem govori Joy. Izvedel bo kasneje, ko bo tudi razumel, kaj pomeni, da je osebna izkušnja vse, kot poudari Joy.

Človek kot simbolno bitje namreč nujno potrebuje druge ljudi kot simbolna bitja. Brez njih ne more živeti in preživeti. Srečevanja so zato vzvišena oblika vedenja in delovanja človeških bitij, ki potrebujejo druga drugo.

Ljubimo zaradi tega, da vemo, da nismo sami. Taka je profesorjeva parafraza spoznanja, da beremo knjige zato, da vemo, da nismo sami. Enako bi lahko rekli tudi za gledanje filmov, ki nas vsakič znova popelje v drugačen svet in nam ponudi nove izkušnje, iz katerih se lahko učimo, če smo voljni, zaradi katerih lahko postanemo bolj senzibilni, občutljivi.

Volja nima nobene resne zveze s tem, kar imenujejo ljudje močna volja. Daleč od tega. Volja je najtesneje povezana z zmožnostjo za odločanje, izbiranje dobrega, to pa pomeni, da se človek ravno ne sme oklepati doseženega ali tistega, v kar verjame. Izbiranje namreč pomeni možnost odločanja za nekaj novega, drugega in zares drugačnega.
Dvakrat v življenju sem imel izbiro. Ko sem bil deček in ko sem bil moški. Deček je izbral varnost, moški je izbral trpljenje. Bolečina zdaj je del sreče takrat. Tak je dogovor. S temi besedami se profesor Jack C. Lewis na koncu filma poslovi od nas, toda v resnici ostajamo v simbolnem svetu, v katerem dobi zapisano poseben status, saj na silovit način ponazarja spoznanje, da smo ljudje bitja izbir in da je trpljenje povezano s pravilnimi izbirami, ne z napačnimi, kot pogosto verjame zdravi razum.

Hendikep je v orisani perspektivi neusahljivi vir zmožnosti človeškega bitja, da se odloči za drugega človeka, za ljubezen do njega, brez katere bi sicer preživel svoj vek, kar pomeni, da izbira ni neizogibno nujna, toda smisel in pomen izbire je natanko v tem.

Izbira ni neizogibno nujna, toda z njo se dopolni eksistenca vsakega posameznika. Ne dopolni se torej z denarjem, z dobrinami, z jahtami in špekuliranjem na borzi, temveč z izbiro, ki ni egoistična že po definiciji. To je izbira drugega človeka in trpljenja obenem. S tako izbiro človek odraste in preneha biti nedoleten, kot bi rekel Immanuel Kant.
Vidimo, da je v sodobnem svetu, v katerem vedno bolj vlada surovi kulturni kapitalizem ter prepričuje ljudi, s sklicevanjem na humanistiko, filantropijo in znanost, da je življenje kratko in da ga je treba napolnjevati z dobrinami, češ da je tako najbolje za vse, eksistenca velikanska prevara, če človek pristane na ponujeno in verjame, da je zares dobro, če postane delavec potrošnik, konformist, ki sledi toku in se zadeva z dobrinami, ne da bi spoznal, da so te največkrat le bedne simulacije tega, kar prinesejo pravilne izbire.
Mirno lahko sklenemo, da je v takem svetu veliko tesnobe in strahu pred trpljenjem, ki ne prinese nobene pomiritve in nobenega zadovoljstva, ljudje pa se v glavnem zatekajo k iluzijam, verujoč, da prinašajo varnost. Zaradi tega ostajajo nedoletni in nikoli ne odrastejo, poleg tega pa se nenehno nečemu odpovedujejo ter se prilagajajo imaginarijem, iluzijam in sistemom objektov. Prav take ljudi pa hoče kulturni kapitalizem, ki ljudem nalaga še občutke krivde, kajti nihče ne more biti nikoli dovolj storilen delavec in dovolj zagnan potrošnik, saj je vedno lahko še boljši – in tako brez konca.

Dokler nekdo ne izstopi iz blaznosti, sledijo pa mu še drugi. Potem je revolucija resnično pred vrati, kot bi nemara pripomnil Slavoj.

Dušan Rutar