Vest

Pravi horror ne vključuje slinastih pošasti z režečimi gobci, ki v zakotnih in obskurnih krajih sveta malicajo nebogljene ljudi, da kri šprica na vse strani, dokler se ne najde postavni junak, ki jim z usodnim udarcem razpara drobovje in jih pošlje v vzporedno vesolje, do koder se seveda vedno znova vračajo, filmarji pa z njimi dobro služijo . Horror s tem pravzaprav sploh nima nobene resne zveze. Filmski žanr je namreč nastal zato, ker je človek v osnovi negotovo bitje, subjekt hendikepa. Torej je o človekovi negotovosti, o njegovi najgloblji in najbolj resnični, avtentični naravi, zato se vpisuje v red tistega, kar sicer imenujemo procedura resnice.

Trinajsta teza o hendikepu je tale: obstoj subjekta hendikepa zastopa univerzalni etični princip. Subjekt hendikepa nujno zastopa dobro in preprečuje širjenje zla. Horror je natanko o tej tezi.
Negotovost je hrbtna stran hendikepa; to je posebna nezmožnost. Svet je namreč odprt, zato je človek svoboden, svobode pa se tudi nujno zaveda. Ne more narediti ničesar, da bi se je znebil – v tem je nezmožnost. Negotovost je zato strukturno nujna in je logična, spremlja pa jo tesnoba.

Človek v vsakdanjem življenju zaradi negotovosti velikokrat pretirava. V obe smeri, zato hoče enkrat premalo, drugič preveč. Redkokdaj se računica izide; pretiravanje je največkrat v njegovo škodo.

Film Ne glej zdaj je zares izvrstno raziskovanje zapisanega. Že sam naslov je nadvse zgovoren: ne piše namreč, naj ne gledamo, saj piše, naj ne gledamo zdaj. In nikakor ni določeno ali vnaprej jasno, kdaj bo napočil tisti zdaj, ko ne bi smeli gledati. John Baxter (Donald Sutherland) bo to izkusil na lastni koži.

Ima poseben dar, da lahko vidi, česar drugi ljudje ne morejo videti. A nanj se požvižga, z njim se ne ukvarja, zato je prikrajšan, čeprav je dar lahko tudi prekletstvo, nekaj, česar bi se človek najraje znebil. Zato pa se z njim ukvarja njegova žena Laura (Julie Christie). Na njeno žalost se soprog požvižga tudi na to, čeprav ni nujno, da bi kaj pridobil, če bi se strinjal z njo.
Spremlja ju skupna usoda, saj je pred kratkim umrla njuna hčerka. Naključna slepa ženska Lauri sicer sporoči veselo novico, da je z njo vse v redu, toda John se ji posmehuje. Potem reče, da se bo zgodilo nekaj hudega, vendar nihče ne ve, kaj bo to, kdaj in kje.

John ima torej dar, zato vidi (pre)več. Dar mu ne pomaga, da bi rešil hčerko pred utopitvijo, kar pravzaprav pomeni, da vidi premalo tudi tedaj, ko je v njegovem interesu, da bi videl več in dovolj. Neznana ženska mu svetuje, naj zapusti Benetke, kjer restavrira cerkev, toda ne odide; sedaj ve (pre)več in se tega zaveda, toda niti to mu ne pomaga. Odide pa njegova žena, saj iz Anglije sporočijo, da se je poškodoval sin. Ni mu hudega, toda prav zaradi ženinega odhoda John v strogo določenem trenutku vidi preveč. Vidi nekaj, kar se ni zgodilo zdaj, saj vidi v prihodnost, ne da bi se tega zavedal. Problem je, da se to zgodi ravno na tisti zdaj, ko se mora, le da John ne ve, da takrat, natanko v tistem trenutku, ne bi smel gledati, kot piše v naslovu filma, kar pomeni, da ne razume zapisanega.

Ne bi smel videti, vendar ne more vedeti, da je to tisti zdaj, ko ne bi smel gledati, zato pač gleda in vidi. Če ne bi gledal, namreč ne bi videl, to pa bi pomenilo, da ne bi bil zbegan in negotov, saj bi tudi vedel in razumel. Gledal je in videl tudi, toda to bo postalo jasno šele za nazaj, kar pomeni, da v trenutku, ko je gledal in videl, ni tudi vedel. Opaženo ga je povsem zmedlo, saj je videl svojo ženo, ki je bila v resnici v tistem trenutku v Angliji, zato ni vedel, kaj naj naredi s presežno vednostjo, ki mu jo je omogočil pogled.

Potem vidi še več. Vedno znova se mu namreč dozdeva, da vidi umrlo hčerko v rdečem plašču. Zopet vidi preveč – ali pa premalo, kajti tista oseba ima res rdeč plašč, le da ni njuna hčerka.
Stiska je vsekakor velika, John teka po Benetkah gor in dol, vendar je negotovost vse večja. Kako jo torej zmanjšati, kaj narediti v nemogočem položaju, v katerem se je znašel?
John nima odgovorov na vprašanja, zato ne uspe narediti tega, kar bi moral, da bi si rešil glavo. Ne zapusti Benetk, saj ima delo, v odločilnem trenutku pa tudi steče za osebo v rdečem plašču, ki jo je v resnici obsedel demon, kar pomeni, da ni oseba, za katero jo ima, to pa zopet pomeni, da narobe sklepa, premalo ve in preveč vidi. Sooči se z demonom, saj je srečanje neizogibno, usodno, in v spopadu plača najvišjo ceno. V onem trenutku je namreč res videl svojo soprogo, oblečeno v črno, videl pa jo je zaradi tega, ker je bila na njegovem pogrebu. Torej je gledal prihodnost, vzporedno realnost, lastni pogreb.

Hendikep nas nujno spremlja na vsakem koraku, saj je univerzalen; pogosto nas spremlja kot neizogibna usoda, ki jo narobe razumemo. Lahko smo še tako pazljivi in pozorni, pa se bo usoda kljub vsemu obrnila po svoje, našemu domnevnemu razumevanju navkljub. Lahko vemo premalo ali preveč, lahko vemo celo ravno prav, a ni nujno, da se bomo znali v pravem trenutku ustrezno odzvati na to, kar bomo videli, ali na to, kar bomo spoznali, o čemer bomo nekaj vedeli, saj nikoli ne moremo biti povsem prepričani, kdaj je trenutek, tisti zdaj, ustrezen, pravi.
Freud je imel zato prav: vselej smo lahko že vnaprej prepričani, da se bo zaradi našega delovanja nekaj sfižilo, saj kratko malo ne moremo povsem obvladovati sebe in svojega življenja. V tej perspektivi hendikep natanko je invalidnost, nezmožnost, težava, manko, problem, povezan z radikalno nedoločljivostjo realnosti in nezmožnostjo človeškega bitja, da bi postal gospodar v lastni hiši, kot bi rekel Freud.

Ali drugače rečeno: hendikep predstavlja izhodišče za dokončen vpogled v človekovo usodo, ki je univerzalna. Ta ni zapisana v zvezdah, temveč v človekovi naravi, ki je tudi narava samega stvarstva. Ko se poglabljamo vanjo, da bi jo spoznali, razumeli in obrnili sebi v prid, naletimo čisto na koncu na praznino, na to, kar imenujejo fiziki vakuum, popolnoma prazen prostor.
Ki pa v resnici sploh ni prazen. Fizikalno razumevanje tega nenavadnega prostora je zelo pomembno za razumevanje hendikepa in njegovih funkcij. Lahko rečemo, da obstaja konvergenca med fizikalnimi in psihoanalitičnimi spoznanji o najglobljih skrivnostih realnosti, ki niso brez povezave z lastnostmi praznega prostora in singularnosti.

Dušan Rutar