11. maj, 2011 | Dušan Rutar

Uvod v marksizem 3 ali VAN XXXV

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Znamenita izjava ameriškega slikarja Jacksona Pollocka Jaz ne slikam narave, jaz sem narava dobi izjemen par v knjigi Johna Graya z naslovom False Dawn: the delusions of global capitalism, ki je prvič izšla že leta 1998, doslej pa so jo prevedli v najmanj šestnajst svetovnih jezikov. To je ena tistih redkih knjig o kapitalizmu in globalizaciji, ki odkritosrčno in prepričljivo obenem pove tudi, kaj vse globalizacija ni, kar je zelo pomembno, kajti ekonomisti, kapitalisti, bankirji in ideologi vseh vrst znajo povedati predvsem, kaj vse globalizacija domnevno ali pa tudi zares je, kar je seveda pričakovano, a trpko, saj morajo tako govoriti, da se javnost ne obrne proti njim.

Kaj torej globalizacija ni in zakaj je odgovor na vprašanje pomemben za marksistično misel, ki ni obremenjena z imperativi všečnosti?

Moderna globalizacija, ki se je začela kot ameriški projekt, predvsem ni nekaj naravnega, spontanega, urejenega in sposobnega za preživetje na dolgi rok. Globalizacija je zato očitno projekt, ki je destruktiven in avtodestruktiven.

Kako je mogoče trditi kaj takega? Čisto preprosto. Zamisel o svobodnem trgu, na katerega država sploh nima vstopa, je že v osnovi čudna. To je namreč zamisel o nenehnem vnovičnem ustvarjanju sveta. V taki perspektivi je pomembno zgolj to, da ljudje svobodno nenehno znova ustvarjajo vsakdanjo realnost, kar seveda pomeni, da preteklost ni dosti vredna že zato, ker je preteklost. John Gray tako v knjigi že uvodoma poudarja, da je taka zamisel povsem podrejena imperativu trga, ki pač sam odloča o vsem.

Toda njegovo delovanje je vse prej kot svobodno; pravzaprav je vse, le svobodno ni. Natanko v tem je ves paradoks svobodnega trga in njegov največji problem. Na njem namreč ne vlada svoboda, saj vlada jekleni imperativ, da se MORA nenehno dogajati kaj novega. Na svobodnem trgu JE TREBA nenehno ustvarjati novo in drugačno, a zgolj tisto novo in drugačno, ki domnevno prinaša oziroma zagotavlja profite. Čas namreč nenehno teče naprej, zgodovine se ne ponavljajo, zato je daleč najboljša ideja od vseh tista, ki se nanaša na svobodno tržno ekonomijo, podrejeno opisanemu imperativu.

Znotraj nje se vse navidezno spreminja samo na boljše, saj se preprosto mora; kar je novo, je zato dobro že zaradi tega, ker je novo. Ko na primer izide nova plošča, so vse skladbe na njej že vnaprej razglašene za uspešnice, čeprav jih sploh še nihče ni slišal. Tak sistem tržnega delovanja se namreč organizira sam od sebe in je vedno stabilen oziroma uspešen. Prav zaradi tega se ne more zrušiti, kot se je na primer komunizem. Toda John Gray upravičeno dodaja, da je tako razmišljanje možno le znotraj okvirov absurdno nerealističnega pogleda na svet in življenje v njem, ki pa so ga ljudje na žalost pripravljeni sprejemati.

Seveda je potem skoraj nemogoče razložiti sedanjo kapitalistično krizo. Pojasnimo jo namreč lahko le, če zavrnemo absurdno nerealistični pogled na svet in razmišljamo drugače. Amerika je na primer doslej sprejemala globalizacijo le zaradi tega, ker je bila sinonim za ameriški kapitalizem, kot poudarja Gray. Ta je deloval predvsem zaradi – države. Paradoks sicer svobodnega kapitalizma je zato še večji, kot se je zdelo na začetku. Ko nastopi kriza, se zato vsi bankirji, direktorji, managerji in ekonomisti družno obrnejo na – državo. Prosijo jo kot veliko Mamo, naj poskrbi zanje, da ne bodo propadli.

Na državo se takrat obračajo tudi državljani, ki so ostali brez služb, prihrankov in smisla življenja. Kapitalistično življenje, kakršnega so poznali zadnjih nekaj desetletij, ni moglo – kljub domnevni svobodi in zmožnosti samoorganiziranja oziroma samoreguliranja – ustvariti ničesar drugega, zato tudi propada – rešiti ga ne more niti država.

Tveganje je namreč v kapitalizmu strukturno nujno in se je doslej svobodno povečevalo. Povečuje se še naprej in nihče ga ne more nadzorovati. Enako velja za domnevo, da je kapitalizem v osnovi racionalen projekt, ljudje pa so majhni znanstveniki, ki skušajo preživeti v boju za preživetje tako, da izbirajo najbolj racionalne strategije. Domnevi sta povsem zgrešeni, kajti realnost ni določljiva, kar pomeni, da je nesklenjena in odprta, ljudje pa niso znanstveniki.

V odprtem svetu ste vselej lahko prepričani, da bo nenapovedljivi in nepredvidljivi kontingentni dejavnik nenadoma prešil polje tako, da vas bo kap. Ne obstaja teorija, ki bi tak dogodek lahko napovedala. Bolj ko se zato trudite, da bi se razširili, večja je verjetnost, da se bo tak dogodek zgodil kot katastrofa.

In ljudje, ki skušajo igrati kapitalistične igre, niso znanstveniki, kot rečeno. V resnici so močno podrejeni strahovitim konfliktnim silam, nasprotujočim si razmerjem moči in kontradiktornim oblastnim razmerjem, znotraj katerih skušajo preživeti, kakor vedo in znajo. V taki perspektivi je govorjenje o svobodnem delovanju trgov le slaba šala, saj so razmerja moči neprimerno močnejša od trgov in njihovega domnevno svobodnega delovanja.

Gray dodaja: tržne zakonitosti obstajajo tako v koncentracijskih taboriščih kot v nakupovalnih središčih, toda visoko razvite tržne institucije obstajajo in delujejo zgolj toliko časa, dokler so pravice do lastnine zaščitene in se ljudje držijo dogovorov oziroma pogodb. In kdo lahko zagotovi, da se bo vse to vsaj približno zares dogajalo? Edino država.

Torej je treba danes podpirati državo in jo krepiti, ne pa trditi, da se mora umakniti s trgov. Globalizacija torej ni niti svobodna, niti univerzalna, niti racionalna. V resnici je banditska, kot pripominja Alain Badiou, kar predvsem pomeni, da ni dobra za nikogar.
Če se države ne bodo vmešale v svobodno kapitalistično delovanje bo v prihodnosti na žalost samo še slabše. Vojne za vire energije, obdelovalno zemljo in rezerve pitne vode (resource wars), ki so zelo verjetne, globalne podnebne spremembe, ki bodo sprožile množična gibanja upajočih ljudi, da bodo pobegnili naravnim katastrofam, kibernetična in skoraj absolutno špekulativna ekonomija bodo temeljne koordinate svobodnega kapitalističnega in hiperkapitalističnega življenja v bližnji prihodnosti. V orisani perspektivi je žargon sedanjih politikov in ideologov, češ da se mora človeštvo truditi z razvijanjem projektov, ki bodo promote sustainable development, bizaren in dobesedno neumen. Namesto njega potrebujemo povsem nov besednjak. John Gray zato zastavlja dobro vprašanje: How to make a sustainable retreat. Beseda retreat kajpak pomeni umik.

Prihodnost zato ne pomeni vračanja k načinom življenja, ki so bili domnevno naravni. Če je Jackson Pollock upravičen vzkliknil, da je narava, ki jo lahko dobesedno vidimo na njegovih slikah, potem je edina alternativa neoliberalnega globalnega kapitalizma tale: v vse bolj gosto naseljenem svetu razvijati tehnologije za uspešno naselitev drugih svetov. Naravno življenje ne obstaja in nas ne more rešiti pred katastrofo. Človek prihodnosti bo posthuman ali pa ga sploh ne bo. teorija in kultura hendikepa bosta takrat dokončno doživeli razcvet, ki ga zaslužita.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
12 x komentirano
  • Betakaroten je rekel/-la:

    Med politiko SFRJ in na FED/ECB je res veliko podobnosti. Edino, kar je slednje zaenkrat reševalo je, da imajo dolg v lastni valuti, jugoslavija pa je imela dolg v tuji.

  • kos je rekel/-la:

    Človek je ena celica ( 6 milijard celic) .Zemlja je organizem, komunikacija je lahko uspešna samoz dvigom zavesti in prepoznavo, da je človeški Um samo orodje ( program) , ki ga programirajo inteligentnejši , pa vendar ne-zavestni ljudje ( skupine ali elite če ža hočemo).
    Cilj programov je lagodno življenje manjših skupin na račun…..Vzorec sužnjelastniške ureditve je samo ” sveže prebarvan”.
    Rešitve so v epu Mahabharata!
    “srečno globalizacija in ne-zavestni politiki, bankirji in mamagerji”

  • angie je rekel/-la:

    Uvod v marksizem po znanem marksistu in tribunašu Igorju Bavčarju: nisem pral denarja, upravljal sem s svojimi računi, ki so vsi v Sloveniji, proti meni pa se odvija politična gonja!
    Ups.

  • Leiito je rekel/-la:

    “Gray dodaja: tržne zakonitosti obstajajo tako v koncentracijskih taboriščih kot v nakupovalnih središčih, toda visoko razvite tržne institucije obstajajo in delujejo zgolj toliko časa, dokler so pravice do lastnine zaščitene in se ljudje držijo dogovorov oziroma pogodb. In kdo lahko zagotovi, da se bo vse to vsaj približno zares dogajalo? Edino država.”

    Če bi to držalo, bi imeli v Sloveniji, z vedno večjim državnim aparatom in največjim številom sodnikov na glavo, najbolj učinkovito pravosodje na svetu. In obratno, v t.i. plemenskih področjih Jemna, Pakistana, Afganistana itd, kamor roka države ne seže, se ne bi nihče držal dogovorov, vladalo bi totalno brezvladje in kaos, pa temu ni tako, še civilne odškodninske tožbe se realizirajo v nekaj tednih. Država kakršno zagovarjate tu, je samo legalna oblika parazitskega pobiranja reketa v imenu zagotavljanja varnosti in pravičnosti, ki ju ni.

    Povprečen predstavnik človeške rase morda res ni, kot vi temu pravite, znanstvenik, ni pa v osnovi iracionalen. Iracionalnosti so predvsem posledica inženiringa t.i. realnosti ravno s strani organizirane religije in države, kar bi moral deklariran anarhist in Robespierre wannabe prvi priznati.

    Za uvod v novo realnost bi morda veljalo razmisliti o spremembi sintagme vlada.Ni naključje in ni brez pomena, da se ameriška vlada označuje za administration in ne za government. Ne rabimo namreć vladarjev, marveč upravljalce države, majhno ekipo sivih, neopaznih tehnokratov, ki nimajo na tiviju kaj iskati. Poročanja so vredni tisti, ki ustvarjajo vrednost, tisti ki so relevantni, kar t.i. vlada ni. Na očitno cikličnost gospodarstva nima vlada R Slovenije npr. povsem nobenega vpliva oz. lahko le škodi. Še tako opevana samo-osamosvojitev ni zasluga naših politikov, ampak posledica globalnih geo-strateških sprememb. V nasprotnem primeru se ne bi osamosvojil celo ogromni in naravnih bogastev polni Kazahstan, ki ni kazal nikakršnih aspiracij po neodvisnosti, a jih je realnost časa v to prisilila.

    • Boris_j je rekel/-la:

      Leiito, kar se tiče nekaj preprostih “plemenskih” interakcij “tam nekje” na Bližnjem Vzhodu in še malo stran, je čisto možno, da stvar dobro funkcionira. Toda tu sta izpolnjena vsaj dva pogoja, ki v kapitalizmu, sploh pa v globalnem, nista izpolnjena:

      Prva stvar je v tem, da tu “kultura” in običaji enostavno delujejo, spoštuje se jih, kapitalizem pa skozi atomizacijo ljudi na najmanjše dele, to uničuje. Prej ko slej nastane zmeda in potreba po gospodarju, ki bo nasledil “kulturo”. Najbolj priročen gospodar je seveda država. Drugi razlog pa je ta, da se s številom interakcij, ki postanejo globalne, vse skupaj še bolj zakomplicira.

      Kar se tiče neoliberalcev, ti se nikoli niso prav dobro zavedali da ljudem ponujajo (vsiljujejo?) neke vrste hobbesovsko “naravno stanje”, kar je norost. Kajti pogoj, da sploh imamo kanček svobode, je ta da mora obenem obstajati še cela vrsta nesvoboščin. Neoliberalci bi se s tem sicer strinjali, vendar ne razumejo, da morajo te nesvoboščine “prizadeti” tudi kapital, pa če je slednji za njih še tako sveto božje jagnje. Nesvoboščine za svobodo, ni druge poti.

  • Leiito je rekel/-la:

    Če imate z “nesvoboščinami” v mislih regulativo, npr.izvedenih instrumentov na finančnih trgih, Tobinov davek na shortanje valut ali tudi vseh surovin, ali pa dejanski boj proti pranju denarja namesto kozmetičnih sprememb, se s tem strinja večina razumnih ljudi, tudi liberalnih, a to so bolj domene mednarodnih organizacij kot posameznih držav.

    Država je, v nasprotju s prepričanjem npr. Igorja Lukšiča, dokazano slab gospodar, in če so poleg tega v modernem kapitailzmu itak orodje korporacij oz. kapitala, ne razumem kaj naj bi se z večjo vlogo države sploh doseglo.

    • Zbik je rekel/-la:

      Leiito: “Država je, ….., dokazano slab gospodar!”

      Ni pametno to misliti, dasi nemara ni neoportuno to izjavljati. Še je v konjukturi, namreč, tako blebetanje. Kajti: Dober gospodar je kot črni labod in kot tak uhaja teoriji. Večinoma imamo opraviti s slabimi gospodarji, še več — velika večina gospodarskih subjektov propade, velika večina.

      Hakeljc je seveda na povsem drugem koncu. Ko “zajebe” Država, takrat je pač tveganje “njeno”, torej naše. Ko se zeznejo fizične, kemične in biološke osebe, takrat naj bi v kapitalizmu tveganje (ki je itak evfemizem za izgubo) prevzele kar te iste fizilčne, kemične in biološke osebe in če škoda s teh oseb preide na druge mimo sprejetih pravil, eeeeee potem te fizične, kemične in biološke osebe izgubijo svobodo gibanja.

  • Boris_j je rekel/-la:

    Eno stvar: avtonomijo pred korporacijami, to je tisto kar naj bi danes (spet) dosegle. Drugače se bodo spremenile v korporativne države, potem pa morda kar v fašistične. Ker korporativna država ne prenese minimuma demokracije. Korporativna država državljane ureja kot podjetje svoje zaposlene, kako je z demokracijo v teh “prijateljskih” ustanovah, pa itak vemo.

  • Leiito je rekel/-la:

    Problem fiziobiokemične eksistence pravnih oseb bo gotovo med izzivi novega režima, vendar ob tem v imenu (in za račun) vseh abonentov napovedane revolucije čutim dolžnost izraziti rahlo razočaranje nad, vsaj navideznim, korakom nazaj s strani g. Rutarja.

    Če je bila v VAN32 revolucija že dobesedno pred vrati, se je dikcija v naslednjem prispevku (disinfo?) omehčala v “revolucija je res pred vrati, bi nemara pripomnil Slavoj”, kar bi si kdo utegnil razlagati celo kot prelaganje odgovornosti na sicer širok Slavojev hrbet, eVAN33, 34 in 35 pa revolucije sploh ne omenjajo več.

    Morda bi se veljalo na tem mestu v tolažbo in spodbudo za naprej spomniti vsaj besed Rose Luxemburg, da se zdi revolucija še 5 minut pred povsem nemogoča, 5 minut po pa že povsem samoumevna.

    Stanje vsekakor še naprej ostaja, kot bi rekla L1, nevzdržno in kot se gotovo strinjamo vsi, nevzdržna stanja ne morejo in ne smejo vzdržati.

  • fsa je rekel/-la:

    test