Hecne alergije na sonce nismo opazili, bleščanje sonca nas je le spravljalo v smeh, ker česa takega nismo pričakovali. Vsaj ne za konec oktobra.

Že takrat, ko smo snemali, se je Bongo namreč pripravljal, da se po dolgem času vrne nazaj v Mehiko. Tokrat za več časa.

Z njim smo se pogovarjali v njegovem studiu v Ajdovščini, ki ga je za intervju prav posebej pripravil. Na steno je pripel - eno nad drugo - slovensko in mehiško zastavo.

Z njim smo se dobili v tovarni Rog. V Ultimi, kakor je poimenoval prostor, kjer prireja zabave, smo se pogovarjali o tem, zakaj je odšel iz Rusije, kako so ga sprejeli ljudje v Sloveniji, kaj je pomen njegovih zabav.

Povedal nam je, da bo kmalu končal s pisanjem prve turške kuharice v slovenščini, pred kratkim pa je sodeloval na kuharski delavnici, ki so jo pripravili v društvu Bazar.

Vprašali smo ga, če morda govori še kak drug jezik in je z nasmeškom vprašal nazaj, če slovensko in turško ni dovolj. Intervju smo tako prvič posneli v slovenskem jeziku, kmalu pa bomo dodali še Hasanove podnapise v turščini. Predvsem zato, da ga bodo lahko razumeli tudi tisti, ki jih je pustil doma v Turčiji.

Kot pravi, je pri njih doma bolj “po nizozemsko” kot slovensko in da jo včasih ljudje, ko se pogovarja s svojimi otroci v nizozemščini, obravnavajo kot tujko, ki ne zna slovensko. Še vedno se zapleta v debate o sezuvanju in copatih ter pogreša nizozemsko hrano.

Kot pravi, je življenje v Sloveniji zanjo boljše, hkrati pa lahko s svojo plačo pomaga še svojim staršem na Kubi.

Zase pravi, da je bila pri enaindvajsetih morda premlada za poroko in selitev v tako oddaljeno državo, toda takrat je to storila zaradi ljubezni, zaradi svojega moža. Zdaj razmišlja o vpisu na ljubljansko Fakulteto za farmacijo, saj je doma končala srednjo šolo v smeri kemije.

Lucy se sicer z možem pogovarja v slovenščini, toda intervju smo, da bi ji bilo lažje, posneli v angleščini.