Vest

Ana Jud in njeno pisanje je spet postalo jedro slovenske medijske scene. Ne samo to. Tudi merilo, kaj lahko objavimo in kaj ne. Tudi na internetu.

Primer Gušti – Jud je poučen. Poražencev v njem je veliko. Vendar je zmagovalcev še več.

Glede Siola: Siol je medij, ki plačuje blogerje. Zato tudi pravno odgovarja kot medij. Še več, je državni medij – država je 100% lastnik. Tako je v primeru Gušti – Jud tudi ravnal. Takoj je umaknil sporni tekst. In tudi komentarje. Slednje je še posebej sporno.

Nobene borbe, nobenega ugovora. Uredništvo je reagiralo pozno. Nikakor ne preden je umaknilo objavo. Še huje je z upravo Siola. Blog direktorja Siola je predvsem dvoumen:

“Vprašanja o etiki, nasprotju med zasebnim in javnim, pravicah posameznikov, avtorskih pravicah so bila vedno na družbeni agendi, vendar še nikoli niso imela toliko različnih odgovorov, zornih kotov, nenazadnje toliko deležnikov kot danes.

Aha, seveda: na odločitev sodišča o začasni odredbi za umik Guštijevega zapisa se bo SiOL pritožil.”

Bla, bla. Siol bi se moral že zdavnaj pritožiti. Oziroma, pritožiti bi se moral tako,j ko je dobil odredbo in zahtevati, da se odločitev sodišča odloži, dokler ni obravnavana tudi pritožba druge strani.

In problem Ane ter Guštija? Jud je zahtevala prepoved in jo dosegla. Pravno ima seveda prepoved nekakšno mogočo podlago. Gušti je pisal o razmerju (intimnem) dveh drugih ljudi. Ne o svojem razmerju z Judovo - to bi bilo manj problematično. In to je počel v mediju, ne v svojem dnevniku - blogu. Konec koncev je za to plačan. A obstaja tudi druga stran. Guštijev članek je bil namreč povsem benigen in prav perverzno je, da Judova, ki je naredila biznis iz svojih posteljnih spretnosti, zdaj teži, ker je nekdo nekaj napisal še o njej.

In zmagovalci. Spet je zmagovalec internet in emigrantska literatura (serverji v tujini). Judova, sodišče in Siolova bledost so dosegli samo to, da je Guštija res prebralo zelo veliko ljudi.

Jani Sever