Vest

V kratkem zadnjem prizoru prvega dejanja Somraka se Siegfried s pomočjo čarobne čelade spremeni v Guntherja in nasilno ugrabi Brunhildo. Prav enigmatičnost tega interludija, polnega skrajne brutalnosti in duhov iz nočnih mor, je ena večjih nedoslednosti Prstana: zakaj Siegfried po tem, ko si brutalno podredi Brunhildo, položi svoj meč med njiju kot dokaz, da ne bosta spala skupaj, saj zgolj dela uslugo svojemu prijatelju, šibkemu kralju Guntherju? KOMU mora to dokazati? Saj naj bi vendar Brunhilda mislila, da on JE Gunther … Preden jo ugrabi, Brunhilda pokaže zakrinkanemu Siegfriedu roko s prstanom, ker upa, da jo bo prstan ščitil. Ko ji Siegfried brutalno strga prstan z roke, moramo to gesto brati kot ponovitev prvega izjemno nasilnega ropa prstana v četrtem prizoru Renskega zlata, ko Wotan strga prstan z Albericheve roke. Siegfriedovo trganje prstana pokaže njegovo brutalnost v goli, surovi obliki: Siegfrieda vidimo kot nečloveško pošast, kakršen »res je«, brez zavajajoče maske – to je učinek, ki ga ima nanj čarobni napitek pozabe.

Je potemtakem Wagnerjev Siegfried v resnici lepi arijski junak, proto-nacistična psevdo- nietzschejanska plavolasa pošast? V Wagnerjevem Siegfriedu se kaže nezadržana »nedolžna« agresivnost, sla po takojšnjemu delovanju in uničenju tega, kar ti gre pač na živce – kot pravi Siegfried Mimeu v prvem dejanju Siegfrieda:

Seh’ich dich stehn, gangeln und gehn,
knicken und nicken,
mit den Augen zwicken,
beim Genick moecht’ich den Nicker packen,
den Garaus geben dem garst’gen Zwicker!

Vidim te stati, hoditi,
uklanjati se in kimati,
z očmi mežikati,
za vrat bi najraje zgrabil tega grdega kimača,
naredil konec tej grdobi!

Enak izbruh se dvakrat ponovi v drugem dejanju:

Das eklige Nicken
und Augenzwicken,
wann endlich soll ich’s
nicht mehr sehn,
wann werd ich den Albernen los?

To odurno kimanje
in mežikanje,
kdaj končno mi ne bo treba
tega več gledati?
Kdaj se bom znebil tega neumneža?

In malce kasneje:

Grade so garstig,
griesig und grau,
klein und krumm,
hoeckrig und hinkend,
mit haengenden Ohren,
triefigen Augen -
Fort mit dem Alb!
Ich mag ihn nicht mehr sehn.

Tako zelo grd,
grbav in šepav,
siten in siv,
majhen in skrivljen,
s povešenimi ušesi,
s solzavimi očmi –
stran s to moro.
Nočem ga več videti.

Ali ne gre tukaj za najbolj elementaren gnus, odbojnost, ki jo občuti ego, ko se spopade z vdorom tujka? Človek si zlahka predstavlja neonacističnega skinheda, ki izreka iste besede v obraz zdelanemu turškemu gastarbajterju …

In končno, ne smemo pozabiti, da v Prstanu vir vsega zla ni Alberichova usodna izbira v prvem prizoru Renskega zlata. Že davno pred tem dogodkom je Wotan uničil naravno ravnotežje, ko je podlegel sli po moči in dal prednost moči pred ljubeznijo – uničil je drevo Sveta, ko je iz njega naredil puščico, in nanjo vpisal rune, ki določajo zakone njegove vladavine. Izpulil si je tudi oko, da bi uzrl notranjo resnico. Zlo ne prihaja od Zunaj – nauk Wotanovega tragičnega »monologa z Brunhildo« v drugem dejanju Valkire je, da sta Albericheva moč in pričakovanje »konca sveta« pravzaprav njegova krivda, rezultat njegovega etičnega propada. Nič čudnega torej, da je Wotan »Beli Alb« za razliko od »Črnega Alba« Albericha, saj je bila Wotanova izbira etično veliko slabša od Albericheve: Alberich je hrepenel po ljubezni in je izbral moč šele potem, ko so ga renske device brutalno zapeljale in zavrnile, Wotan pa je izbral moč potem, ko je že užil sadove ljubezni in se jih naveličal. Potrebno se je tudi spomniti, da je Wotan po moralnem fiasku v Walkiri postal »Popotnik« - torej lik Potujočega Juda, kakor je bil popotnik že prvi wagnerjanski junak, Leteči Holandec, ta »Ahasver oceanov«.

To torej spodkoplje anti-semitsko perspektivo, po kateri motnja vedno pride od zunaj, kot tujek, ki zamaje ravnotežje družbenega sistema: po Wagnerju je ta zunanji vdiralec (Alberich) le drugotna ponovitev, povnanjenje absolutno notranje nedoslednosti oziroma nasprotja (Wotanovega). Po analogiji s slovitim Brechtovim vprašanjem »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?«, se lahko vprašamo: »Kaj je kršitev Zakona s strani ubogega Juda, ki ukrade zlato, v primerjavi z arijskim (Wotanovim) nasiljem, ki vzpostavi vladavino Zakona?«

Richard Wagner, Die Walküre / Walkürenritt; NBC Symphony Orchestra, Arturo Toscanini (1946)

Prevedli Irena Levičar in Nina Jeglič, opremil Jonas Žnidaršič