Rossinijevo sublimno
Če je kdaj obstajal “reakcionarni” skladatelj, potem je to Gioacchino Rossini. To postane takoj jasno, če potegnemo primerjavo med Mozartovim Figarom in Rossinijevim Brivcem. Emancipatorni politični potencial pri Mozartu preživi pritisk cenzure – samo pomislimo na finale, kjer mora grof poklekniti in za odpuščanje prositi svoje podanike (da ne omenjamo izbruha kolektivnega “Viva la liberta!” v finalu prvega dejanja Don Giovannija). Osupljiv dosežek Rossinijevega Brivca je treba meriti po naslednjem merilu: Rossini je vzel gledališki komad, ki je bil eden od ključnih simbolov francoskega meščanskega revolucionarnega duha in ga popolnoma depolitiziral, s tem ko ga je spremenil v čisto opera buffa. Nič čudnega, da so bila zlata leta Rossinija med leti 1815–1830: leta reakcije, leta, ko so se evropske sile lotile nemožne naloge Ungeschehenmachen prejšnjih revolucionarnih desetletij. Rossinijeve slovite komične opere so poskušale ponovno oživiti nedolžnost predrevolucionarnega sveta … Rossini novega sveta ni sovražil in se zoper njega aktivno boril – preprosto je komponiral tako, kot da leta 1789–1815 niso obstajala. Rossini je torej storil prav, ko je po letu 1830 prenehal komponirati in privzel samozadostno držo bon vivant – to je bilo edino pravo ETIČNO dejanje (njegov dolgotrajni molk je primerljiv z molkom Jana Sibeliusa, v literaturi pa s tistim Arthura Rimbauda in Dashiella Hammetta).
Ali nam torej danes ni dovoljeno uživati v Rossiniju? V njegovi glasbi vendarle obstaja povsem formalen (emocionalen in glasbeni) element, v katerem nov revolucionarni duh, kljub redukciji prave politične razsežnosti, v njegovem delu ne le preživi, ampak celo izbruhne. Kje?
V zgodovini opere je doživetje presežka življenja opazno v dveh glavnih različicah, italijanski in nemški, pri Rossiniju in Wagnerju. Čeprav Rossini in Wagner tvorita veliko nasprotje, pa Wagnerjeva splošno znana privatna naklonjenost do Rossinija, kot tudi njuno nadvse prijetno srečanje v Parizu, kaže na globljo afiniteto med njima.
Rossini je morda najboljši v svojih sijajnih moških portretih, namreč tistih iz Brivca (Figarov “Largo il factotum”, Bartolojev “Un dottor della mia sorte”), k njima pa lahko prištejemo še sanjavi avtoportret pokvarjenega očeta v Pepelki. Vsi uprizarjajo hlinjeno toženje samemu sebi, si sami sebe zamišljajo v željeni poziciji nekoga, ki nanj letijo zahteve po uslugah ali pomoči: subjekt privzame vlogo tistih, ki se nanj naslavljajo, nato pa odigra ugajajoče-brezobzirno reakcijo na te zahteve. Vzemimo za primer očeta v Pepelki: ko bo njegova hči poročena s Princem, bodo ljudje prihajali k njemu na dvor po usluge, mu ponujali podkupnine, on pa bo nanje reagiral s prevzetnim besnenjem … Vrhunec arhetipske rossinijevske arije je ta edinstven trenutek sreče, popolne uveljavitve presežka Življenja, ali celo neke vrste rossinijevsko Sublimno, ki vznikne, ko je subjekt preplavljen z zahtevami, s katerimi se ni več zmožen spoprijeti.
Figaro je na vrhuncu svoje “factotum” arije ves iz sebe: “Kakšna množica/ ljudi, ki name naslavljajo svoje zahteve/ – imejte usmiljenje, eden za drugim/ uno per volta, per carita!”, s čimer referira na kantovsko občutje Sublimnega, v katerem je subjekt bombardiran s kvantitaivnim presežkom podatkov, ki jih ne more zapopasti. Ta presežek je pravo nasprotje wagnerjanskega Sublimnega, nasprotje “höchste Lust”, “najvišjega ugodja” potopitve v Praznino, ki sklene Tristana. Opozicija med rossinijevskim in wagnerjanskim Sublimnim povsem ustreza kantovski opoziciji med matematičnim in dinamičnim Sublimnim: kot smo pravkar videli, je rossinijevsko Sublimno matematično, kaže na subjektovo nezmožnost, da bi zapopadel golo kvantiteto zahtev, ki ga preplavljajo, medtem ko je wagnerjansko Sublimno dinamično, kaže na neobvladljivo silo ENE SAME zahteve, brezpogojne zahteve ljubezni.
Zakaj torej ne bi uživali v lepoti rossinijevskega Sublimnega, v tem presežku veselja nad življenjem, katerega sledovi so se v velikem patosu špageti vesternov Sergia Leoneja ohranili globoko v dvajseto stoletje?
Slavoj Žižek
Gioacchino Rossini, Seviljski brivec
Prevedel Simon Hajdini