Rammstein deibt bleutsch!
Pred nekaj desetletji so nemški nacionalisti na avstrijskem Koroškem organizirali kampanjo zoper domnevno slovensko “grožnjo”, in sicer pod mottom “Kärnten bleibt deutsch!”, na katerega so avstrijski levičarji našli popoln odgovor. Namesto tega, da bi reagirali z racionalnimi protiargumenti, so v glavnih časopisih enostavno natisnili oglas z obscenimi, gnusno zvenečimi variacijami nacionalističnega motta: “Kärnten deibt bleutsch! Kärnten leibt beutsch! Kärnten beibt dleutsch!” … Si ta postopek ne zasluži primerjave z obscenim, “analnim”, brezpomenskim govorom Hynkla, hitlerjanske figure iz Chaplinovega Velikega diktatorja?
Natanko to storijo Rammstein s totalitarno ideologijo: s tem, ko jo desemantizirajo, razkrijejo njeno besno blebetanje v njegovi vsiljivi materialnosti. Jacques Lacan je, da bi označil to predsemantično delovanje znakov, skoval neologizem “sintom”: označevalni vozel, ki zgošča minimalno libidinalno investicijo. Nič čudnega, da je glasba Rammsteinov s svojo glasnostjo in globokimi vibracijami nasilna, materialno prisotna, udarna, intruzivna – njena materialnost je v stalni napetosti z njenim pomenom, ki ga spodkopava.
Zato se je treba upreti skušnjavi interpretacij a la Susan Sontag, ki glasbo Rammsteinov z njeno obsežno rabo “nacističnih” podob in motivov zavračajo kot ideološko sumljivo – Rammstein počnejo natanko nasprotno: s tem ko poslušalca porinejo v neposredno identificiranje s “sintomi”, ki so jih uporabljali nacisti, in le-teh ne aktikulirajo s pomočjo nacistične ideologije, temveč jo zaobidejo, razkrijejo vrzel na mestu, kjer ideologija uveljavlja iluzijo brezšivne organske enotnosti. Na kratko: Rammstein te “sintome” osvobodijo njihove nacistične artikulacije in nam jih ponudijo v uživanje v njihovem predideološkem statusu “vozlov” libidinalne investicije.
Ko se torej nekateri levičarski liberalci ob gledanju kakega izmed Rammsteinovih videov, ki prikazuje blondinko v kletki, mračne uniforme, ki evocirajo nordijske bojevnike itd., zbojijo, da bo neizobražena javnost spregledala ironijo (če sploh gre za ironijo) in se neposredno identificirala s prikazano protofašistično senzibilnostjo, jim moramo odgovoriti z dobrim starim mottom: tu nas mora biti strah le strahu samega. Rammstein totalitarne ideologije ne spodkopavajo z ironično distanco do ritualov, ki jih posnemajo, pač pa s tem, da nas neposredno soočijo z njeno obsceno materialnostjo, s čimer suspendirajo njeno učinkovitost. Torej, ne bojte se, uživajte Rammstein!
Slavoj Žižek
Rammstein: Der Meister
Prevedel Simon Hajdini, uredil Jonas Žnidaršič
Se strinjam, uživajte.
Meni najljubša komada Du Hast in Engel.
LP
o Laibachih je to Zizeg govoril ze vec kot desetletje nazaj.. v filmu Prerokbe ognja in Bravo documentary Laibach.. priporocam
in se sprasujem.. kje so avandgarde danes, da obracunajo s simboli danasnje ideologije? Mogoce jih samo ne zaznam, ali pa smo v slabsem polozaju kot v 80tih.?
Jep, tudi o skupini Laibach je pisal, da je pripomogla k sesuvanju rdečega totalitarizma, ker ga je sama (scensko) uprizorila, tj. ker je zaobšla komunistično fantazmo in se vzpostavila na odru kot realno totalitarizma, ga je s tem ‘razkrinkala’, ‘demaskirala’. In zdaj naj bi se zgodba ponovila z Rammstein. He! He! Ko je govora o Rammstein, se ne moreš identificirati s kako protofašistično senzibilnostjo, pač pa prej s plehkostjo današnjega popa. Tudi to nekaj šteje, saj je to, kar ‘razkrinkavajo’ Rammstein, ‘ideologija potošništva’ (družbeni imperativ – Uživaj!), ki se ‘uprizori’ kot komercialna desublimacija. Plehko u amen…
Nagravžen disco-pop. Vse ostalo je plod bolne domišljije.
Zanimivo! Sama komunikacija je vedno nekaj primarno pozitivnega in poživljajočega, ker je človek pač družbeno bitje, komunikacija pa je samo drugo ime za povezovanje. Torej imajo nacistična sporočila v tem smislu v svojem povezovalnem delu pozitivno vlogo tako pri nacijih kot pri ‘navadnih’ ljudeh. Če malo obrnemo - tudi naciji so bili žurerji, seveda precej zafrustrirani, zavedeni in nasilni, kar so avstrijski levičarji poskušali eliminirati. Svaka im čast! Se mi pa zdi ED-ova primerjava vseeno uporabnejša za današnjo srenjo - danes so frustracije pop in potrošniška gnjavaža…
Udarni hardkorovski ritmi opozarjajo na minule dramatične čase, ko so vsesorte avantgarde vlekle zgodovino naprej, pač zgodovino večine prebivalstva sveta, ki se še danes nahaja v dramatičnem položaju. Vsako opozarjanje na to dramatičnost je političen angažma in ga velja podpreti. Pač politični angažma, ki govori o tem, da obstaja delitev na ozko politično in gospodarsko svetovno elito in množico zapostavljenih, prekletih… To je upor prekletih, ki je že v šestdesetih letih 20. stoletja prebujal zaničevane množice k zavesti o lastnem položaju…Zavest o lastnem položajo pa je že korak k političnem angažmaju, ta pa obeta pot osvoboditve…Vse drugeo je beg od svobode-v fašizem.
Jej, jej, naslov v nemščini. In to brez prevoda. Prišel bo inšpektor in Vesti na vest položil položnico…
Hm, jaz nemško zastopim, naslova pa ne :P
premetena premetanka