Šole ubijajo kreativnost?
Vprašanje, ki naslavlja prispevek sira Kena Robinsona, ne sprašuje nič novega, tudi njegov zabaven, do cinizma preprost in pronicljiv nastop je dostopen na svetovnem spletu že skoraj dve leti. Je pa kot nalašč za prve junijske dni, ko poteka trinajsta matura ali ko se končuje trinajst »debelih« let v slovenskih gimnazijah, preobloženih s togostjo, unificiranostjo, rigidnostjo poučevanja učiteljic in učiteljev, s storilnostnimi intelektualnimi koncepti, kakršne mimogrede odvrže tudi sir Ken Robinson.
Tudi na Slovenskem so strokovnjaki šolskih oblasti ugotovili, da se je gimnazijski program oddaljil od svojih ciljev, postal preveč normativiziran in zastarel, in napovedali prenovo. Je v izhodiščih prenove gimnazijskega programa slutiti tisti novi vetrček, ki bi znal s tako kreativno nonšalanco velikega aristokrata Robinsona prepluti morja nacionalnih stoletij, prepihati prah in ponuditi gimnazijskemu izobraževanju (in vzgoji) novo idejo tudi na Slovenskem?
Iz ravno prav gosposke pojave sira Kena Robinsona veje ena sama radostna ustvarjalnost, zagledana v tisočere zmožnosti človeškega telesa, kar preraste v strokovno kompetenco, v prenovi slovenskih gimnazij pa je ena sama strokovna kompetentnost, ki pa radostni ustvarjalnosti dopušča kaj malo prostora. Če sploh kaj. Če primerjamo prispevek Angleža, enega vodilnih opinjon mejkerjev sodobnih globalnih konceptov izobraževanja, s prispevkom Komisije za pripravo koncepta nadaljnjega razvoja gimnazijskega programa in umeščenosti splošne izobrazbe v srednješolske programe (v nadaljevanju Komisija), ki je npr. prav tako že kakšno leto dostopen na spletu, potem smo lahko vsaj malo začudeni, če ne pretreseni, kako nas pravzaprav novi in težko pričakovani koncepti vsebinsko in dejansko odmikajo od ideje, ki jo po silicijski dolini razširja Robinson.
V samem izhodišču Komisija sicer poskuša v treh točkah pravilno ugotoviti, da so končno potrebni premiki. Že na prvi strani, da ni potrebno brati preveč besedila. Prvi je premik v evropeizaciji, kar koli naj bi to že pomenilo, gotovo pa je preveč površno domnevati, kot zatrjujejo snovalci in skrbniki identitet mladostnikov in mladostnic, bodočih obiskovalcev univerz, da je evropeizacija zgolj zagotavljanje konkurenčnega človeškega kapitala v evropskem in globalnem prostoru. Taka biopolitična misel, prek katere država proizvaja in upravlja življenje svojih državljanov in operira s človeškimi dušami kot s kapitalom, ki mora biti ne nazadnje še konkurenčen, je za oblikovanje identitet slovenskih gimnazijk in gimnazijcev škodljiva. Drugi je premik od preproste k refleksivni modernizaciji oz. postmodernizaciji, povezan z zahtevami po večjih (samo)refleksivnih in samoorganizacijskih sposobnostih. Ampak temu sledi še tretji premik, od uspešnosti katerega je odvisna slovenska razvojna perspektiva, pa je še bolj kot zgornja dva obtičal v nekem prejšnjem stoletju. »Premik v proizvodni in organizacijski paradigmi od industrijske, fordistične, množične družbe k postindustrijski, postfordistični, individualizirani družbi.« Kar ročica se mi je zatresla ob tesnobni misli, kako sem še včeraj razbijala tekoči trak fordovih črnih avtomobilov, in vesela sem, da se z dijakinjami in dijaki, človeškim kapitalom, končno premikamo v postindustrijsko družbo.
Kljub pomislekom lahko rečemo, da se v gornjih premikih še mogoče skriva razvojni izziv, da so ugotovitve pravilne in se tudi šolstvo izvija iz primeža 19. stoletja, pa se kasnejše vsebinske in ciljne opredelitve posameznih predmetov pravzaprav v ničemer bistveno ne razlikujejo od prejšnjih, razen da je dikcija novejša.
Pri nas kreativnosti rečemo kultura, kulturna vzgoja, malce moderneje tudi jezikovno-kulturna pismenost, ki pa ima vnaprej določene cilje, in sicer pripeljati ponavadi stereotipno izbrane kulturno-umetniške vsebine bližje mladim, jih s točno določenim doživljanjem, vodenim ponavadi z navodili in vprašanji, pasivizirati in dodatno obremeniti. Nikakršnih estetskih izkušenj, nikakršne samostojne, aktivne udeležbe v družbenem in kulturnem življenju v okvirih lastnih pogojev, pobud in aspiracij, nobene imaginacije, nobenega ukvarjanja z umetnostjo, ki lahko zagotovi odprt razvoj osebne identitete v duhu human ecology, o kateri govori sir Robinson. Pri nas Komisija kulturo postavlja na zadnje mesto, štirinajsto, takoj za podjetnostjo.
Še vedno pa lahko kultura in kreativnost z argumentom, da sodita v človekov prosti čas, zajemata tudi mesto v prostem ali izbirnem času vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, kot je bilo zahtevano do sedaj in kot se najbrž obeta tudi v prihodnje. Do sprejetja umetniške izkušnje kot temeljnega pedagoškega medija pa bomo morali počakati na novo prenovo gimnazijskega programa. Upam, da ne spet trinajst let, če pa lahko šestletna deklica v minuti svetu pokaže sliko Boga, kar je samo eden od slikovitih Robisonovih primerov.
Mojca Dimec Bogdanovski
Še huje kot to, da šole ne negujejo kreativnosti (oziroma jo celo zatirajo), je pa to, da šole ne učijo, kako se učiti.
Vsak, ki se malo resneje ukvarja s športom, se bo pozanimal o teoriji delovanja človeškega telesa, npr. kaj jesti, da bodo mišice čim hitreje rasle. Pri tem ga bo zanimalo tudi, zakaj je temu tako, kakšen je mehanizem zadaj. S pomočjo te teorije bo namreč veliko lažje te “tehnike rasti mišic” prilagodil svojim specifičnim potrebam oz. lastnostim. Če s šolskih sistemom mislimo resno, potem bi sistem moral vključevati tudi znanja o delovanju človeških možganov (na psihološkem nivoju) in iz tega izhajajočo teorijo učenja in tehnike učenja.
Šole žal tudi spodbujajo faktografijo, namesto da bi spodbujale konceptualno razumevanje snovi in povezovanje različnih znanj med seboj. Vse prepogosto ima zapominjanje več veljave kot pa (konceptualno) razumevanje in refleksija.
OK, tole sem napisal na podlagi svojih izkušenj. Star sem 26 let in v tem času se je lahko v našem šolskem sistemu osnovne in srednje šole že kaj spremenilo, pa jaz za to ne vem. Čeprav močno dvomim, da se je.
Vse je isto. Sami fakti in nobene razlage, kako jih zarediti v možgane. Spodbujanje tekmovalnosti, nagrajevanje ”pravilnega”, zatiranje kreativnosti, neupoštevanje posameznikovih talentov… Pa ven pridejo vsi enako razgledani oz. omejeni.
@Andrej: Že mogoče, da bi učenje o učenju bilo smiselno, ampak lahko ti povem praktično prigodo iz mojega otroštva. V času, ko sem obiskoval osnovno šolo so učiteljice sredi belega dne prišle na dan s tezo da ti. miselni vzorci (tisti krogci iz katerih izpeljete ostale krogce) pomagajo pri učenju in so nas potem posiljevale z njimi na vsakem koraku. Meni osebno je bilo to zelo neljubo, saj sem se preko njih težje učil in kadar se je le dalo sem si jih priredil v meni ljubšo obliko alinej. Zanstvene razlage za to ne poznam (mogoče sem mutant), hočem reči le, da bi ta teorija morala biti prvič zanesljiva in drugič korektno prenešena v prakso.
V srednji šoli nas je pri predmetu psihologija učiteljica posiljevala celotno konferenčno obdobje z učenjem kako se učiti. Nam je bilo to v pomoč? Moj konkretni odgovor: Sam sem to snov predelaval z neskončnim odporom, pa tudi s strani sošolcev nisem ravno zasledil navdušenja o tem kako genijalna ideja je to… Podobno sem zasledil knjigo kako študirati pravo, ki ima nekaj praktično uporabnih nasvetov, ampak dvomim da bo samo z rabo praktičnih nasvetov nekdo čez noč postal straight A student. Razlog je pomojem smotrno iskati drugje. Športnik iz tvoje primerjave se je za svojo kariero zavestno odločil, ima torej motiv in se temu primerno poglablja v načine kako doseči cilj. Gimnazija pa je tog sistem, ki ga povprečen dijak, špekuliram, dojema kot nekaj kar je “pač treba pregurati” na poti do izobrazbe. Če nekdo opravlja po liniji najmanjšega odpora mu ne bo pomagalo doktorsko znanje psihoogije, saj je motiv ključen dejavnik. Razloge da je srednja šola dojemana kot “ovira” navajaš tudi sam (zatiranje refleksije).
Letos sem v okviru enega predmeta na faksu bral več psiholoških raziskav s področja kreativnosti. Ena izmed ugotovitev (poenostavljeno) je da zunanje ocenjevanje (tj. s strani tretje osebe) zatira kreativnost, saj se posameznik prilagaja tistemu kar misli da ocenjevalec od njega pričakuje, ne pa svojim lastnim nagibom. Ključen vzvod je ocenjevanje samega sebe in tu je manevrski prostor za razvijanje posameznika. Moj predlog bi bil uvajanje večjega števila izbirnih predmetov, ki bi v prvi vrsti prisilili dijaka v odgovorne odločitve, mu dali občutek soustvarjanja predmetnika in najpomembneje pomagali najti samega sebe v morju izobraževalnih področij. Naše gimnazije pod pretvezo splošne izobrazbe nudijo omejeno nabirko predmetov, v katere je zelo sofisticirano zavita tudi ideologija. Najbolj komično pri vsem je da gimnazijski maturant v štirih letih ne izve nič! o državnem sistemu Slovenije (torej zgolj po učnem načrtu gimnazijski maturant pravzaprav ne ve kaj sploh so volitve in čemu je namenjen državni zbor, predsednik republike, vlada, itd.), nič o pravu, nič o ekonomiji in še bi se našlo. Po drugi strani pa je seznanjen (podrobno) s Sturm und drang literaturo, bikuspidalno in trikuspidalno zaklopko, kotnimi stopinjami med posameznimi kemičnimi vezmi,… Ne pravim da je potrebno brezglavo odpraviti eno na račun drugega, pravim samo to da je “splošna razgledanost” prepogosto ideološki legitimator ohranjanja statusa quo. Izbira predmetov bi dijaka usmerjala v izbiro tistega, kar (meni da) si želi vedeti oziroma ga zanima. Morebitno sodelovanje med dijaki pa bi spodbudilo še interdisciplinarno razmišljanje, kar je samo še plus. Gimnazija, ki sem jo sam obiskoval, nam je ob vpisu ponujala izbiro med jezikoslovno, naravoslovno in družboslovno smerjo, razlike med njimi pa so bile zanemarljivo bizarne (skorajda bi si upal trditi da dijaki ene smeri niso bili nič na boljšem oziroma nič prikrajšani glede na dijake ostali smeri). V četrtem letniku pa si je moč izbrati celo! dva predmeta (iz skrajno okleščene nabirke predmetov) za maturo, nabirka obveznih pač ostaja… O prepadu v praksi med izvedbami predmetov (pri zahtevnejših učiteljih je za šibko oceno zahtevano skorajda fakultetno znanje, pri drugih je pak mogoče dobiti 5 z nič učenja) ne bi izgubljal besed.
Ključno za vsakega posameznika je torej pomojem, da spozna da se izobražuje zaradi lastne potrebe po tem, ne pa zato ker sistem to zahteva od njega. Šola mu pri temu iskanju svojih talentov mora nuditi maksimalno podporo. Pri naših srednjih šolah tega ni. Potrebno bi bilo tudi dobro usposabljane učiteljev, da bi se zmanjšale razlike v izvedbah pa je to šele začetek…
Sam sem trenutno zaključil gimnazijo in se “mučim” z maturo, tako da vam lahko zagotovim, da mi je šlo v preteklih štirih letih neizmerno na živce to, da so ljudje, ki niso imeli pojma o obravnavani temi in so se stvari naučili brez svojega lastnega razmisleka, brez vprašanj: zakaj do tega pride, kako, kaj je vzrok, kaj to prinese (v neki temi, npr: zgodovini ali biologiji); bolje prišli skozi, imeli boljše ocene. Kot sem sam opazil je izgleda pomembnejše znanje naučeno na papagajski način kot povezovanje vzrokov, posledic, prenašanje nekega teoretičnega znanja v prakso pa sploh ni pomembno, s čimer se ne morem strinjati. Tudi učitelji so se ponavadi nagibali k temu, da si naprimer pri zgodovini poznal 10 slavnih imen iz nekega obdobja, 15 datumov, povezovanje dogodkov med seboj, vzroki, posledice in primerjava zgodovine s sedanjostjo pa sta imela neznaten pomen. Edino pohvalo si zaslužo pouk matematike, kjer se takoj izkaže dejansko razumevanje
Ob zaključku srednjega šolanja lahko rečem le: še dobro da obstajajo strokovne revije, televizija, internet in z njim “kraja” dokumentarcev, knjig in ostalega, ker drugače bi tudi sam ostal na stopnji bebavega papagaja…
zzz, sej v gimnaziji je bolj pomembno, da stvar poveš tako kot jo učitelj zahteva, ne tako kot se tebi zdi (pa čeprav je tvoje razmišljanje tudi pravilno), to je sploh pri slovenščini najbolj opazno, ko profesroji natančno vedo, kaj so pesniki pred 300-500 leti hoteli povedati s svojimi deli :)
@Luka: Morda me nisi dobro razumel ali pa jaz nisem dobro napisal. Jasno je, da je vsak posameznik drugačen in torej nikakor ne obstaja en sam najboljši način učenja. In če so vas učiteljice posiljevale z miselnimi vzorci ali posiljevale z nasveti, kako se učiti, potem je to narobe. Učenje o učenju, kot ga jaz “predlagam”, ne bi bilo nobeno posiljevanje oz. učenje nekih dogem v stilu “morate delati tako in tako”, ampak kot prvo učenje o delovanju človeških možganov, teorija če hočeš, saj že iz same take obče teorije lahko vsak sam potegne ven, kako se je (zanj osebno) dobro učiti. Potem pa seveda tudi predstavitev čim več najboljših “tehnik” učenja, nasvetov itd. Predstavitev torej in ne posiljevanje z nauki, češ, tako moraš in nič drugače. Vsak posameznik je drugačen in vsak mora ugotoviti, kaj njemu ustreza in kaj mu ne ustreza. In lahko da mu nobena od predstavljenih tehnik ne ustreza in si bo katero prilagodil po svoje ali pa si bo razvil svojo. Slednje veliko lažje, če bo malo poznal teorijo delovanja človeških možganov.
Kar se tiče miselnih vzorcev, slednji še zdaleč niso “tisti krogci iz katerih izpeljete ostale krogce”, kot praviš. :-) Pravzaprav so takih krogci, ki se povezujejo z drugimi krogci, bolj slabi miselni vzorci. Poglej v kakšno novejšo knjigo o miselnih vzorcih in boš videl čisto nekaj drugega kot tisto, s katerim so vas posiljevali v šoli. Sicer je pa treba povedati, da za miselnimi vzorci stojijo še precej globoke stvari, kot npr. to, kako možgani delujejo, da večinoma ne delujejo linearno itn. Ampak pustimo sedaj to.
In to učenje o učenju sploh ni mišljeno kot nekaj, kar bi ti prišlo prav samo pri učenju v osnovni, srednji šoli, na faksu itd. Mišljeno je čisto splošno, kot nekaj kar ti še kako pride prav na prav vseh ravneh življenja. Saj kaj pa človek počne, ko npr. prebere kakšen poljuden članek v kaki reviji, ki razlaga naravne pojave, kot da se uči; saj ne bere samo iz lastne zabave ampak tudi z namenom, da bo od branja kaj odnesel. In to v občem smislu ni nič drugega kot učenje. In če človek ima nekaj teoretičnih in praktičnih znanj o tem, kako delujejo možgani, potem bolj učinkovito deluje na vseh ravneh življenja.
Kar se pa motivacije tiče, se seveda strinjam. Šolski sistem bi moral biti naravnan tako, da bi spodbujal motivacijo do učenja obče in ne samo motivacijo do tega, da naredim razred, naredim izpit, da naredim srednjo šolo, da naredim faks, kot je to sedaj.
točno tako… Profesorji ponavadi v svoji glavi združujejo vso znanje in razmišljanje učenjakov na njihovem področju iz zadnjih nekaj tisočletij… :)