Vest

Odkar se je pred leti na TV zaslonih pojavila nadaljevanka komičnega tipa s provokativnim naslovom »Seks v mestu« (1998 – 2004), ki ji je pred kratkim sledila še celovečerna različica, se je ženski smisel za humor želel izkazati za interkulturni fenomen, usmerjen v rušenje tabujev in redefiniranje starih resnic o ženskem telesu ter seksualnosti. Žanr komedije že od nekdaj kritizirajoč aktualne centre moči, znotraj rigidnega kulturnega okolja, formira prostor alternativnih konceptov in diskurzov, hkrati pa nikoli ne zavzame neke zares trdne pozicije, saj se šale dostikrat kot bumerang vrnejo na naslov, iz katerega so prispele. Vendar pa sem že na začetku dobila občutek, da si je ta nadaljevanka na konceptualni ravni želela ponuditi veliko več kot zgolj komedijo: iz satiričnega zornega kota seveda, naj bi nam ponujala vpogled v zanko najbolj temeljnih predpostavk, ki zadevajo močne normativne konstrukte o vlogah med spoloma. Vse to pa zopet zrcali samo intenco žanra komedije, ki rada izziva in prevprašuje ustaljene kulturne vzorce, kljub temu, da se ti ponavadi zopet vrnejo v iste stare, ustaljene tirnice.

Štiri dobro situirane junakinje iz nadaljevanke pa bi le stežka lahko umestili izven temeljnih sistemov moči zahodne kulture, kot sta npr. patriarhalnost in kapitalizem. Štiri junakinje so belopolte heteroseksualke (vsi liki, ki niso belopolti - kateri že?, pa so seveda rasno stereotipizirani), ki se dobro znajdejo tudi v moškem svetu. Tudi njihovo služenje denarja ne temelji na intelektualnih razsežnostih ali posebej trdem delu, ampak na tem, da uspejo ljudem vselej nadeti rožnata očala. Služenje denarja osrednjega lika serije Carrie temelji na neutrudljivem »analiziranju« človekovih paritvenih navad, ki naj bi osmišljale in nam plast za plastjo razkrivale bistvo seksualnega vedenja. Kljub temu naj bi se tematika tu in tam ukvarjala tudi s problematiko odnosov med različnimi ženskimi pristopi v profesionalizmu, zaradi katerih naj bi bile ženske dostikrat »kaznovane«, medtem ko naj bi bili moški za enako vedenje celo nagrajeni. A tudi tu ustvarjalcem serije nekako ne uspe vzpostaviti kakšnih resnejših trditev in zaključkov.

Na koncu se vendarle izpostavi, da je edina stvar, s katero junakinje nadaljevanke »Seks v mestu« porušijo običajni red stvari, njihovo opolzko govorjenje. Edini zares razbit tabu je tisti, ki pravi, da se lepa in urejena dekleta ne smejo izražati kot tretjerazredne candre. Kakšna reprezentacija spola pa je vendar to? Ali še vedno ždimo v romantično usmerjenem diskurzu, v želji, da se ženski liki ne bi vedli kot cipe in da bi moški morali v vsakem trenutku biti močni?

Tudi heteroseksualnost brez dvoma, kljub minornejšim odvodom, ostaja centralni pojem populistične feministične ideologije štirih junakinj. Zgodi se stari spolni red, ki je zdaj obrnjen od znotraj navzven: tokrat ženske odprto širijo svojo pohoto po moških. Vsemu veličastnemu hommageu ženski emancipaciji navkljub, pa zadovoljna samska ženska še vedno ostaja mit. Tisto, kar naj bi bilo očitno sicer najbolj zabavnega pri tem, da si samska ženska je: uživati v najboljšem in najbolj kvalitetnem obdobju v življenju; in sicer – obdobju po tridesetem, ko si si že izborila varno pozicijo v karieri (od tu gre le še navzgor!) in pred obdobjem materinstva. Poleg tega, pa je fajn, če si, da bo komformizmu še bolj zadoščeno, povrh vsega še heteroseksualka. Znotraj teh parametrov je okolje okoli tebe končno veliko bolj pomirjeno, ko »kritično« razmišlja o vlogah med spoloma, in ko razmišlja o tem kaj zares naredi žensko in/ali moškega seksi.

Kaj pa je v tej nadaljevanki, poleg očitnih formalnih reprezentacij še seksi? Je že res, da se kode seksapila sicer ne parafrazirajo več v relacijah znotraj Platonističnega ideala združitve lepega, dobrega in resnicoljubnega, ampak bolj skozi Foucaultovski sistem discipline, strukturirane na podlagi temeljnih norm, katerih sporočilo je jasno: ženske naj bodo zelo vitke, a ne previtke! Koncept nadaljevanke naj bo provokativen, vendar ne preveč provokativen! Emancipirane ženske naj govorijo o seksu, vendar tudi tu naj ne gredo predaleč! Kaj je torej tako zelo provokativno seksi? Ne vem več, ampak prav gotovo ne … hm, recimo starševstvo!

Kljub temu, da se v nadaljevanki pojavi tudi predstavitev homoseksualnih parov, problematika lezbijštva in celo transseksualcev, so alterantivne seksualnosti v smislu neke politične retorike, večinoma predstavljene kot neprogresivne. Kljub temu, da tematika serije malce le poseže v svet gejevske rahločutnosti, ki jo prezentira Stanford, najboljši prijatelj Carrie, pa so njegovi erotični potenciali zelo zapostavljeni in se serija z njimi ukvarja skrajno površno, hkrati pa so dostikrat predmet šal na račun heteroseksualnih norm. Toliko o seksualni revoluciji znotraj domene televizijske popularne kulture v tretjem tisočletju.

Tudi večina moških v nadaljevanki je uporabljenih kot primer tistega, ki ni Pravi, zato so pogosto na koncu zgodbe tako ali drugače kaznovani, saj vendar ne ustrezajo neandertalskim standardom o moškosti. Ali se šala potemtakem ves čas dogaja predvsem na račun moških? Žanr komedije sicer, veliko bolj kot ostali televizijski žanri dopušča moškim, da razkrivajo čustevno plat svoje osebnosti, sumim da morda celo bolj kot npr. v tako imenovanem žanru limonade. Pri sitcomih kot so npr. Frasier, Friends, Scrubs, Will and Grace, My name is Earl, … je, obratno od ustaljenih stereotipov za moške sprejemljivo, da govorijo o sebi drugim moškim.

Vendar pa v seriji » Seks v mestu« ženska neodvisnost in pravica do svobodne seksualnosti ostajata ključna. Tradicionalna usmeritev ženske realizacije torej postane objekt užitka, ki še pride, to je stalni partner in naraščaj - ta problematika se odlaša vse do zadnjih delov serije, medtem ko se v filmu končno izkaže za osrednjo tematiko in edino pravo vrednoto.

Popularna kultura kljub vsemu še vedno ostaja območje, odprto za razburljive nove definicije najrazličnejših kulturnih problematik. Težava tako za tiste, ki to kulturo konzumirajo, kot za tiste, ki jo producirajo pa je v tem, da popularna kultura ne zamenjuje starih kulturnih reprezentacij za nove, ampak zgolj dodaja vedno nove. Sicer si želi ukvarjati se s kulturno še vedno neustaljenimi normami, vendar pa v njej hkrati ostaja tudi veliko starih norm, ki pa očitno še vedno nudijo večini gledalcem ogromno užitka.

Če ustvarjalci serije »Seks v mestu« slučajno nameravajo ustvariti nadaljevanje posrečene celovečerne različice, ki bi se morda, po nekem bizarnem naključju želela še naprej ukvarjati s tovrstno problematiko in bi šla še naprej v rušenju tabujev, in sicer tabujev o zakonu, materinstvu in »pomanjaknju« možatosti pri moških, bi se v njihovem »emancipiranem«, deromantiziranem slogu prav gotovo kaj lahko posrečeno imenovala kar »Kavs na vasi«.

Delta Nu