Vest

Nista govorila. Tišina v avtu je bila mučna. Darilo, ki ji ga je podaril je šumelo na zadnjem sedežu avta, ki je vozil po izpraznjeni, mračni, nočni cesti. Celofan je tako prekleto zoprna zadeva… Poljub na njenih ustnicah, ki ji ga je dal ob prihodu, se je sušil, postajal moteča packa…

Popravila si je lase in ujela njegov pogled, miren, neizrazen. Misli so ji švigale, kot veter v neurju, ki pospravlja razdejanje. Lovila jih je, vmes so se vrivale nove, vendar je bila mirna, kljub tresočim se dlanem na volanu. Želela si je kaditi…

Vedela je, ves čas je vedela, da je to pot brez cilja, vendar se je tavajoča, oklepala vsake rešilne bilke, te bedne ljubezni, propada, izdaje… tavanja. Bednega ljubimkanja…

Pretrgal je tišino in njene misli s pripovedovanjem. Poskušala je poslušati, trudila se je…Medtem ko je on, z nasmehom na obrazu, razlagal svoja prepričanja in doživetja, je zaspala, utonila v dvomih in postavljanju pik na konec vsakega neizrečenega stavka.

Ujela se je v brezno svojih, budnih, sanj in kot iz navade mislila…. Pretrgani film je poskušala zmontirati in poiskati nekaj, kar jo bo rešilo… ustvariti fikcijo iz pretrgane perforacije. Iskala je nit s katero bi zakrpala vso to nesmiselno zmedo…

Njeno telo je postalo mehko, kot razkuhana hrenovka, topila se je od želje po njem.

Edino kar je bilo gotovo je bilo, da mu je pripadala, ni dvoma, ne samo telesno - vsa je bila razgubljena v čakanje, da pride in ji podari, nekaj svojega, tako težko ukradenega, prostega časa. Pride in zarine svoje prste v njeno meso, poliže vse njene strahove, razgali vsaki del njenega lepega mladega telesa, ki je ves ta čas »gnilo« od okužbe z njegovimi zadnjimi dotiki, kot bi pustil večno seme v njej. Pride in si jo vso razgreto in pripravljeno vzame, pretipa in končno, izkoristi… Sama sebi ni znala razložiti, kje je vir te strasti, ljubezni…

Okužil jo je, zaznamoval, zastrupil… s telesom, vonjem, dotikom, fukom…

Želela je piti na njegovi strani skodelice, nositi njegovo srajco, nositi njegov vonj… Medtem, ko je njeno telo, vsaki dan čakanja, gorelo v »žeji« po njegovi »vodi« je bila ona zanj, samo ena izmed tistih, ki so bile na razpolago… kot kos papirja.

Vse njene misli so postale on, noči neprespane in dnevi enolični brez apetita. Dotiki, grobi - parajoči, nežni - tipajoči, vse samo njemu. Neštetokrat se je ustavila, na poti v službo v bližnjem gozdu in se zadovoljila. Tako, kot jo je on. Tako, kot je znal samo on, prsti in jezik v njenih globinah. Fuk z njim je bil najboljši, najbolj čuten, nesramen, predrzen. Fuk z njim je bil čisto pravi »prvinski«, odtise njegove sline je hotela večno obdržati, povsod na sebi… dneve in dneve… Želela si ga je povsod in predrzno ga je vabila v nemogoče in kočljive situacije, ko jo je moral nabrisati in pozabiti na okolico.

Bila je izziv, posebna trofeja, ker je bila tako talentirana »ljubica«. Nikoli ni spraševala, nikoli dvomila, pričakovala, ampak tako potrpežljivo čakala - egoistično (nikoli ni podvomila), da po moško, izrablja njeno strast. Dovolila mu je, imela je upanje, da bo, mogoče, ostal. Neumna je dovolila, da ji je nevede, vzel čast »čakanja«.

Njen obraz je spremenil barvo, postal hladen, bel. Tiho je pogoltnila slino in slišala njegovo »razlaganje« nekje v daljavi. Hotela je jokati, kričati,nekaj reči - pa ni.
Vse je zamrlo, tam, kjer je bilo spočeto…

Motor avtomobila je ugasnil. Noč je bila črna in ugotovila je, da dežuje. Prebujeno se je obrnila proti njemu, neznancu, sopotniku, ljubimcu… tujcu. On je še vedno, vidno poglobljeno, pripovedoval. Ni poslušala, ni slišala… uprla je pogled vanj.

Položila je dlan na njegova usta in ga utišala: « Čakanje… čakanje ni večno…«

Nana.O