Izraz “špranja” se mi zdi malo čuden. Kaj pa če gre za slab prevod … Tudi sicer se mi tekst ne zdi preveč poetičen, kar nekako ne sovpada z mojo predstavo o Puškinu kot pesniku. Kdo je prevajalec?
ti mojstri so orali ledino, da je nam danes lažje. skoraj vsi literati so pisali kurbarijo, tudi farški, le šolski kurikulum je ne vsebuje, ker se otrok (oni medtem sicer že fukajo po šolskih vecejih) tega ne spodobi učiti, ampak zgolj leposlovje.
Gregor, v šolah se tega ne uči, ker enostavno ni literarni presežek oz. še povprečje ni, ker take bedarije spiše vsak obrtnik. Vsaj v šolah naj se ne uči obrtniške umetnosti.
trofda, kaj ja zate povprečje? sam pravim ravno obratno: da je pisanje o čebelicah in metuljčkih lažje od dobre vulgarne proze. in ti bom takoj prilepil dokaz, ker sem sit hinavskih čistunskih literatov, ki s svojimi plašnicami svinjajo kurikulum z anglosaksonskim puritanstvom, ki je v evropi značilen le za ženske, ki so doživele umazane posege na svojih rodilih, in za moške, očete, ki so se znašli na napačni strani postelje pri ženinem rojevanju otroka.
izziv: naj me kdo od proznih čistunov napoti na odličnejši primerek! vulgarija proti ljubezenski prozi. težko bo najti dostojen primerek spodnjemu tekstu.
robert, hvala kurcu za to, da ste ga! :)
mene so izobraževali v socializmu, pa je bilo glede predmetnega povsod cenzura.
carlos contreras, farški starši naj vpišejo svoje otroke v farško gimnazijo. njihova učiteljišča so sfukala cele generacije otrok, ki se nikakor ne znajdejo v življenju, v katerem je osnova za zdrav odnos s partnerjem odkrivanje vseh kart in reden fuk.
pa mi vsi skupaj dovolite, da naredim odličen tekst andreja koritnika in prepričujoč seksapil katje buda (po domače: transpostmodernistične reinkarnacije puškinstva v vročo bejbo) še bolj kvaliteten, če prilepim izjemen tekst iz svoje osebne zbirke. namreč vladimir gajšek je prevedel puškinovo pismo, spisano v španiji, ki so ga tozadevno komaj pred nekaj leti našli v mestni grobnici st. petersburga.
citiram:
Predraga moja Consejora, dovolite, da srce moje trpeče izpove vam tankočutno ljubezen.
Consejora, ljubil sem vas, odkar sem vas prvič uzrl. Bili ste povabljena na plez Markiza iz O-, jaz pa sem v spremstvu dobrega prijatelja Ferdinanda don Martinez y Son Giaroppolija prišel iskat fine dame, pripravljene potešiti moje umazane želje navadnega fičfiriča.
Da, bili ste naravnost sijajna v tisti prevzetni oblekci - izgledali ste tako dihjemajoče in nedolžno, da sem za hip pomislil, da vas zjutraj oblačijo mali ptički. Prekleti naj bodo, ti krilateži skušnjave! Oh, strahota, le kaj bi dal, da imel bi njihove oči, da bi lahko za hip počil svoje trudne oči nad vašo golo kožo! Oh Consejora, tistega večera se nisem menil za hotnice, ki so kot navite jadrale okoli mene! Videl sem le vas - vaše skromne grudi, ki kisle kot limone v mojih ustnah se tope. Ah, pa kaj bodi ta pohota vse preveč nizkotna, kaj mi bodo le živalske te strasti!
Na drugem koncu plesne dvorane je, v trenutku mojega upovedovanja silne sle ljubezni Vaši Gnadi, kolegnar Martinez y Son Giaroppoli sprožil manjši škandalček. Markizo iz O-ja je nič hudega slutečo po draguljih ženskih grabil; za damski gumbek jo je kar z lepega pobožal. Škandalček je bil toliko večji zbog silnega krika, ki ga je takrat priobčil Markiz iz O-ja - a to ni bilo nikakor povezano z nežnim klitorisom njegove ranjke (bila je namreč že mrtva od medlevice pohotne), temveč z mojim drugim prijateljem, Frančiškom Asiškim y Ortega, ki je Markizu iz O-ja na licu mesta snel lasuljo in razkril njegovo nemarno plešavost.
Zbog teh - sicer obrobnih - pripetljajev, je moja visoka pesem ostala nema; moja želja neizražena; in, kar je še tisočkrat huje - moja moda vse preveč zatekla. Capin kot sem, bi ponavadi kojci pohitel na stran in stresel si kujona; a zaradi vas, dama fina, drugače sem želel vnovčitii nevzdržni napad pohote. Približeval sem se vam, vas prosil, da bi mi pomagali v hudi uri peklenske pohote. A vi ste rekli ”Ne, dama sem prefina, pospravi kosobrina!”. Gospa, to me je zelo zabolelo, še posebej zato, ker je v mojih zaprtih hlačah bilo manj in manj prostora in zategadelj mi je bilo zelo tesno. Pričel sem čohljati se - nič kaj vljudno, da Vam povem. Izkoristili ste moj napad slabosti v spodnjih predelih mojega torza ter se omikano poslovili ter kojci pomagali oživljati Markizo iz O-ja, pa četudi je bila že hladna kot pingvin na posebej mrzlo noč. A videvši vas klečati in masirati njeno napihnjeno poprsje - samo recimo, da niste s tem nič kaj pomagali težavam v mojih spodnjih predelih, gospodična.
Tič bridki kričal je:”Napadi, napadi”, a moda grulila so:”Izprazni, izprazni, čas za molžnjo je!”
Oh Gospa, pohotni bili so to časi! Množica pričela se je ustvarjati poleg Vas in gospe Markize - a jaz sem to izkoristil -neopazovan kot sem bil- in zlovoljno stresal svojega kosobrina, dama moja fina.
A lejga zlomka, mlada hčera ranjke Markize opazila mojo nizkotno početje je - kojci je zagnala vik in krik, češ, “glejte, glejte, uboga gmajna, kar tukaj ga bo otresal! Tako rekoč na postelji smrtni moje drage Matere Markize bi zganjal potegavščine!”
Zagotovo si predstavljate, v kakšni zadregi sem bil, ko so se pogledi vsi uprli vame, jaz pa tam bingljal sem kot nesrečna teletina - še iz oči, tako razvratnih kot so Ortegove in Giaroppolijeve, sem razbral prezir in gnus. Ta zvita dvojica bolje je znala ostati neopažena pri strahotnih zločinih, ki jih lahko zagreši le Gospa Pohota!
Naj nadaljujem zgodbo, ptička moja sinja! Nekaj pogumnih mož se je že strumno pripravljajo, da udare me v dimlja in s tem reše čast vašega telesa in mrtvega kadavra Markize iz O-. A jaz sem znal se izmakniti iz težav; zaustavil sem drhal divjo s predirnim in možatim klicem, češ, “počakajte že vendar! Ne sklepajte prehitro pač iz suhih in na sebi nič kaj zločinskih dejstev, da kosobrina otresam takole tja v en dan! Silna ginjenost pač me je preplavila ob smrti tako Markize spoštovane - če mislite, da kosobrin je otrdel zbog mladih dam okoli, pohota je v vaših glavah le! Samo otrpel je od groze, ubogi fant, pa sem mu mislil priskočiti na pomoč! Nisem onaniral, le užaloščenemu sem “podal roko” v nesreči, in tisto, kar ste prepoznali za mleko moško, bile so solze le!”
Po mojih besedah trenutkov nekaj bila je tišina. Videl sem, kako je nekaj dam medlelo in kako se je peščica muškaracov praskala po dimljah, ne vedoč, kaj storiti z mano, capinom. Le na izrazih Ortega in Giaroppolija sem videl neizrečene besede:”Lej ga, couillona, spet se bo zmazal iz take silne stiske. Jaz tačas pa mesim zizke!”
A takrat zaslišal se je močan glas, gromek kot tisoč pohotnih bivolov! ”Ey inglés!” Da, bil je to moj vdani služabnik Marco de MuchoFito y Kurcollio! ”Acabo de llenar un cartón de leche en mi fondo!” Spoznal sem igro, ki jo igral je Marco! Skušal ustvariti je diverzijo! Vsi so kot vkopani gledali vanj zaradi teh besed … no, mogoče tudi zato, ker je bil popolnoma gol. Brez skrbi, dama nadvse spoštovana, tudi vaš nič kaj brzdan pogled na njegovih “spodnjih predelih” sem opazil in odpuščam vam, de MuchoFito je pač postaven možakar, ni kaj reči.
Naj nadaljujem s svojo pripovedjo! Stražniki so obstopili ubogega Marca ter mu pričeli groziti kar po špansko: “Usted no tiene prueba de tener unos pocos galons de leche en su asno!Ninguna prueba menos desaguar de leche de su asno! ”
Marco spoznal je, da bil je izigran. Porabil vse je svoje ase, tudi tiste, ki rad si jih je tlačil tam, kamor sonce ne posije. Zato je pobegnil. A stražniki so ga izsledili zaradi bele sledi, ki jo je puščal za sabo. Usmrtili so ga in govori se, da od takrat stražmojstri vsak dan ščijejo le mleko.
A porekli boste, kaj se godilo je z mano sploh? Ta diverzija mi vseeno je pomagala - zavlekel sem se v temen kot ter upal, da me noben stražmojster ne zasači. A imenitni dvor je premogel izjemno izurjenega stražmojstra, ki so ga odredili posebej za moj primer - ime bilo mu je Pédé d’en Culeur.
Ni mi treba posebej poudarjati, kako me je že samo ime navdalo s silnim strahom in moram priznati, da mi je poleg srca v hlače padel tudi mastni zalogaj fekalij. -A pustimo nečednosti, to so pač tehnikalije! Urno sem se pognal skozi dimno zaveso, ki jo je povzročilo prdenje kadavra ranjke Markize iz O-, vam stisnil v dlan svojo posestnico (ki je bila zbog nečednosti v mojih hlačnih predelih nič kaj čista - oprostite prosim), vam poljubil razburjeno ročico ter kot ris planil skozi zaprto okno. Kot v starih dobrih heist filmih me je pod oknom čakal moj prevoz, pripravljen, da odpelje na moj ukaz. Voznica moja je bila nihče drug kot Jekaterina Gamova, ki me je še pozno v noč pestovala zavoljo mojega ponesrečenega poskusa leči z vami. Niso me mogli izvohati, pa čeprav so poleg d’en Culeurja vključili v moj lov tudi Connarda Piqaulinea, ki so mu dame rade pravile ”Pico” (?).
Ne, draga moja, niso me našli. A moja mošnja se še danes prazni z mislijo na vas. Vsakič, ko zavonjam razpadajoči kadaver kakšne Markize iz R-ja, K-ja, N-ja, ali kakor že pač, se spomnem na čudoviti večer, poln pustolovščin in romantičnih nesporazumov, ki tako radi krojijo naša buržoazna življenja. Ko stopam takole po bregovih Azurne obale in štejem peščena zrnca, se spominjam, kako neštevna in brezmejna je bila tedaj moja pohota; kako mične so bile spletične v svojih steznikih; kako nesramna sta bila Ortega in Giaroppoli, da sta starega pajdaša v nečednostih pustila takole obtičati; in navsezadnje, kako pomladne so bile vaše grudi in kako dobre kanapeje so stregli.
Vaš večni služabnik, Gullivero “Bueno Juego” y Transgressores
še zanimiva osebna izkušnja, ko vidim, da je uredništvo objavilo mojega ‘urbanega kaotika’:
namreč prizor v avtu sta lani uprizorila slovenjegraška gimnazijca pod režijo profesorja andreja makuca. ko sem čestital dijakoma, sta rekla, da sta morala starše vprašati, če lahko nastopata s tako sočnim tekstom, pa so bili starši obeh čisto kul in so rekli, da če je profesor tako rekel, da mora biti že ok, ker je to umetnost.
vse lepo in prav, a vseeno me je v tretjem tisočletju malo začudil narejen korak.
knjigo je prevedel naš pesnik Milan Jesih. Morda je prav zato uporabljal izraz “špranja”, se pa strinjam, da bi bila morda druga prevajalska rešitev boljša.
Grega, najlepša hvala za zelo zanimivo dopolnitev teksta o Puškinu.
Kar zanimivo.
Izraz “špranja” se mi zdi malo čuden. Kaj pa če gre za slab prevod … Tudi sicer se mi tekst ne zdi preveč poetičen, kar nekako ne sovpada z mojo predstavo o Puškinu kot pesniku. Kdo je prevajalec?
muca kavsarica
Škoda, da so farji večino Prešernovih pohujšljivih skurili. Nekaj se je le ohranilo: “Savica, devica več ni, poglejte vi farji, kako široko šči.”
ti mojstri so orali ledino, da je nam danes lažje. skoraj vsi literati so pisali kurbarijo, tudi farški, le šolski kurikulum je ne vsebuje, ker se otrok (oni medtem sicer že fukajo po šolskih vecejih) tega ne spodobi učiti, ampak zgolj leposlovje.
Lepši izraz je špranjica, čeprav ne odgovarja dejstvu.
Gregor, v šolah se tega ne uči, ker enostavno ni literarni presežek oz. še povprečje ni, ker take bedarije spiše vsak obrtnik. Vsaj v šolah naj se ne uči obrtniške umetnosti.
Mi smo v gimnaziji brali Zupanovega Levitana, ki je marsikje prav “nasty”.
Ah, ampak če se pa takšne stvari bere, gredo pa farški starši pokonci!
trofda, kaj ja zate povprečje? sam pravim ravno obratno: da je pisanje o čebelicah in metuljčkih lažje od dobre vulgarne proze. in ti bom takoj prilepil dokaz, ker sem sit hinavskih čistunskih literatov, ki s svojimi plašnicami svinjajo kurikulum z anglosaksonskim puritanstvom, ki je v evropi značilen le za ženske, ki so doživele umazane posege na svojih rodilih, in za moške, očete, ki so se znašli na napačni strani postelje pri ženinem rojevanju otroka.
izziv: naj me kdo od proznih čistunov napoti na odličnejši primerek! vulgarija proti ljubezenski prozi. težko bo najti dostojen primerek spodnjemu tekstu.
robert, hvala kurcu za to, da ste ga! :)
mene so izobraževali v socializmu, pa je bilo glede predmetnega povsod cenzura.
carlos contreras, farški starši naj vpišejo svoje otroke v farško gimnazijo. njihova učiteljišča so sfukala cele generacije otrok, ki se nikakor ne znajdejo v življenju, v katerem je osnova za zdrav odnos s partnerjem odkrivanje vseh kart in reden fuk.
pa mi vsi skupaj dovolite, da naredim odličen tekst andreja koritnika in prepričujoč seksapil katje buda (po domače: transpostmodernistične reinkarnacije puškinstva v vročo bejbo) še bolj kvaliteten, če prilepim izjemen tekst iz svoje osebne zbirke. namreč vladimir gajšek je prevedel puškinovo pismo, spisano v španiji, ki so ga tozadevno komaj pred nekaj leti našli v mestni grobnici st. petersburga.
citiram:
Predraga moja Consejora, dovolite, da srce moje trpeče izpove vam tankočutno ljubezen.
Consejora, ljubil sem vas, odkar sem vas prvič uzrl. Bili ste povabljena na plez Markiza iz O-, jaz pa sem v spremstvu dobrega prijatelja Ferdinanda don Martinez y Son Giaroppolija prišel iskat fine dame, pripravljene potešiti moje umazane želje navadnega fičfiriča.
Da, bili ste naravnost sijajna v tisti prevzetni oblekci - izgledali ste tako dihjemajoče in nedolžno, da sem za hip pomislil, da vas zjutraj oblačijo mali ptički. Prekleti naj bodo, ti krilateži skušnjave! Oh, strahota, le kaj bi dal, da imel bi njihove oči, da bi lahko za hip počil svoje trudne oči nad vašo golo kožo! Oh Consejora, tistega večera se nisem menil za hotnice, ki so kot navite jadrale okoli mene! Videl sem le vas - vaše skromne grudi, ki kisle kot limone v mojih ustnah se tope. Ah, pa kaj bodi ta pohota vse preveč nizkotna, kaj mi bodo le živalske te strasti!
Na drugem koncu plesne dvorane je, v trenutku mojega upovedovanja silne sle ljubezni Vaši Gnadi, kolegnar Martinez y Son Giaroppoli sprožil manjši škandalček. Markizo iz O-ja je nič hudega slutečo po draguljih ženskih grabil; za damski gumbek jo je kar z lepega pobožal. Škandalček je bil toliko večji zbog silnega krika, ki ga je takrat priobčil Markiz iz O-ja - a to ni bilo nikakor povezano z nežnim klitorisom njegove ranjke (bila je namreč že mrtva od medlevice pohotne), temveč z mojim drugim prijateljem, Frančiškom Asiškim y Ortega, ki je Markizu iz O-ja na licu mesta snel lasuljo in razkril njegovo nemarno plešavost.
Zbog teh - sicer obrobnih - pripetljajev, je moja visoka pesem ostala nema; moja želja neizražena; in, kar je še tisočkrat huje - moja moda vse preveč zatekla. Capin kot sem, bi ponavadi kojci pohitel na stran in stresel si kujona; a zaradi vas, dama fina, drugače sem želel vnovčitii nevzdržni napad pohote. Približeval sem se vam, vas prosil, da bi mi pomagali v hudi uri peklenske pohote. A vi ste rekli ”Ne, dama sem prefina, pospravi kosobrina!”. Gospa, to me je zelo zabolelo, še posebej zato, ker je v mojih zaprtih hlačah bilo manj in manj prostora in zategadelj mi je bilo zelo tesno. Pričel sem čohljati se - nič kaj vljudno, da Vam povem. Izkoristili ste moj napad slabosti v spodnjih predelih mojega torza ter se omikano poslovili ter kojci pomagali oživljati Markizo iz O-ja, pa četudi je bila že hladna kot pingvin na posebej mrzlo noč. A videvši vas klečati in masirati njeno napihnjeno poprsje - samo recimo, da niste s tem nič kaj pomagali težavam v mojih spodnjih predelih, gospodična.
Tič bridki kričal je:”Napadi, napadi”, a moda grulila so:”Izprazni, izprazni, čas za molžnjo je!”
Oh Gospa, pohotni bili so to časi! Množica pričela se je ustvarjati poleg Vas in gospe Markize - a jaz sem to izkoristil -neopazovan kot sem bil- in zlovoljno stresal svojega kosobrina, dama moja fina.
A lejga zlomka, mlada hčera ranjke Markize opazila mojo nizkotno početje je - kojci je zagnala vik in krik, češ, “glejte, glejte, uboga gmajna, kar tukaj ga bo otresal! Tako rekoč na postelji smrtni moje drage Matere Markize bi zganjal potegavščine!”
Zagotovo si predstavljate, v kakšni zadregi sem bil, ko so se pogledi vsi uprli vame, jaz pa tam bingljal sem kot nesrečna teletina - še iz oči, tako razvratnih kot so Ortegove in Giaroppolijeve, sem razbral prezir in gnus. Ta zvita dvojica bolje je znala ostati neopažena pri strahotnih zločinih, ki jih lahko zagreši le Gospa Pohota!
Naj nadaljujem zgodbo, ptička moja sinja! Nekaj pogumnih mož se je že strumno pripravljajo, da udare me v dimlja in s tem reše čast vašega telesa in mrtvega kadavra Markize iz O-. A jaz sem znal se izmakniti iz težav; zaustavil sem drhal divjo s predirnim in možatim klicem, češ, “počakajte že vendar! Ne sklepajte prehitro pač iz suhih in na sebi nič kaj zločinskih dejstev, da kosobrina otresam takole tja v en dan! Silna ginjenost pač me je preplavila ob smrti tako Markize spoštovane - če mislite, da kosobrin je otrdel zbog mladih dam okoli, pohota je v vaših glavah le! Samo otrpel je od groze, ubogi fant, pa sem mu mislil priskočiti na pomoč! Nisem onaniral, le užaloščenemu sem “podal roko” v nesreči, in tisto, kar ste prepoznali za mleko moško, bile so solze le!”
Po mojih besedah trenutkov nekaj bila je tišina. Videl sem, kako je nekaj dam medlelo in kako se je peščica muškaracov praskala po dimljah, ne vedoč, kaj storiti z mano, capinom. Le na izrazih Ortega in Giaroppolija sem videl neizrečene besede:”Lej ga, couillona, spet se bo zmazal iz take silne stiske. Jaz tačas pa mesim zizke!”
A takrat zaslišal se je močan glas, gromek kot tisoč pohotnih bivolov! ”Ey inglés!” Da, bil je to moj vdani služabnik Marco de MuchoFito y Kurcollio! ”Acabo de llenar un cartón de leche en mi fondo!” Spoznal sem igro, ki jo igral je Marco! Skušal ustvariti je diverzijo! Vsi so kot vkopani gledali vanj zaradi teh besed … no, mogoče tudi zato, ker je bil popolnoma gol. Brez skrbi, dama nadvse spoštovana, tudi vaš nič kaj brzdan pogled na njegovih “spodnjih predelih” sem opazil in odpuščam vam, de MuchoFito je pač postaven možakar, ni kaj reči.
Naj nadaljujem s svojo pripovedjo! Stražniki so obstopili ubogega Marca ter mu pričeli groziti kar po špansko: “Usted no tiene prueba de tener unos pocos galons de leche en su asno!Ninguna prueba menos desaguar de leche de su asno! ”
Marco spoznal je, da bil je izigran. Porabil vse je svoje ase, tudi tiste, ki rad si jih je tlačil tam, kamor sonce ne posije. Zato je pobegnil. A stražniki so ga izsledili zaradi bele sledi, ki jo je puščal za sabo. Usmrtili so ga in govori se, da od takrat stražmojstri vsak dan ščijejo le mleko.
A porekli boste, kaj se godilo je z mano sploh? Ta diverzija mi vseeno je pomagala - zavlekel sem se v temen kot ter upal, da me noben stražmojster ne zasači. A imenitni dvor je premogel izjemno izurjenega stražmojstra, ki so ga odredili posebej za moj primer - ime bilo mu je Pédé d’en Culeur.
Ni mi treba posebej poudarjati, kako me je že samo ime navdalo s silnim strahom in moram priznati, da mi je poleg srca v hlače padel tudi mastni zalogaj fekalij. -A pustimo nečednosti, to so pač tehnikalije! Urno sem se pognal skozi dimno zaveso, ki jo je povzročilo prdenje kadavra ranjke Markize iz O-, vam stisnil v dlan svojo posestnico (ki je bila zbog nečednosti v mojih hlačnih predelih nič kaj čista - oprostite prosim), vam poljubil razburjeno ročico ter kot ris planil skozi zaprto okno. Kot v starih dobrih heist filmih me je pod oknom čakal moj prevoz, pripravljen, da odpelje na moj ukaz. Voznica moja je bila nihče drug kot Jekaterina Gamova, ki me je še pozno v noč pestovala zavoljo mojega ponesrečenega poskusa leči z vami. Niso me mogli izvohati, pa čeprav so poleg d’en Culeurja vključili v moj lov tudi Connarda Piqaulinea, ki so mu dame rade pravile ”Pico” (?).
Ne, draga moja, niso me našli. A moja mošnja se še danes prazni z mislijo na vas. Vsakič, ko zavonjam razpadajoči kadaver kakšne Markize iz R-ja, K-ja, N-ja, ali kakor že pač, se spomnem na čudoviti večer, poln pustolovščin in romantičnih nesporazumov, ki tako radi krojijo naša buržoazna življenja. Ko stopam takole po bregovih Azurne obale in štejem peščena zrnca, se spominjam, kako neštevna in brezmejna je bila tedaj moja pohota; kako mične so bile spletične v svojih steznikih; kako nesramna sta bila Ortega in Giaroppoli, da sta starega pajdaša v nečednostih pustila takole obtičati; in navsezadnje, kako pomladne so bile vaše grudi in kako dobre kanapeje so stregli.
Vaš večni služabnik, Gullivero “Bueno Juego” y Transgressores
še zanimiva osebna izkušnja, ko vidim, da je uredništvo objavilo mojega ‘urbanega kaotika’:
namreč prizor v avtu sta lani uprizorila slovenjegraška gimnazijca pod režijo profesorja andreja makuca. ko sem čestital dijakoma, sta rekla, da sta morala starše vprašati, če lahko nastopata s tako sočnim tekstom, pa so bili starši obeh čisto kul in so rekli, da če je profesor tako rekel, da mora biti že ok, ker je to umetnost.
vse lepo in prav, a vseeno me je v tretjem tisočletju malo začudil narejen korak.
s spoštovanjem do vseh razpravljavcev,
grega
Madona, a pa ni ta Vladimir Gajšek zadnje čase povsem farški?
Rok,
knjigo je prevedel naš pesnik Milan Jesih. Morda je prav zato uporabljal izraz “špranja”, se pa strinjam, da bi bila morda druga prevajalska rešitev boljša.
Grega, najlepša hvala za zelo zanimivo dopolnitev teksta o Puškinu.
A.
Špranja bo kar v redu: pravilno povzema rusko verzijo
a tole fračo kdo kavsa?
je kr fakabl….
S/porno?
Orali so po orali,
a vse globlje na njeni njivici z rali
veliki in mali.
Le da so zadostili drhali.
Anali so še v anali,
vprašanje v istospolni kabali,
da bi zaspali vsi zali
na resnem ali pač v šali.
Se rada kopička v komerciali
seveda v horizontali,
med hausbali še s kanibali,
o žverca zverinica med vogali.
Tako, zdaj pa bi enkrat končali.
Končali? Spet z materiali
posteljnih prh in vzdihcev v normali
ljubezni, a z ideali!
Vladimir Gajšek