Javni prostor že od nekdaj tvori stičišče komunikacije, skozi katero se v različnih časovnih obdobjih vzpostavi specifična kulturno - politična sfera, s posledično oblikovanimi metodami nadzora različnih centrov moči. Ti, glede na svojo ideološko usmerjenost, reflektirajo sedanjost skozi interpretacijo zgodovinskih dejstev na način, ki kaže, da ena sama zgodovina ni mogoča. Takšno gledišče pa naredi premik iz linearnega zaporedja velikih zgodb k izpostavljanju raznolikosti ideološke razslojenosti in protislovnosti teh obdobij. Obenem družba ob vsevečjem tehnološkem napredku ne kaže premo sorazmerne vsevečje zrelosti v medsebojnih odnosih in uporabi novih tehnologij, ampak že stoletja (razen nekaterih izjem) ostaja na ravni merjenja medsebojnih moči, kar pogojuje vsesplošni občutek negotovosti, ki vsebolj potiska posameznika v osamo in potrebo po varnosti ter komunikaciji na daljavo.
Znotraj problematiziranja o področjih varnosti in nadzora vsebolj prihaja do bojazni tudi glede privatizacije medijev, torej informacij. Ta strategija bi se lahko pričela izvajati z uvedbo elitizma skozi članstva, kjer bi bile informacije zgolj privilegij tistih, ki imajo tako materialni kot tudi socialni kapital. Danes je zato posameznik vsebolj usmerjen k zavesti o tem, da je lahko vsakršno njegovo delovanje v javnem prostoru politična gesta.
In kako torej demokratizirati katerikoli medij v povsem odgovornega in zrelega pri posredovanju najrazličnejših informacij? S subjektivnim poročanjem in s tem razbitjem mita objektivnega poročanja? Ravno zato, ker nekateri (če ne že vsi) mediji izbirajo informacije, ki nam jih ponujajo, da nas znotraj svojega poročanja lažje nadzorujejo in vzgajajo, se lahko subjektivno poročanje pojmuje kot kakršnakoli fizično aktivna ali pa verbalna izjava, ki se zgodi v javnem prostoru. V tem trenutku že skoraj vsakdo na spletu oblikuje javni spletni dnevnik - blog, kjer lahko povsem liberalno in po mili volji subjektivno izraža svoja osebna razmišljanja in stališča. Včasih se takšno poročanje izkaže za opozarjanje na tisto, kar je znotraj javnega morda skrito - odkrivanje določenih dejanj in pogledov nanje, ki v določenem prostoru in časovnem obdobju burijo duhove. Na ta način se oblikuje tudi nova shema medsebojnih odnosov, ki narekuje neko alternativno identiteto. Takšen subjekt, ki se vzpostavi skozi tovrstne ideološko reprezentativne pojave in režime, ter najrazličnejša virtualna okolja, ki jih omogočajo nove tehnologije in mediji, je individualno bitje, ki dobiva podaljšano nadomestno »nevidno« telo, skozi katero se korelativno izoblikuje njegova identiteta tudi v fizičnem prostoru. Online telo postane misel, in ta je včasih lokalno pasivna – zato pa lahko postane globalno aktivna – iz zasebnega se lahko skozi čutno (ob stiku s strojno opremo računalnika) transformira v breztelesno javno.
Seveda pa splet kot območje, ki se nenehno širi, ob mnogih konstruktivnih informacijah premo sorazmerno vsebuje tudi ogromno tistih, ki na trivialen način privlačijo našo pozornost. In predvsem skozi te točke mediji »kupujejo« našo pozornost, da jo lahko potem zopet »prodajo« na trgu oglaševalstva. Takšna informacijska dinamika nam sporoča, da je nadzoru težko ubežati, saj ga vendar pogojuje kultura sama.
Delta Nu
Uh, kako zateženo. Grem raje kaj napisati na svoj blog. Morda mi bo uspelo ustvariti svojo socialno mrežo in tako ubežati dostavi “nadzornikov informacij”.
Kitajska nam kaže da je totalitaren nadzor nad javno sfero kljub vsem novim tehnologijam mogoč, z zadostno mero totalnega nadzora in veliko mero represije.
Malo me moti ednina pri uravnotežanju medijA, ampak, ajd, vprašanja, ki me zanimajo so, ali je mogoč nadzor v netotalitarnem sistemu brez represije.
Ali lahko, ko se bo “novelty” novih medijev unesel, pričakujemo
a./ yet another new medium
b./ premik v entertainment in iz participacije v pasivizacijo
“bp”
Že sam nadzor je vrsta represije.
na mobitelu imajo sicer res Pogorevca za vodjo varnostne sluzbe, ampak kaksne posebne represije se mı pa zdı da vseeno ne zganjajo.
ceprav, ce bı clovek malo pobrskal, bı off the record v kaksnem zakotju lahko nasel kaksno ‘pozabljeno’ kaseto z naslovı kdo je kdaj komu v zadnjıh ne vem kolıko letıh. bognedaj da bı nasel se kaksno off the record podatkovno skladısce, ız katerega bı se dalo zvrtat praktıcno celo moje zıvljenje.
morebıtnı alı realnı obstoj take kasete je vrsta nadzora, za represıjo pa mora nekdo zacet vrtat po podatkıh, navadno z namenom.