Vest

včeraj sem se cel dan zajebaval z dokumenti. od prve stranke sem kupil novejši avtomobil, hkrati pa svojega starega prepisal na drugo stranko. letanja je bilo kot na letališču, in ker je bila druga stranka z menoj, smo vse opravili v nekaj urah.

in ko sem se, olajšan, v noviteti peljal domov, se mi je zgodilo nekaj, o čemer sem sanjal vse svoje odraslo življenje. uzrl sem policistko, ki je opravljala kontrolo prometa. najprej sem se izgubljal v predstavah o gričevju pod uniformo, nato pa se hipoma utapljal v tej nikoli zadušljivi igrivosti, ki mi ji ostala iz otroštva, v fetišu. tej prekleti igrački vedno odraščajočega fantka je vladala odrasla ženska. ne zgolj s pičko, ampak z vsem, kar je kadarkoli in kakorkoli vodilo do nje. brez deskanja po pornografskih medmrežnih portalih je bil tokratni fetišizem, ki sem ga čutil do žensk v uniformah, po hitrem postopku dodan med moje priljubljene povezave, ki so naraščale v razmerju z nivojem vedno večje spolne izbirčnosti. tu so se nahajale sodnice s kladivi, medicinke z injekcijami, vojakinje s pištolami in policistke z gumijevkami.

cesta in čas sta bila neusmiljena. ko sem se bližal konstantno nezakrpani luknji v žepu svojega skromnega finančnega stanja, se tega nisem zavedal, pač pa trepetal zaradi prijetnega strahu pred ženskami, ki so razpolagale z razno raznimi sredstvi oblasti, celo prisile. v tem približevanju sem se za kratko zagledal v njeno pozicijo. na prvi pogled je bila všečna, in če bi vztrajal pri opazovanju njene figure, bi me ta ugotovitev lahko stala prve krstitve jeklenega žrebička v katerem od obcestnih drogov. prisebnost za volanom me je iztrgala iz sanjarjenj o fuk gimnastiki. zaprta sva bila v ječi. slonel sem nad njo in jo fukal tako, da je bila na hrbtu, ona pa me je z gumijevko pritiskala v prsni predel, me udrihala po vratu in bokih. nato sem se ji moral tlačiti v grlo vse dokler v njenih solznih očeh nisem prebral deleža promilov v moji tekočini življenja. ali sem ušel kazni ali pa bom ostal njen suženj užitka v zaporu iz sanj, sem ugotavljal v prihajajočem trenutku resnice. v tem času in prostoru ni bilo ničesar podobnega doživljeni fantaziji, ker se je hitro bližala.

prisegel bi, da je nekoliko dvignila loparček, kot bi me želela ustaviti. ne vem. ga je dvignila? tega sem si sicer želel tako močno, da sem sam pri sebi odjavljal videno in se prepričeval, da gre za fatamorgano. odpeljal sem se naprej. kmalu me je zaskrbelo in spoznal sem, da me je morda res želela ustaviti. zgrabila me je panika.
obrnil sem, odpeljal nazaj. ustavil. spustil steklo. približala se je, se nekoliko priklonila in spet hitro zravnala. morda me je ujela pri opazovanju dekolteja ali njenega popolnega obraza, ki so mu gube prihajajočih srednjih let večale fukabilnost.

»o-o-o-oprostite, ste me že-že-želeli ustavit?«

»da. pravzaprav sem že poklicala okrepitev.«

»joj, nisem vedu, prisežem! morali bi mi bolj odločno pomahati…«
nasmehnil sem se in nadaljeval: »n-nov avto imam, pa sem še malo pod vtisom.«

molčala je, sam pa sem kar nadaljeval:
»želite moje dokumente?«

»ne, hvala, bom odpoklicala okrepitev, lahko greste.«

moje vroče telo je polila s tipičnim hladom uniformirane uslužbenke ministrstva za notranje zadeve.

najraje bi jo vprašal:
»želite še kaj drugega? ste prepričani, da ne? lahko vam ponudim kaj za sprostitev…« a v tej pofukani zadrti uradnosti sem bil kot prestrašen fantič, ki še za pravo liziko ne bi upal prositi, ker bi bila policijska tako visoko na oltarju spolnega gambita.

za sekundo sem zaprl oči in v miselni paraleli nadaljeval dialog v scenarij porniča z njo v glavni vlogi, dokler ne bi z gumijevko udarila po volanu in bi zaslišal:
»pofukaj me, prasec potrebni, pa nehaj gobezdati s kurcem, ker boš plačal za žalitev uradne osebe!«

»da, gospa!«

in bi jo našeškal po joških, da bi valovali kot jogurt, nato pa pofukal na vročem pokrovu, dokler se ne bi razlil po njem in tako krstil avtomobil, da bi še v garaži kapljalo z odbijača.

toda, ker velja pravilo ‘vita porno non est’, sem se, namesto tega, zahvalil, si v mednožju poravnal hlače, in odpeljal kot bi prvič sedel za volan…

gregor rozman