1. september, 2008 | Vest

Moja dežela 014

Slovenska inteligenca o feministkah.
  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Slovenska inteligenca o feministkah.

QuickTime datoteka: Moja dežela 014 (249 MB)

Posneto v visoki ločljivosti - sponzorja prispevka sta Philips in T-2.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
11 x komentirano
  • Podpis je rekel/-la:

    V Medvoški knjižnici je oddelek ”Žensko gibanje” neposredno zraven oddelku ”Pravljic in legend”.
    Brez zajebancije.

  • Carlos Contreras je rekel/-la:

    Kje so pa veroučni prostori?

  • Carlos Contreras je rekel/-la:

    In kje je Gašper Blažič?

  • Tjasa je rekel/-la:

    A to, da so pa feministke ženske, ki se borijo zgolj za ENAKOPRAVNOST pa nobenemu ne potegne!?!?

  • Tea je rekel/-la:

    O ljubi jezus, kaksna zalost…
    Dejstvo, je, da se celo mladim zenskam se vedno zdi nekaj popolnoma samoumevnega, da v sluzbi porabijo toliko casa kot moski, zasluzijo toliko kot moski, nato pa vsak dan pridejo domov, skuhajo, operejo, pomijejo, pospravijo, zlikajo, otroke previjejo in nahranijo… in potem se jim to celo zdi “zenstveno”, njihov moski pa ni “pravi moski”, ce slucajno dvigne rit izpred TV-ja in jim pri tem celo pomaga. Uboge brainwashed kure.

  • Matts je rekel/-la:

    Prosim, da teh estradnikov več ne poimenujete kot inteligenco, ker za to ni nikakršnih razlogov. Inteligenca naj bi bila nekaj drugega kot pa skupek ljudi, ki so morda v življenju, sodeč po tem kar izjavljajo, prebrali eno knjigo..

  • aja je rekel/-la:

    Vsaj Neisho izločite please, pretty please, da bom lahko spet njene pesmi poslušala, ne da bi se vsakič spomnila kakšna samovšečna kura brez glave je.

  • aja je rekel/-la:

    Aja, pa škoda da niste Vodeba vprašali glede femistk, to je bil res kiks, LOL

  • Polona je rekel/-la:

    O my god! Nič čudnega, da je stanje slovenske družbe takšno kot je. Drage komentatorke v tej oddaji: če ne bi feministke dosegle kar so ne bi ve nikoli nastopale v tejle ali kaki drugi oddaji. Štekate?!

    Se pa popolnoma strinjam tudi s Teo in Ajo.

  • miš je rekel/-la:

    Ja res debilno, da folk še vedno povezuje feministke z brkatimi možačami v karirastih srajcah. Če ne bi bilo feministk, potem bi 21. septembra ženske doma štrikale nogavice za zimo, medtem, ko bi njihovi možje odhajali na volišča. Zanimivo, kako hitro se pozabi na predhodnike, ki so se nekoč borili za stvari, ki so danes povsem samoumevne. Vprašanje pa bi moralo biti tudi obratno: kaj pa mačizem in mačisti??

    Mačizem je in se še dogaja. V mačistični svet se rodimo. Zapisan je v kjigah in vidimo ga na filmskih platnih. Toda danes je veliko bolj subtilen kot nekoč. In to izkusi večina žensk, ki se raje odloči za kariero kot pa za družino. Najprej se mora soočati s svojimi sodelavci, ki nanjo gledajo kot na neko čudo in se (metaforično seveda) usedejo na zofo, jejo kokice in gledajo film “Da vidimo, kako se bo baba znašla”. Tako stališče je tudi razlog, da se ženske raje odločajo za poklice in za “tista mesta, ki so jim namenjena”. Katera mesta pa so to, pa lahko vidite v večini filmov, otroških slikanic, učbenikov…pač vseh tistih medijih, kjer se mačistična ideologija reproducira in utrjuje. Ženska se mora ves čas tudi otepati vprašanj s strani prijateljev in znancev, ki zadevajo ustvarjanje družine. In sem prepričana, da bi vsi vaši sogovorci na žensko, ki bi rekla, da je rojevanje otrok ne zanima, odgovorili, da je z njo nekaj narobe: da je brezčutna, da je lezbijka, da je hladna, frigidna. Obenem pa bi taisti sogovorci zatrjevali, da mačizma ni in da so feministke nepotrebne. “Rojevanje otrok in skrb za družino je namreč naloga vsake ženske”. In takega razmišljanja se naučimo zelo hitro. Mislim, da so mi pri letu in pol starši v roke porinili punčko in mi pokazali, kako “bom jaz nekoč skrbela za otroka” in da so mi nekje pri štirih letih kupili plastično kuhinjo (kuhalnik, skledice, kuhalnice) da se bom “naučila kuhanja”. In seveda si lahko mislite, kakšno razočaranje veje z njihove strani, ko sem jim jasno razložila, da bi me otrok oviral pri moji karieri in da ne mislim izgubljati časa v kuhinji za pripravo eksotičnih jedi za mojega dragega. In sem prepričana, da je marsikdo, ki je tole prebral zavil z očim, misleč: kako grozna ženska, obenem, pa razmišljal o tem, kako imamo vendarle vsi možnost za uspeh in ker ni več žensk na vodilnih položajih, je to pokazatelj tega, da so nesposobne. “Ženska se ne rodi kot ženska, ampak to postane”, pravi Simone de Beauvoir v drugi knjigi Drugi spol. Se pravi, ženski spotoma v odraščanju in razvoju pritičejo lastnosti in sposobnosti, ki jih ima ženska v tej družbi. Fizično se mora ženska soočati res z malo ovirami, na poti do uspeha, njena največja ovira je negativna samopodoba, občutek, da dela nekaj narobe, in da ni dovolj sposobna. (http://novice.svarog.org/?Novica=3630 - recimo)Ta občutek se rodi seveda iz tega, ko njeno stanje ni kompatibilno s stanjem, ki ga od nje pričakuje družba (glej zgoraj). Da smo rojeni v mačistični svet je seveda jasno, da je bilo v času naših staršev še huje, nam je verjetno tudi (za ilustracijo si oglejte kakšen del nanizanke I love Lucy- 50. leta preteklega stoletja): ženska je bila zasmehovana v vsem, kar je storila in kar ni zadevalo gospodinjskih opravil in naravnost trudili so se pozabiti, da so bile ženske tiste, ki so peljale svet naprej, medtem, ko so se njihovi možje borili na frontah. Najbolj me pa čudi, kako so se ženske naučile gledati in ocenjevati ženske skozi moške oči. S tem ne mislim le fragmentacije in ocenenjevanja telesa, temveč ocenjevanja, ki zadeva njene sposobnosti in mesto v družbi. “Ja seveda, ženska za volanom!” “Kam se le baba sili?” So le nekateri stavki, ki jih slišim vsak dan iz ženskih ust in po navadi se rodijo v moški družbi, ko želijo ugajati moškim.

    Zelo nerada se zapletam sploh v kakršnekoli debate, ki zadevajo vprašanje spola, saj se vse začnejo in potekajo in končajo s sterotipno. Da bi videli več žensk na vodilnih položajih je treba začet pri koreninah, pri iztrebljanju ideologije (kje se reproducira- glej zgoraj). Se pravi, treba bi bilo urgirat v filmski industriji, v šolah in v vseh področjih, kjer se ljudem trpa v glavo stereotipe. Mogoče čez dvajset, trideset, petdeset let…

  • Srećko Jože je rekel/-la:

    ka zaj to neka zalega. Ženska je kot Šporhet, doma preav pride, za ven jo vlačit pa ni!