Vest

Pri založbi Sanje so poskrbeli, da bomo lahko tudi v slovenščini prebrali Zadnje zapise (dnevnik umorjene ruske novinarke) Ane Politkovske. Ime ruske preiskovalne novinarke in borke za človekove pravice (rojene leta 1958) si je svet zapomnil po njenih reportažah iz Čečenije, dežele, kjer so v tistem času izginjali številni novinarji in humanitarni delavci. Tudi sama je doživela izkušnjo aretacije in na poti v Beslan preživela poskus zastrupitve, a je kljub vsemu do zadnjega diha odločno nadaljevala z reportažami z vojnega območja (zapise o resnici protiterorističnih naprezanj ruske armade je objavljala v ruskem tedniku Novaja gazeta).

7. oktobra 2006, prav na Putinov rojstni dan, so jo zaradi njene nepopustljive kritičnosti ustrelili v dvigalu na poti do njenega moskovskega stanovanja.

Na predstavitvi Zadnjih zapisov sta v družbi Roka Zavrtanika (Sanje) in moderatorke Tjaše Koprivec o knjigi in še čem spregovorila tudi Miha Lampreht (ki je iz ruščine, upoštevajoč angleško izdajo, Zadnje zapise prevedel in napisal uvodne besede) in Branko Soban (nekdanji dopisnik v Moskvi in komentator Dela). Glede na to, da sta Lampreht in Soban polna novinarskih izkušenj in dobro poznata zgodbo Ane Politkovske, sem po dolgi debati o ruski politiki in situaciji v Čečeniji pričakovala, da bodo novinarska vprašanja kar deževala. Pa so kolegi začuda obmolknili.

Tole je bilo moje prvo vprašanje (Lampreht in Soban sta se razgovorila o pogumu in resnicoljubnosti Politkovske ter o slovenskih medijih):

“Ona je šla zavestno v to, da bo govorila, da ne bo tiho”.

Podvprašanje se je nanašalo na konkretne izkušnje glavnih štirih udeležencev predstavitve. Lampreht in Soban sta spregovorila o neprijetnih dopisniških izkušnjah (prisluškovanje, grožnje, anonimna pisma…):

“Vsi so meli telefon. Jasno, da so ga imeli, sej je to najlažja oblika nadzora.”

Presenetil pa me je Rok Zavrtanik, ki je priznal, da so ga že nekajkrat cenzurirali:

“Mislim, da je to treba povedat na glas.”

In zdaj, ko knjigo že nekaj ur požiram s črkami vred, se lahko zgolj strinjam z besedami Branka Sobana (s hrbtne strani knjige):

“In Ano bi morali brati tudi diplomati, ki z neznosno lahkotnostjo mižijo pred vse bolj agresivno kremeljsko politiko. Kajti če bi jo brali, ruski tanki morda nikoli ne bi tvegali pohoda na Gruzijo, ki se je zgodil natanko štirideset let po zasedbi Prage”.

Pa še to: Ker se je na predstavitvi omenjene knjige razvila burna razprava o aktualnem političnem dogajanju v Rusiji, predvsem pa v Čečeniji, vam priporočam, da si čas za njen ogled (in posluh) vzamete ob koncu tedna, ko jo bomo na Vesti objavili v daljšem videu (brez skrbi, ne bomo kršili volilnega molka).

Katja Lenart

Komenitiranje tega prispevka ni dovoljeno.