Oglaševanje filozofije
Bi morali v času, ko lahko za stvari in dogodke, ki niso pompozno reklamirani, praktično rečemo, da ne obstajajo, začeti celo z oglaševanjem kritične misli? Bi morali pričeti z medijsko kampanjo za filozofijo, humanistiko in kritično razmišljanje nasploh, če ne želimo, da jih v širšem javnem prostoru izpodrine zanimanje za druge, agresivno oglaševane vsebine in produkte?
Ta misel vsekakor ne bo preveč všeč tistim, ki v dejavnostih človeškega uma vidijo nekaj nadzemeljsko žlahtnega, vzvišenega; nekaj, kar ima inherentno vrednost. Gotovo bodo ob morebitnem vstopu filozofije in humanistike v medijski oglaševalni prostor razpoznali zniveliziranje, sploščenje človeškega duha. Še zadnji preostali otoček neodvisnosti, obkrožen z oceanom neoliberalizma, bo globalno pregrevanje kapitalističnega stroja, ki povzroča vsesplošno taljenje krepostnega umskega ledu, naposled preplavilo z morjem poneumljenosti. Sedaj se bomo še o Platonu, Descartesu in Kantu začeli pogovarjati v družbi s persilom, higienskimi vložki in stanovanjskim kreditom?!
V pogovoru sem slišal, da sta se na neki okrogli mizi o političnem udejstvovanju javnosti menda oglasila dva 21-letnika, rekoč, da bi morali le-to pričeti bolj agresivno oglaševati. Odziv ’starejše’ publike, 30-in-nekaj-letnikov, je bil sledeč: določene sogovornike je potrebno zavrniti apriori! Kolega mi je govoril, da je v pogovoru s starejšim znancem omenil svojo idejo, da bi neko humanistično društvo za večjo uveljavitev potrebovalo – piarovstvo. Odziv je bil podoben kot odziv na idejo dveh mladeničev na okrogli mizi. Kdo ima prav?
Moje mnenje se dejansko bolj približuje idejam mlajših sogovornikov… Zakaj? Mlajše generacije, ki počasi vstopajo v leta, zrela za razvoj kritičnega mišljenja in, nenazadnje, političnega udejstvovanja, so generacije, ki so z mediji in agresivnim oglaševanjem odraščale. Te generacije so vzgajane preko medijev; govorijo jezik, ki je jezik medijev. Če jih torej ne nagovorimo s takšnim jezikom – njihovim jezikom – je podobno, kot če bi nas nagovarjali v Kitajščini. Če trmasto in konzervativno – ne glede na okoliščine – vztrajamo pri ‘neomadeževani’ duhovnosti, se nam lahko enostavno zgodi, da bomo za mlajše ostali popolnoma nerazumljeni. To pomeni, da bomo s takšnim (gotovo tudi nekoliko samovšečnim) ravnanjem, sčasoma morda izgubili precej kritičnega potenciala mladine. Najbrž ne moremo trditi, da bodo ‘umske discipline’ povsem zamrle, če jih ne bomo oglaševali; to se ni zgodilo v več kot dva in pol tisočletni burni zgodovini in to se ne bo zgodilo niti danes. Gotovo pa ne bodo dosegle takšnega kroga ljudi, kot bi ga, če bi v njihovo distribucijo vložili več napora. In večji kot je krog kritično ozaveščenih ljudi, bolj samoregulirana (in zato tudi boljša) je družba; brez stika s širšo javnostjo pa bodo te discipline (p)ostale elitistične.
Če pogledamo natančneje, vidimo celo, da v evropski duhovni zgodovini ideja ‘propagiranja’ in vključenosti kritičnega mišljenja in duhovnosti v širše javno življenje družbe pravzaprav sploh ni nič novega. Še več: beseda, kot je denimo ‘filozofija,’ je na samem začetku svoje uporabe pri antičnem govorniku Izokratu bila razumljena ravno v smislu, kot ga zagovarjam zgoraj: kot ‘izobraževalni program, povezan s praktično-politično dejavnostjo.’ Platonovo pojmovanje ‘filozofije’ kot »prizadevanje, prosto omadeževanosti z interesi in izvajano iz očiščene teoretične perspektive, ki je samo sebi namen« [M. Fuhrmann in D. Bremer, Die Sophisten (Griechisch/Deutsch), Reclam, Stuttgart, 2003, str. 9], je bilo dejansko v antičnem grškem kontekstu tako sporno, kot je danes tisto, ki zagovarja praktično aplikabilnost le-te! [prav tam] Roger Bacon – frančiškanski učenjak z vzdevkom Doctor Mirabilis – je sredi z duhovnostjo prežetega srednjega veka že zagovarjal idejo, da bi lahko znanosti – predvsem optična dognanja – uporabili za moralni in religiozni poduk (s čimer je tudi vplival na Pierra de Limoges-ja in njegovo delo De oculo morali, ki podučuje pridigarje). Podobno je srednjeveški svetnik Sv. Bonaventura zagovarjal uporabo slik v moralno-teoloških prizadevanjih: prvič, nepismeni preko slik spoznajo zakramente; drugič, s tem, ko ljudje dejansko ‘vidijo’ na slikah, kaj vse je Jezus naredil za nas (ne pa, da o tem zgolj poslušajo v pridigah), lahko to dodatno podžge njihovo predanost krščanstvu (Ideja, za katero lahko rečemo, da se je v času vsesplošnega oglaševanja na slovenskem inkarnirala v skupini www.jezusmedia.com, ki oglašuje krščanstvo na jumboplakatih; spomnimo se vizualne podobe ŽEBLJI + KRIŽ = SRČEK ter slogana »Bog je ljubezen. Drži kot pribito!«, ki sta se pojavljala na panojih ob letošnji Veliki noči). Znano pa je tudi, da je že srednjeveška teorija pridiganja poznala in razdelala celo vrsto retoričnih prijemov, kako ljudstvu približati Božjo Besedo: Jacques de Vitry (trinajsto stoletje) je denimo pridigarje začinjeno opozarjal: »… za izobraževanje nekulturnih ljudi in poduk kmečkega ljudstva pogosto predstavljajte stvari, ki so materialne, otipljive in podobne temu, s čimer so ti seznanjeni preko izkustva; kajti zunanji primeri jih premaknejo bolj kot beseda avtoritete ali globoke misli.« [iz Sermones Vulgares, prim.:]
Celo iz te iste duhovne zgodovine, za katero nasprotniki praktičnega udejstvovanja in oglaševanja kritične misli mislijo, da jo bomo zatajili, če bomo zagovarjali večjo praktičnost duhovnih disciplin, je jasno razvidno, da so težnje po večji prisotnosti ‘duhovnega v javnem’ nekaj konstantnega in samoumevnega; nemalokrat eksplicitno zaželenega. Toda kako kritično misel oglaševati danes? Precej agresivnega prijema se, kolikor vem, poslužujejo nekatere univerze: zakupijo prostor v Second Life-u za več deset tisoč dolarjev (!) in predavatelje pripravijo, da v virtualnem svetu – kot najrazličnejši avatarji – predavajo študentom. Pod to cyber rubriko spada tudi ustvarjanje profesorskih profilov na Facebooku in kibernetično druženje s študenti. Težko je reči, če so te intenzivne kampanje prava pot ali ne, vsekakor niso edina: pri nas mlada skupina s projektom Philoguerillo filozofijo oglašuje preko citatov in vizualizacij na T-shirtih [slika spodaj].
Dosežki filozofije in kritične misli se s tem, če jih bomo na dostojen način skušali približati ljudem, ne bodo omadeževali, še manj znivelizirali ali izgubili na svoji inherentni vrednosti; ohranjanje visoke ravni znanstvenega diskurza in približevanje kritične misli javnosti sta dva, sicer povezana, a vendarle različna procesa. Konec koncev tudi persil perila ne pere nič bolje (ali slabše) če je (ali pa če ni) oglaševan. Prej je nevarnost nasprotna: če miselna dejavnost ne najde stika s širšo družbo, se ji lahko zgodi, da zakroži v sami sebi in postane nesmiselna. V tem kontekstu se naposled zdi, da v primeru približevanja kritične misli javnosti žgoča svarilna refleksija pred apokaliptičnim poneumljanjem kulture in civilizacije – pred Smrtjo Duha – prej odraža opažanja, obarvana z osebnimi bremeni, kot pa dejansko nevarnost.
Tomaž Grušovnik
Em….mel bi en ugovor. Ce filozofija sama postane dejavnik potrosnistva, kako naj se potem od njega distancira, ko je potrebno o tem “a priori potrosniskem” svetu kriticno razmisljat..?
In glede na prihajajoco ekonomsko krizo bo to v prihodnosti se kako potrebno, kot tudi iskanje alternativ onkraj potrosniske druzbe same.
Opažam da je filozofija sama sebi namen in da se filozofi obnašajo zelo elitistično. Tistega, ki jo pa hoče približati ljudem takoj označijo za populista. Beseda, ki je največja kletvica za vsakega intelektualca (vsaj tako se zdi).
Namesto da bi filozofi ljudi učili, raje pustijo da so ljudje nevedni.
Filozofija brez ljudi pa je smiselna ravno toliko kot so številke brez funkcij.
saj problem ni v oglasevanju, temvec v nacinu oglasevanja; povedano drugace: kje je potem meja, ko prodajas le se eno storitev in svet (le) na nov nacin interpretiras…?
če reklamiraš razmišljanje ne reklemiraš samo ena stvari ampak vse. Vsak se lahko potem odloči posvoje. Nekdo se lahko odloč tudi nerazmišljati.
Filozofija je in mora ostati sama sebi in sama svoj namen - to je njeno bistvo. Takoj, ko filozofija ni več sama svoj namen, to ni več filozofija.
Zadeve so enostavnejše, kot se morda zdijo na prvi pogled. Prvič, filozofija se sploh ne more zapirati v ozek krog posvečenih ali elito, saj tako kot vsak drug tip vedenja pretendira na univerzalnost. Poglavitna razlika med filozofijo in religijo je v tem, da za vstop v prvo ne potrebuješ niti poklicanosti niti posvetitve. V filozofiji misliš na mestu vseh ostalih; še več, filozofska trditev je resnična natanko zato, ker jo lahko misli kdorkoli. Descartesov stavek “mislim, torej sem” ni resničen zato, ker ga je izrekel nek konkretni jaz - jaz Reneja Descartesa -, temveč zato, ker ga lahko kdorkoli reproducira v svojem lastnem mišljenju. Eksistenca, ki jo je dokazal Descartes, ni bila eksistenca Descartesa kot konkretnega individuuma, temveč eksistenca Descartesa kot mislečega bitja, na mestu katerega lahko misli vsakdo.
Zato je naivno trditi, da se filozofija zapira v ozke kroge poznavalcev. Četudi to na dejstveni ravni morda drži, lahko vsi ti poznavalci filozofirajo le pod pogojem, da to počnejo v skladu z idealom obče sporočljivosti svojega mišljenja. Z razliko od profeta ali guruja (guruja marketinga, alternativnega zdravilstva, fizika, psihoanalize, ni važno katerega mnenja), ki svoje vedenje v zadnji instanci podkrepita zgolj s tem, da je to vednje njuno, mora filozof - pa četudi filozof strokovnjak - na neki točki priznati, da bi z njegovim vedenjem lahko dosegel resnico kdorkoli, ni važno kdo, vsakdo.
Torej, filozofija se ne zapira pred ljudmi. Res pa je, da se zapira pred družbo. Družba je drugo ime za nemišljenje. Družba je najbolj ogabna stvar, ki se je kadarkoli zgodila. Eno izmed največjih hudodelstev nad mišljenjem je zato enačenje družbe z javnostjo in sporočljivostjo filozofskega mišljenja. Kant pravi: kot družbeno bitje deluj kot zobec v mehanizmu, brez debatiranja, kot član bralnega občestva - javnosti, univerzalne skupnosti mislečih bitij - pa misli, razpravljaj, rezoniraj. Zato je absurdno hoteti, da bi se filozofija odprla družbi. To bi pomenilo isto kot poziv, da se naj mišljenje odpre nemišljenju. Pfej!
Pa še to: Tomaž je zapisal, da “če miselna dejavnost ne najde stika s širšo družbo, se ji lahko zgodi, da zakroži v sami sebi in postane nesmiselna.” Refleksija, krog, samonanašanje, mišljenje, ki se obrne k sebi - to so vendarle najeminentnejše filozofske figure. Filozofija vendar je mišljenje mišljenja!
Fantje in punce, filozofija je fejst in kewl, dajmo pomagat, da začne razmišljat čim širši krog ljudi. To ne more škodit ne ljudem ne družbi.
Filozofija ne potrebuje oglaševanja. Ljudje sami posežejo po njej v trenutkih osebnostne ali kakršnekoli krize (nekateri sicer zavijejo v cerkev, tretji v nakupovalni center). Spomnim se, kako radi so vsi posegali (filozofi in ne-filozofi) po Nietzscheju po 9/11. Kakorkoli se neumno sliši, ampak ljudje so preveč svobodni in vsega imajo dovolj ter se ne sprašujejo več o svojem obstoju in o svojem odnosu do sveta. Obdobja kriz pa zamajejo njihovo (našo) samoumevno varnost. V zgodovini (komunizem v V Evropi) imamo primere, kako se je v času represije in ekstremno stroge cenzure pojavilo množično poseganje po filozofskih knjigah (tudi najlepši filmi so takrat nastajali), saj so ljudje razumeli to dejavnost in kulturno udejstvovanje kot neko vrsto upora proti totalitarnemu pranju možgan.
Se strinjam z miš-jo. Filozofija ne potrebuje oglasevanja.
Imam pa se pripombo na avtorjevo namigovanje - ni humanistika edina, ki razvija kriticno misljenje.
V domači osnovni šoli izbirni predmet kritičnega mišljenja uči kar učiteljica telovadbe…
apropopo Populizem. Če primerjamo s politiko. Vsi politiki so populisti, vsi hočejo na svojo stran pritegniti čimvečjo množico, pa vendarle le delček politikov označimo za populiste. Enako bi lahko bilo pri filozofiji. Dobri oziroma bolje rečeno spoštovani bi bili ‘ta pravi’ apostoli (ali “filopostoli”), ostali pa pač le poskus, ki ni uspel. Na enega res pravega politika, inženirja, zdravnika pride vedno 10 slabših, povprečnih,…
Glede populizma filozofije je dober primer Žižek. Če se ne bi on približam množici z pop kulturo in jih počasi zasvojeval z mislimi Lacana, kanta, hegla in tudi drugih sodobnikov, s katerimi se niti on ne strinja - dopušča pa, da se drugi strinjajo z njim - potem jaz (kot individum) ne bi nikol razmišljal o filozofiji kot vedi. Namreč, nefilozof (ne pa tudi nerazmišljujoč človek) ne pozna osnovnih veščin kako problem obravnavati na filozofski način. Orodja Lacana kot so Veliki drugi, imaginarno, simbolno in realno, ko jih enkrat spoznaš, pomagajo k razčlenitvi problema. Tako kot pomaga, da veš kaj je akumulator, motor,cilinder ipd, če se lotiš popravila avtomobila.
Kateri smer v filozofiji je prava (če sploh katera je), oziroma katero bo sprejela množica (čeprav ne bi smela nobeno), pa je stvar vpliva mnenjskih voditelljev.
Zdaj pa pri reklami filozofije izpostvlja sledeče? Si res želimo množico, ki se bo prepirala ali je boljši Kant ali Hegel. Bomo zato vpeljali filozofske volitve? Ne, to je evidentna “stran pot” populizma fiozofije. Ljudi želimo učiti razmišljati o problemih, a po drugi strani jih motiviramo z zvezdami (Obama, Hegel, KAnt, Žižek; jason Kidd). A ko se prične govoriti o zvezdah, ni več razmišljanja, le slepo sledenje tropu. In če jh res hočemo učiti razmišljati o problemih, kaj je tu razlika med popravilom avtomobila in percepcijo imaginarnega v delu XY?
Martin je lepo povedal!