18. november, 2008 | David Požar

Mladi za mlade

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Nova politična realnost je zasijala na obzorju v zadnjih tednih zamejskega javnega življenja. Gre za idejno zelo naporen poskus združitve narodnostnih interesov mlajših pripadnikov manjšine in angažiranosti, ki je tipična pri mladih, ki se ukvarjajo s političnim dogajanjem. Že samo ime pove veliko: gre za mlade, ki se politično posvetijo mladim in njihovam problematikam. Zakaj pa naj bi bil ta poskus pravzaprav tvegan?

Slovenski javni prostor v italijanskem zamejstvu je namreč zgodovinsko razklan v dva tabora, ki sta si v preteklosti ostro nasprotovala, danes pa se mnogokrat kljub časovni oddaljenosti razlogov delitve ne gledata ravno ljubeče v oči. Barvno sta dva pola označena kot »ta rdeči« in »ta beli« z jasno navezo na med- in povojne dogodke ter slovensko državljansko vojno. Oznaka je vendar lastna tudi politiki v matični in Sloveniji, torej bi se lahko morda celo sumilo o dejanski pomenski votlosti take predpostavke. Podčrtati pa je treba, da je naš kulturni prostor precej omejen v primerjavi z matico, kar pomeni, da so razlike večkrat bolj očitne in medijsko glasne kot bi bile sicer.

Odprta konfrontacija in nasprotovanje med različnimi življenjskimi ter političnimi nazori Slovencev, ki so strogo pripadali – in morda še idejno pripadajo - enemu ali drugemu taboru, sta se v teku desetletij očitno omilila, vendar je seme sprtja še prisotno in razvidno tako v bolj grobih medmetnih izjavah kot tudi v jasno orisanih, javnih stališčih, in to glede raznoraznih problematik – od razporoke do sprave.

Novi poskus združitve Slovencev, tokrat začenši z mladino, ki je seveda sloj družbe, kateremu so lastni najbolj odprti in prožni pogledi, je zelo pomemben tudi zato, ker se je moral na začetku opredeliti za neko strankarsko pokroviteljstvo. Razložiti je vendar potrebno, da bi se sicer pravno popolnoma neodvisna grupacija takoj znašla v finančnih težavah. Z namenom, da bi si zagotovila trdnejšo politično in tudi finančno podporo za nadaljnje izražanje svojega sicer avtonomnega političnega delovanja, si je skupina Mladi za mlade izbrala pravzaprav edino slovensko stranko v Italiji, t.j. Slovensko skupnost.

Še enkrat podčrtam dejansko neodvisnost pomladka glede na politiko materinske stranke; v grobih besedah so akcije novonastalega političnega osebka prepuščene »mili volji« njegovih akterjev, in to tudi po besedah mnogih predstavnikov same stranke. Na stranko Slovenske skupnosti pa pomladek veže narodnjaštvo, postavljanje lastne narodnosti, torej Slovenstva, pred kakršnokoli drugo ideološko pripadnostjo ali politično-gospodarskimi nazori. Pojmovanje narodnjaštva pa presega in tudi ostro zavrže pojem katerekoli izprijene oblike nacionalizma, pod katerim bi lahko mariskdo dojel globlji cilj novega političnega osebka. Mladi za mlade se aktivno postavlja na oder dialoga in medsebojnega sodelovanja, tako s slovenskimi somišljeniki kot seveda tudi z italijanskimi vrstniki.

Ravno tako pomembno vlogo pa bo pri delovanju skupine imelo sodelovanje z drugimi manjšinskimi skupinami širom po evropskemu prostoru. Enotnih manjšinskih strank, katerih nazori predstavljajo pravzaprav zgled tej skupini, je po Evropi kar 26. Iz tega zornega kota bi lahko celo rekli, da je temeljni namen skupine Mladi za mlade prav ta, da danes še preveč sprto slovensko manjšinov Italiji, z odskočno desko njene mladine, končno popelje v svet enotnih manjšinskih strank, ki postavljajo domoljubno pripadnost narodnostni manjšini in ohranitev njene dobrobiti v okviru politike večinskega naroda za svoj poglavitni cilj.

Ker je skupina namenjena mladim, bosta ton in formalnost običajnih strankarskih grupacij postavljena v ozadje, in to v prid bolj sproščenemu, konstruktivnemu duhu, značilnemu za podjetnost mladih, ki pa že kažejo dobro poznavanje kulturnega in političnega prostora, v katerem si postavljajo kot cilj politično delovati, ter ravno tako dobro znajo kako se soočati z akterji tega okolja. Načrtovane akcije so vse v meri mladega človeka, saj zaobjemajo pestro paleto političnega izražanja, od pisanja člankov, preko skrbi za dvojezičnost, prizadevanja za šole ter interesa za vse kulturne ustanove manjšine, do organizacije protestnih shodov. Obenem si želi skupina tudi pobud, ki bi mlade združevale izven političnega delovanja, zato pa si prizadeva za organizacijo družabnih večerov v prijaznem okolju lokalnih društev ali lokalov. Seveda pa so te pobude le dopolnilne, razbremenjujoče narave, glavni cilj pa vedno ostaja spodbujanje mladih k političnemu delovanju.

Skratka pomeni ena politična streha jasnejši in glasnejši javni nastop, enotne zahteve in vprašanja, torej tudi enotne odgovore s strani italijanskega in slovenskega političnega prostora. Zato predstavniki Mladi za mlade sklepamo, da je tak edini res kvalitetni pristop k politiki, ki svoji narodni skupnosti res želi dobro bodočnost ter pristojno mero samoodločanja.

David Požar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
6 x komentirano
  • mora je rekel/-la:

    Trditev:”Barvno sta dva pola arva pola označena kot »ta rdeči« in »ta beli« z jasno navezo na med- in povojne dogodke ter slovensko državljansko vojno”.
    V katerem smislu?
    Kar vem jaz so se vsi borili proti fašizmu, eni pa so popolnoma podprli državljasnko vojno in odprto nastopili v bran partiji, ki je prišla na oblast nezakonito in krvoločno, drugi - ta beli - so se naslonili na anglo-američane, seveda v bran “zahodni demokraciji” (da ne bo dvomov, bili so v veliki manjšini in to do kominforma 1948 ko je se velika večina komunističnih Slovencev, v Trstu in Gorici odločila za Stalina in se tako raje odločila da se takoj poitalijanči raje kot , da zapusti edino pravo partijo.
    Ampak ne glede na to, so bili »ta rdeči« brez dvoma v večini (poleg tega so imeli edini povezave z partijo v tedanji Jugoslaviji in so bili edini , ki so dobivali podporo iz matice).
    In to je trajalo nekaj desetletji, po polomu komunizma in propadu Jugoslavije , se je ta rdeči del začel deliti in deliti, tako da dandanes je res težko razumeti koliko je res »ta rdečih Slovencev« v Italiji. Še bolj zaplete vse skupaj dejstvo, da so »ta beli« povezani z italijanskimi »ta rdečimi« (Slovenska Skupnost je namreč v demokratski stranki), tako , da zgleda, da so slovenski »ta rdeči« v resnici nostalgiki komunizma in »lepih časov« in se ne morejo sprijazniti z realnostjo in se bojijo, da bo majhna slovenska skupnost v resnici še edina stranka , ki ima dolgoročno možnost , da obstane in preživi (kar pa jih neznansko moti).

  • podplat je rekel/-la:

    Te ne razumem glih. Mene to gibanje spominja na leto 1971 ko smo prekopavali Aškerčevo cesto pred filofaksom in marširali proti skupščini. Takega gibanja v Sloveniji ni, spimjo naši mladci.

  • Kos je rekel/-la:

    Mora

    Situacija ni niti tako enostavno zapletena, kot jo opišeš ti, ampak bolj zapleteno enostavna.

    Tisto, kar danes ločuje rdeče od belih, so osebni interesi v glavnem. Okoli Slovenske skupnosti se je z leti ustvarila skupina ljudi, ki so poskrbeli za službe zase in svoje sorodnike. Ta rdeči okoli Demokratske stranke pa ravno tako. In največji spor je danes tu: kdo bo bližje jaslim, ali koritu.

    Druge razprtije, ideološke, pa seveda še obstajajo, vendar med ljudmi, ki nimajo velikega vpliva, med idealisti, med mladimi, vsi daleč od jasli. Ti bijejo ideološke bitke, oni drugi pa njam njam iz korita!

  • mora je rekel/-la:

    Kos,
    Najbrž si zadel bistvo.
    Veliko uspeha!

  • mora je rekel/-la:

    Kos, in torej je problem med tistimi, ki so pri koritu (vedno eni in isti že destletja) in ostalimi ražočaranci?
    Zgleda neke vrste “mafija”?
    Ali se motim?

  • Kosi je rekel/-la:

    Mora

    Mafija ravno ne, vendar to so skupine, ki so zelo trdožive in se vira svojega blagostanja krčevito držijo. Ideološke bitke so jim samo scenarij, igra, ki jo vodijo, da ostanejo tam kjer so.

    To pa ni nič nenavadnega. Tako je povsod, tako je v Sloveniji, v Ljubljani, tako je v Italiji in tako je tudi v, na primer, ZDA. V komaj minulih volitvah so igrali osebni interesi ljudi, ki so se zbrali okoli kandidatov, ogromen pomen, vlogo. Pomisli, da se bo iz Washingtona izselilo okoli 5.000 funkcionarjev Busheve administracije in ravno toliko novih vselilo (Obamova administracija).

    Tisto, kar je nenavadno med Slovenci v Italiji, je, da zaradi majhnosti skupnosti se vsi poznajo. Vsi znajo na pamet seznam “kdo je kdo” v tej ali oni organizaciji.

    Za konec pa še to, da ne bo zgledalo preveč črnogledo: iniciative, kot je ta opisana s strani Davida, so dobrodošle, saj se je začela debata, kot že dolgo ne in je upanje, da bo ravno kot rezultat te debate prišlo do kakih premikov znotraj manjšine. Morda se bo le kak kruhoborec umaknil in pustil prostor iskrenim borcem za manjšino, za pravice manjšincev. Ki, če se ne bodo borili sami, ne bodo nikoli dosegli nič, saj v Ljubljani nočejo vedeti, slišati za njihove probleme. Dimitrij et Bojan docent.