Vest

Bližalo se je bleščavo, s hrupom in gnečo po vsem svetu! In zdaj je tu. Malo manj bleščeče, z malce več tišine, razen na Bližnjem Vzhodu. 2009, ki smo ga tako hrupno pričakali, zdaj smo v njem z veliko mero strahu in negotovosti po vsem svetu.

Delamo se, ko da nismo za vse nevšečnosti odgovorni mi ampak drugi, kot so kriza, recesija, čas v katerem živimo, svetovna nesoglasja … O, pa ja! Za vse slabo, kar se nam zgodi in za vse dobro tudi, smo si krivi ali smo zaslužni samo in zgolj mi sami.

Na primer, za vse slabo, kar nam povzročajo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, krivimo njih. Pa smo v resnici krivi mi sami. Saj smo jih izvolili. Ko je bil še čas - zakaj jih nismo bolje spoznali? Vedeti bi morali: Kaj mislijo, čutijo, kako ravnajo s soljudmi v javnosti ali doma, kako se izražajo pred mikrofonom in v javnosti ali v intimnejšem krogu ljudi, imajo razvit socialni čut, so kulturnega obnašanja in govorjenja, se odzivajo na probleme sočloveka z občutljivostjo ali pa jih zanimajo samo visoki kapitalski dobički, predvsem pa – vedeti bi morali, kaj znajo. Ja, znanje, znanje in še enkrat znanje! Vsak politik bi moral poznati svetovno in domačo zgodovino in z njo kulturno zgodovino, literaturo, politiko, sociologijo. Svetovno zgodovino in zgodovino domačega kraja. Kdor pozna zgodovino, ve, kakšne neumnosti so se v preteklosti dogajale in jih ne bo več ponavljal. Tako bo rek: »Zgodovina se ponavlja!« izumrl. Čisto vseeno je, ali gre za politike višjega ali nižjega ranga, za župane, predsednike ali parlamentarce. Namesto da se pred volitvami kandidati med seboj bojujejo s programi in načrti in izboljšavami, ki jih bodo bojda prinesli v naša življenja, naj bi se bodoči politiki raje pomerili na javnih kvizih znanja z vseh področij. Tudi jezikovnega! Pa tudi kuhanja, če je treba. Šele potem se bomo volivci lahko približno odločali! To še vedno ne bo nikakršna garancija, da ne bomo izvolili napačnih ljudi. Kajti po pravilu se vsi, ki pridejo na vrh, se pravi na oblast, v svojem bistvu spremenijo! Pa ne na bolje!

Danes vem, da sem ob vsakokratnih volitvah župana naredila napako. Tudi tokrat! Kar trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Brez moje volje se mi vsak dan kolca po županu Hribarju! O Ivanu Hribarju seveda danes nihče več nič ne ve ali pa noče vedeti. Najbrž zato, ker je bil uspešen župan celih štirinajst let! In najbrž tudi zato ne, ker je protestno storil samomor z utopitvijo, ker so Ljubljančani 1941. leta predali ključe mesta Ljubljane Italijanom. Ker je bil zaveden Slovenec in klen mož, bi se reklo po starem. Takih pa ne delajo več! Večkrat prebiram njegove Spomine in tudi druge zapiske o zgodovini mesta Ljubljane. Ivan Hribar je v svojih štirinajstih letih županovanja postavil temelje današnji, moderni Ljubljani. Kaj pa so storili župani in županje, ki so mu sledili? Pravzaprav bore malo, nihče več toliko dobrega kot on!

Ena od mnogih Hribarjevih modernizacij Ljubljane je bila uvedba tramvaja. Prva proga je bila dolga 5300 metrov in ko še ni bilo uradne otvoritve, so meščani že razmišljali o novih progah. In jih dogradili. Brez velikih slovesnosti je 6. septembra 1901. tramvaj začel voziti po Ljubljani. Ker pa je bil po drugi svetovni vojni tramvaj simbol buržoazije, ga je takratna politična oblast ukinila oziroma »preselila« v Sarajevo in Osijek. Zato je 20. decembra 1958 sam presvetli cesar Franc Jožef, po katerem bi se nam moralo tudi kolcati in ki ga je odigral naš humorist Frane Milčinski, to tramvajsko nadlogo pospremil ob veliki množici ljudi, na zadnjo pot. Pogreb je bil pa slovesen. Bolj kot rojstvo. Očitno Slovenci svoje neumnosti vedno slovesno obeležujemo! Žal se tudi naš dragi Ježek ni zavedal neprimernosti te slovesnosti in svojega prispevka v njem.

Noben župan, tudi sedanji, prometne zagate v Ljubljani ni bil in ne bo sposoben rešiti brez tramvaja. Ta tramvajska napaka je bila prehuda in sega v današnji čas. Iz te tramvajske neumnosti, stare petdeset let, se porajajo nove, ena bolj mogočna kot druga. In medtem ko si naš bogataš, čisto simpatičen človek, zida svojo slavo v Las Vegasu, bi si jo lahko doma, s tramvajem. Ampak ne, to dejanje preveč diši po kulturnem sobivanju meščanov in mesta samega. Pa še dobiček je vprašljiv! Zagotovo je Zlodejevo maslo, da nikoli ne obogatijo ljudje, ki so si s kulturo na ti!

Pa grizimo ta kisla jabolka še naprej in pojdimo ponje na ljubljansko tržnico. Če jo boste, lepo ljubljansko tržnico, še tako spodkopavali, obkopavali, prekopavali in na vse načine rili po njej in pod njo, spoštovani župan, brez tramvaja ljubljanskih prometnih in parkirnih problemov ne boste rešili, vsaj dolgoročno ne! Uničili pa boste sedanjo podobo tržnice!

Mogoče pa bi bilo smotrno, zdaj ko so v modi selitve, preseliti grajski hrib z gradom vred nekam na Barje, tako bi morostarji dobili še eno lepo razgledno točko, žabarji, se pravi Ljubljančani pa veliko prostora za garažno hišo. Na vrhu pa bi lahko stal še kakšen Mercator ali pa Spar. Dobiček ne bi izostal. Pa še sedanja tržnica bi ostala, kot je.

Predno poješ kislo jabolko do konca, le streljaj od tržnice, se Ljubljana ponaša s Plečnikovim Tromostovjem in Zajčevim Prešernovim spomenikom. Predlagam, da se jih, vse tri mostove in spomenik, preseli. Nekam pač. Stran. Daleč. Kamorkoli. Enkrat in za vselej! Skupaj z grajskim hribom in ljubljanskim gradom, da bodo nižji stroški. Te vrste združevanja kot npr. teatrov, pa glasbenih šol pa morda še česa zaradi manjših stroškov so trenutni modni hit Ljubljane!

Imeti trg s tremi mostovi v mestu, ki je lep poleti, spomladi, jeseni, v soncu, megli in večernem mraku, pa tudi ponoči, je razkošje. Imeti enega najlepših evropskih trgov sredi mesta, ki ga v novoletnem času svetlobna okrasitev še dodatno spremeni v očarljivo, skoraj sanjsko podobo, je res pravo pravcato bogastvo za oči. In dušo.

Ampak srce Ljubljančana, navajeno vsega hudega, ne zmore prenesti tolikšne lepote. Če smo pred petdesetimi leti lahko ukinili tramvaj, ki je imel svojo humorno očarljivost in praktično vrednost, ukinimo še Tromostovje s Prešernovim spomenikom vred. Saj na nek način ju že – vsak dan po malem. Njuno lepoto smo začeli ukinjati že z neokusnimi boksi za zastonjkarski Žurnal 24, ki stojijo okoli Tromostovja. Pa tudi drugod po Ljubljani ti boksi grdo bodejo v oči. In potem na vsake toliko dni skrunimo to lepoto še dodatno. Ob Prešernov bok postavljamo razno razne šotore in prireditvene odre. Vse seveda z dovoljenjem Mestne občine Ljubljanske in njenim županstvom na čelu. Pod temi gadafijevskimi in kovinskimi šotorišči potem Ljubljančanom zdravijo kožo, reklamirajo pralne praške ali cenejše pranje perila, včasih tik pod pesniškim vzgibom roke Prešernove Muze pečejo ogromne, največje čevapčiče v Sloveniji; včasih športniki mimoidočim razkazujejo svoje mišice; poleti so si košarkarji dali postaviti še pravo pravcato tribuno, kjer je sedelo kakih petnajst gledalcev z županom v sredini, vsi seveda z usti razpotegnjenimi od ušesa do ušesa. Od sreče. Kajti, igramo se košarko pod Prešernom! Naj pesnik spozna lepote športa! Imamo športne dvorane v Tivoliju pa še kje, ampak metati žogo Prešernu pod nosom! Zaradi tega dejanja »Solz v nobenem ni očesu«.

In naprej! Ob vseh teh vsestranskih kultnih dogodkih v reklamne namene na tem lepem trgu hrumi in buči. Baje glasba. Ne vem, če je vsako ropotanje, ki se sliši od Tromostovja do Most in v Zgornjo Šiško že glasba. Vem pa, da si Prešeren, ki ga nihče nič ne vpraša in tudi nihče ne sliši, ves čas mrmra v brado: »Vidim povsod le, kak iščejo d΄narje, kak se le uklanjajo zlat΄mu bogu!«. In pri tem nemočno zavija z očmi. Kaj pa sicer lahko kip stori še drugega! Imamo pesnika, ki ga nihče ne bere, ki ga enkrat letno izrabimo v tako imenovane kulturne svrhe in takrat pod njim in njegovo Muzo v skromnih razmerah recitira nekaj navdušencev njegovo poezijo; zato pa mu, pesniku Prešernu, vse leto razkazujemo naš napredek in razvoj na civilizacijsko-potrošniškem področju na kar se da hrupen način. In zato, spoštovano županstvo, preselite to Ljubljansko znamenitost drugam, na tem mestu pa si enkrat za vselej postavite že ta svoj oboževani Gadafijev šotor, navlecite vso plastiko in okovje, kar premore jih Ljubljana, in pecite pod njimi čevapčiče, zganjajte hrup, telovadite, skačite, tulite in počnite vse, kar vam daje občutek polnosti življenja in dela. Kajti med trenutnim županom in večnim Prešernom »Trdna med nama vzdiguje se stena, ΄z brezna globoc΄ga do strmih nebes.« V estetskih merilih!

V Berlinu, na Dunaju, v Parizu in drugod po Evropi ob božičnem in novoletnem času predvajajo klasiko, božične pesmi v raznih izvedbah, otroških in odraslih zborov, pa z instrumentalisti, simfoniki. In pomislite, kar je petega, se poje predvsem v njihovem, nacionalnem jeziku. Z lokalno jakostjo. Tako rekoč sobno. Evropska zaplankanost! Namesto da bi po vsem Dunaju bučale Madonne in Lepe Brene, tisti revčki meščani, ki ob novoletnih hišicah slonijo ob kozarcu kuhanega, slišijo samo Sveto noč in tej podobne in še to samo tam, kjer ga pijejo. Celo pogovarjajo se lahko ob jakosti te glasbe, če se seveda hočejo. Dunajčani, pa Berlinčani, pa Parižani in ostali! Pri nas se pogovarjati nočemo, pa tudi nimamo se kaj, razen o politiki in politikih. A okoli novega leta radi opuščamo te bizarnosti. Zato iz vseh zvočnikov po centru naše lepe Ljubljane buči in grmi tako zelo, da »marsikdaj se govorica ti zmeša.« Zdaj, ko smo vsi naši, se bo tudi Evropa lahko učila pri nas in od nas. Naj zvedo! Je ni čez balkansko-angleško glasbo v središču Ljubljane ob novem letu! In to na ves glas!

Predstavljajte si klasični koncert v lepi dvorani hotela Union. V prijetni poltemi. Vsi glasbeniki v črnem, dirigent seveda v fraku, a z Gregorčičevo zakrivljeno palico v roki, potem pa pride na oder Ivo Pogorelić, z Gadafijevim turbanom na glavi in hrvaški narodni noši in z Jezusovimi sandali na nogah, sede za klavir in igra Chopina ali pa Čajkovskega v b-molu, ojačanega z vsemi zvočniki, po dvorani pa se v trušču in hrušču klavirskih tipk med večerno oblečeno in nadišavljeno slovensko nobleso širi omamni vonj pečenih čevapčičev. No, tako nekako mešamo stile in dogodke na našem najlepšem delu mesta. Pa sploh nihče ne zardeva od sramu! Stran s Prešercem in Tromostovjem!

Po preselitvi nas bo nekaj ostalo zvestih Plečniku in pesniku. Za njima bomo odšli na njuno novo lokacijo. Si oči spočili na Plečnikovih stebričkih. Poslušali poezijo, Prešernovo pa tudi drugih pesnic in pesnikov, poslušali glasbo, a brez zamaškov v ušesih, si ogledali kakšno predstavo Ane Desetnice, zvečer v tišini občudovali zvezde in brez hrupa okoli sebe občutili dihanje časa in prostora.

Vesna Arhar Štih

se nadaljuje …