Vest

Padla sem v totalno depro.
Saj ni čudno: gledam poročila na tv, berem časopise, poslušam radio, pa še dežuje.
Nekaj moram storiti za svoje mentalno zdravje!
Pa sem odnesla časopise v zabojnik za papir, ugasnila radio in tv, si skuhala čajčka, na slepo s police potegnila knjigo in jo začela brati.

»Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, pa ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je tej vasi Butale.
Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci, - kaj mislite! – in ne pamet: takšni so.
Bili so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, in če se jim ne bi bila izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar v znak, kajti pravijo, da je stala v teh pismih beseda, da sega rod Butalcev noter do Adama v paradižu.
Prvi, ki se je bil preselil v sedanje kraje, je bil neki Kozmijan Buta. … Privadil se je Buta novemu kraju, imel je obilo družine in so bili vsi tistega talenta, da so jim grablje bolje služile kot vile…. In so v teku let Butale pretesne postale za vse Butalce in je bil mlajši rod korajžen in šel pogledat po svetu… Ostali pa so, kar so bili.
Butalci Butalci, mi smo mi, mi smo mi!
V Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roke je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh tolovajev.
O tem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja, in je bilo tisto nedeljo, ko obhajajo v Butalah žegnanje in poboj, pa je šel v Butale in se postavil policaju tik pod nos.
Policaj je rekel: ΄Hop΄, Cefizelj, ΄te že imam! Marš v luknjo! Imamo krojača, se mu pravi rabelj, ti bo vzel mero okrog vratu! ΄
Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem. Pa prideta mimo peka.
΄Oh,΄ je vzdihnil Cefizelj, ΄dokler še lahko požiram, en sam koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kakor v Butalah.΄
΄Nu!΄ je pritrdil policaj. ΄Pri nas imamo masten gnoj, naša moka iz naše koruze je kakor zabeljena.΄
In je spustil Cefizlja v pekarijo in se s helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka. Čaka in čaka, pa ga ni bilo Cefizlja. – šent je bil odšel pri zadnjih vratih in se ni niti poslovil. Policaj hud – krščen Matiče! – tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo.
Poteče teden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zasrbelo, da gre v Butale, in je šel in se postavil policaju tik pod nos.
΄Hop,΄ je rekel policaj, ΄ali te imam! Zdaj mi ne uideš!΄ in ga je prijel za rokav.
Cefizelj je prosil zamere: ΄Tujec sem,΄ je rekel, ΄deželan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, da vas nisem našel. Ali mi je bilo malo hudo!΄ - in je šel s policajem kakor jagnje za materjo.
Pa prideta mimo peka in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je lepo prosil, in policaj ga je spustil v pekarijo; mislil si je: ΄Ti si zvit, jaz pa še bolj, to pot mi ne uideš!΄ in se je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čakal, pa ni dočakal, ker je Cefizelj to pot šel zbogom pri sprednjih durih; in je bil policaj sila hud, malo je manjkalo, da ni zaklel.
Potečejo trije tedni pa Cefizelj spet v Butale in policaju pod nos.
΄Hop,΄ je rekel policaj, ΄ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!΄ In ga je prijel za rokav.
Cefizelj je prosil zamere: ΄Ni vas bilo pred vrati,΄ je rekel, ΄pa sem vas iskal, kje ste; do današnjega dne sem vas iskal in do tele ure,΄ in je šel s policajem in se ni nič branil.
Prideta mimo peka in si je Cefizelj spet zmislil, da bi šel noter in si kupil koruzni hlebček, in je milo prosil, da nikoli tega. Pa je rekel policaj: ΄Tiček, ti, bi mi spet rad ušel – pri tistih durih, kjer mene ne bo? Ne boš, Jaka! Daj sem groš, grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!΄
In policaj je šel in kupil in prišel nazaj in ko je hotel Cefizlju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bil policaj tako jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro, da Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski ropar, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.«

Hitro sem zaprla knjigo in prestrašeno pogleda naokrog, če me je kdo zalotil pri branju.
Ne, hvala bogu!
Po prvem strahu pa sem si oddahnila.
Kar naj me zalotijo!
Kaj mi pa morejo, morejo, morejo!
Saj nisem jaz napisala tega besedila.
Milčinski ga je.
Fran!
Oče našega Ježka!
Davnega leta 1917!
On je avtor, jaz samo berem.
Če ga takrat, avtorja nesramnega, ni nihče niti preganjal niti tožil, ga danes tudi ne bojo.
In mene še manj.
No, upam!
Sploh pa, takrat je o Butalah bilo treba pisati.
Kajti takrat so Butale bile zares Butale.
Samo zlobni literarni teoretiki lahko trdijo, da butalske zgodbe niso vezane ne na čas ne na kraj in ne na ljudi.
Figo!

Preživeli smo prvo svetovno vojno, pa SHS, pa drugo svetovno vojno, pa komunizem in samoupravni socializem.
Pa osamosvojitev!
Zdaj smo v novem tisočletju!
Zdaj je vse drugače!
Globalno gledano – slabo, da še nikoli tako!
Zato, le kdo bi še bral ta stara, oprostite, jajca, o nekih but(al)cih iz kdo ve katerih nemogočih krajev in še bolj nemogočih časov.
Od njih se res ni mogoče ničesar naučiti!
Vsakršna podobnost z nami zdaj in tukaj pa je čisto natolcevanje.
Danes ni več najmanjše sledi o Butalah!
Ne o Butalcih!
Ne o butalskem policaju!
In tudi ne o, z eno besedo nesramnemodkdovekodpritepenem, Cefizlju.

In ker je temu tako in navkljub temu in zanalašč, ker sem včasih zlobna, sem se zleknila na kavč, spet odprla knjigo in jo z užitkom in na dušek prebrala do konca.

Če je še niste, preberite jo, ne bo vam žal!
Vaše branje zagotovo ne bo razlog za kakršnokoli tožbo proti vam.
Vendar pa, ko boste brali Milčinskega Butalce, za vsak slučaj zagrnite okna in spustite rolete.
Pri nas je vse mogoče - tudi nemogoče!

Vesna Arhar Štih