Vest

*V Ameriko verujemo. Oziroma. Ameriki lahko zaupamo.

Ali kot je nekoč rekel Winston Churchill: “Lahko računamo na to, da bodo Američani storili pravo stvar - po tem, ko so poskusili vse ostalo.”

Vzklik “Yes we can” (Mi to zmoremo), ki je postal moto izvolitve prvega temnopoltega Američana, Baracka Husseina Obame, na čelo najmočnejše države na svetu, ni toliko znanilec sprememb v Ameriki, kot si to marsikateri Evropejec predstavlja. To je vzklik k ponovni vrnitvi Amerike, k njenim koreninam, vrnitve na tiste temelje, na kateri se je Amerika ustanovila. In “change” (sprememba), ki je bila obljuba Barackove kampanje, ni samo obljuba po diametralni spremembi v ameriški politiki zadnjih nekaj let. To je obljuba po ponovnem prevzemu vloge, ki so jo ZDA imele zadnjih 200 let, v aktivnem spreminjanju svetovne politike.

EVROPA vs. ZDA: OBLASTI NI, NACIJE NI

Prvo konstituirajočo fazo v zgodovini vzpostavljanja ameriškega sistema oblasti lahko postavimo v obdobje med predsedovanjem Thomasa Jeffersona in Andrewa Jacksona. To je čas, v katerem se oblikuje deklaracija svobode ZDA. Akt, ki se oblikuje v odprtem, po večini še nenaseljenem prostoru ZDA, kot kolektivno dejanje svobodnih posameznikov, kot odprt vključujoč proces. Konstitucija ZDA se oblikuje na idejah razsvetljenstva in buržoazne revolucije, kot obljuba o drugačnem svetu, predvsem pa kot protipol, negacija dotakratnega sistema evropske oblasti. Oblast v ZDA, za razliko od takratne Evrope, temelji na premisi enakosti ljudi in svobodi odprtih površin. Pomanjkanje in vojna sta bila pojma, ki sta zaznamovala Evropo skozi njen celoten politični razvoj, kar pa ni bila težava, s katero bi se bilo treba Ameriki, vsaj na začetku, soočati. Od Atlantika do Pacifika se je razprostiral teren bogastva in svobode, ki je bil vedno odprt novim linijam pobega. Ameriški koncept svobode in odprtih površin sta še dandanes neločljivo povezana. Medtem, ko je edini garant pred pomanjkanjem in vojnami evropske celine predstavljala regulativna moč vladarja, je z vidika novoustanovljenih ZDA človeškemu razvoju edino mejo postavljala narava, katera pa ni pomenila nepremostljivih antagonizmov in fiksnih družbenih odnosov. Naravo namreč lahko preoblikujemo, prečkamo. In ameriški tip oblasti je temeljil prav na mrežnem sistemu pluralnih družbenih odnosov in interakcij.

Oblast se v ZDA vzpostavi šele z vznikom protioblasti (opozicije) in ravno na tej interakciji temelji ameriška državnost. Politika je pojmovana kot nenehno gibanje, vlada oziroma oblast pa je le trenutna forma družbenega konsenza, ki je kot vsak družben fenomen podvržen spremembam, razpadu, prenovi. Evropa je na drugi strani statična. Oblast določi bog in ta oblast je večna ter edini garant pred razpadom in regulator konfliktnih odnosov znotraj hierarhizirane evropske družbe.  Ameriški sistem oblasti je nehierarhična mreža in kot tak se lahko strukturira samo v brezmejni in vključjujoči zgradbi. Če malo karikiramo ta odnos: Saj poznate stare dobre vesterne; oblasti ni, oziroma je, dokler je šerif živ. Dokler ga lokalni “pistoleros” ne pokonča. Vsak je gospodar svoje lastne usode in vsak ima pravico, da se brani - s pištolami. O hierarhiji v na novo osvojenih teritorijih ne moremo govoriti, ker je hierarhija šele v nastajanju, in takšen sistem se nikdar ne ustali, da bi omogočal vznik takšnih odnosov, ker se širi naprej, in se nikdar ne ustali. 

Čeprav je bila konstitucija ZDA v marsikaterem pogledu revolucionarno dejanje in začetnik postmoderne družbe, pa po drugi strani ameriška družba v precejšnji meri še vedno ostaja vpeta v stare vzorce evropske oblasti. Tako do l.1861 (državljanska vojna) ZDA zapadejo v prvo večjo krizo. Medtem, ko je na eni strani ameriški sistem zaradi svoje osvobajajoče moči individua v precejšnji meri omogočal hiter gospodarski vzpon, je na drugi strani postajala vrzel zaradi črnskega suženjstva vse bolj jasna. Ideja in praksa odprtega prostora demokracije sta se prepletali z enako odprtim in dinamičnim konceptom ljudstva. Ameriške nacije ni, to je ljudstvo v “exodusu”, ljudstvo, ki prihaja od vsepovsod in ki naseljuje prazne teritorije. V Ameriki imajo tako prišleki iz Azije kot tisti iz Evrope na deklarativni ravni povsem enake pravice. Črnsko suženjstvo - praksa podedovana od evropskih kolonialnih sil - pa je vse bolj delovala kot tujek, anomalija v sistemu. Neenakost, ki je ovirala prost pretok in mešanje, je kmalu začela resno ogrožati sistem naroda svoboščin, na kateremu so temeljile ZDA. Čeprav je  treba priznati, da je na nek način rasističen pogled že bil vrojen v sam nastanek ZDA. Koncept praznega prostora, na katerem so temeljile združene države, je namreč mogoč le ob zavestnem ignoriranju staroselcev. S tem, ko se jih postavi v kategorijo podljudi, dela narave. Kot kvečjemu zelo trdovraten element narave. Ob priznanju enakopravnosti staroselcev bi celoten kontinent ostal brez novih področij, ki bi se jih dalo poseliti. Prostor bi ostal zaprt, zaključen in Amerika kot taka se nikdar ne bi mogla razviti. Podobno kot se ni mogla buržoazna revolucija realizirati v polarizirani, hierarhični Franciji. Medtem, ko so bili staroselci iz ameriške družbe dejansko izločeni, so bili Afroameričani aktivno soudeleženi pri življenju in razvoju ameriške družbe že od samega začetka. Vrzel med deklarirano enakostjo in obstojem suženjstva pa je prav zaradi tega tako jasen, tako rekoč vsem na očeh. Gordijski vozel končno preseka 14. amandma, s katerim se začne več kot stoletje dolg pravni boj za državljanske pravice in enakost Afroameričanov. Z njim ZDA ne samo redefinirajo sam izraz nacija, ampak se tudi dokončno ločijo od evropskega načina vladanja. Pojem ameriškega ljudstva se je ustvaril šele z uničenjem same ideje nacije z vsemi njenimi rasnimi delitvami vred.
 
ZBLIŽEVANJE EVROPE IN ZDA: ZOŽITEV PROSTORA IN VZPON HIEARHIJE
 
V devetnajstem in dvajsetem stoletju se ameriška svoboda in njen model mrežne oblasti sooča z dotedaj največjo krizo, s spoznanjem, da je teritorij vendarle končen. S spoznanjem, ki zaznamuje dolgo obdobje preoblikovanja ameriškega modela oblasti in njene zunanje politike. Amerika z razširitvijo do Pacifika iztroši možnosti razreševanja konfliktov s prilaščanjem novih teritorijev. Ustava, ki je v Ameriki statična, in predstavlja pravzaprav edino oporno točko v odprtem sistemu ameriške oblasti, pa ne ponuja jasnega odgovora, kako naprej. Pri tem je treba dodati, da se z zožitvijo prostora v ZDA izkristalizira nova buržoazna oblast v vsej svoji imanentnosti, brutalnosti, nekontroliranosti in liberalnosti. Veliki trusti kapitala prekinejo povezavo med bogastvom in produktivnostjo. Nova hierarhija pa je v svojem bistvu ogrožala samo možnost mrežne konstitucije ameriške družbe. Naraščajoči razredni antagonizem in pomanjkanje ustavnih rešitev sta odslej nov kontekst ZDA in Neil Armstrong je verjetno (s tega vidika) edini realni up za izhod iz te krize.
 
V tem obdobju se v Ameriki razvijejo koncepti, kot so “reakcija”, “aktivna kontrarevolucija”, “preventivna policijska akcija”, “pinkertonska garda”. Represivni organi ZDA in njihova brutalnost v ničemer ne zaostajajo za represijo evropskih vladarjev. Njihov edini cilj je ohranitev obstoječe družbene organiziranosti in za to ne izbirajo sredstev. Upor proti taki obliki vladavine je kljub vsemu močan. V Ameriki se tako rodijo prva feministična gibanja, oblikujejo se sindikati, delavski protesti,… Situacija na ulicah se stopnjuje in postaja vse bolj nevzdržna. Prvi poizkus normalizacije nastale situacije predstavljata predloga, ki se proti koncu dvajsetega stoletja oblikujeta pod okriljem ameriškega “progresivizma”. Prvi se artikulira v času vladavine republikanskega predsednika Theodora Roosevelta, drugi pa pod demokratom Woodrom Wilsonom. Oba predloga se sicer ukvarjata z istimi težavami: krizo družbenih odnosov, nastankom močnih trustov, ki takrat popolnoma dominirajo ameriško družbo, in globokim razrednim antagonizmom, ki se je pojavi v ZDA. V obdobju obeh mandatov se tako sprejme napredna protimonopolna zakonodaja, od regulacije železniškega sistema pod Rooseveltom, do obsežne regulacije podjetij in financ pod Wilsonom. Najpomembnejše pa je spoznanje, da bo morala Amerika rezervo za razreševanje notranjih tenzij začeti iskati s spremenjenim odnosom do zunanjega sveta. Roosevelt vidi kot prototip te rešitve v izvajanju povsem tradicionalnega imperializma evropskega tipa. Koncept, ki je ZDA med drugim vodil tudi na kolonialni izkušnji na Filipinih. “Naša dolžnost do ljudi, ki živijo v barbarizmu, je zagotoviti njihovo osvoboditev,” razglasi Roosevelt in uporabi pojem civilizacije kot opravičilo za imperialistično osvajanje in dominacijo, podobno kot evropski imperiji pred njim. Wilson, ki po kratkem štiriletnem mandatu Tafta, nasledi Roosevelta in predseduje ZDA v obdobju prve svetovne vojne, pa ubere povsem drugačno pot. Opre se na osnovni koncept ameriške ustave, razširitve ozemlja svobode in prava. Zamisli si ustanovitev nadnacionalne identitete - Lige narodov, ki bi skrbele tako za nadaljnji mir v svetu kot tudi za razširitev osnovnih načel ameriške ustave, demokracije, progresivizma in svobode po celi zemeljski obli. Amerika naj bi se aktivneje vključila v dogajanje v svetu in bi kot nekakšna moralna avtoriteta – oče novega svetovnega sistema – skrbela za nadaljnji razvoj sveta in globalni mir. Njegov predlog žal zbombardirajo republikanci z vetom v kongresu. Liga narodov, brez ZDA, pa nikdar ne zaživi na način, kot si ga je zamislil Wilson, saj je v marsikaterem pogledu postala nov poligon izvrševanja volje starih evropskih imperialnih sil, predvsem Francije in Združenega kraljestva.
 
Torej, za to obdobje je zlasti pomembno artikuliranje dveh novih pogledov na zunanjo politiko ZDA in vloge Amerike v svetu. Od takrat naprej je Amerika neprestano lovila ravnotežje med imperializmom evropskega stila, kakršno si je zamislil Roosevelt, in vnovičnim povratkom h konstituirajočim idejam mrežne oblasti in razširitvijo le-te na globalno raven, po Wilsonu.
 
MREŽNI IMPERIJ ALI IMPERIALNO MREŽENJE?
 
Razslojevanje ameriške družbe in samopašnost trustov kapitala pa se z obsežno akcijo progresistov bistveno ne ublaži. Leta 1929 smo tako priča do takrat največjemu zlomu v ameriškem (in svetovnem) gospodarstvu. Ameriški sistem se zaradi globoke revščine prebivalstva, rastoče moči delavskih gibanj in pojava alternativne družbene ureditve - komunizmom prvič sooča z nevarnostjo razpada sistema in lastno ukinitvijo. Komunizem postane vse bolj definirana in realna nevarnost ameriškemu načinu življenja in hkrati ponuja rešitev iz zagate, ki jo je Amerika utrpela ob zožitvi ameriškega prostora.  Buržoazna revolucija, na kateri temelji ustava ZDA, se sooča z njenim direktnim potomcem, proletarsko revolucijo. Ideološki konflikt, ki se začne kazati že v prvih desetletjih po oktobrski revoluciji, kmalu privede do prvih obrisov hladnovojnega konflikta - bipolarna delitev sveta in podivjana tekma dveh ideologij.
 
V tem obdobju postane jasno, da ZDA niso tista edinstvena in demokratična nacija, imperij svobode, kakršnega so si zamislili njeni ustanovitelji, ampak izvajalec neposrednih in brutalnih imperialističnih projektov tako doma kot v tujini. Obrise te politike lahko  sicer zasledimo že v doktrini, ki jo je leta 1823 oznanil predsednik James Monroe, po kateri naj bi ZDA prevzele skrbništvo nad “svobodnimi ter neodvisnimi ameriškimi kontinenti”, da bi jih “branili” pred evropskimi kolonialnimi apetiti. V resnici pa marsikatero akcijo “jankijev” le stežka opravičimo s takšno definicijo. Njihova politika vse preveč spominja na tradicionalen imperializem, preoblečen v obleke protiimperializma. V obdobju hladne vojne se te imperialistične težnje še poglobijo in razširijo. Velikokrat je t. i. zaščita svobodnih držav pred komunizmom, neločljivo povezana neokolonialističnim izkoriščanjem teh dežel. Vrhunec te politike pa predstavlja imperialistična avantura Amerike v Vietnamu. Na deklarativni ravni je sicer ta akcija v popolnem soskladju z ameriško politiko zajezitve komunizma in obrambe “svobodnega sveta” pred njim. Pod to krinko pa se jasno kažejo težnje ZDA po prevzemu vloge takrat že krepko pešajočih evropskih sil. V sorazmeroma kratki vietnamski avanturi se ZDA izkažejo z vso nasilnostjo, brutalnostjo in barbarstvom, kakršnega so pri dominaciji svojih kolonij prej uporabljaje evropske sile. In tako kot evropske sile pred njimi pri Dien Bien Phuju, se tudi ameriška avantura v Vietnamu konča z podobnim ponižanjem. Pomembnejša kot ta poraz pa so bila močna notranja družbena gibanja, ki so se dvignile v tem obdobju in ki predstavljajo jasno težnjo k ponovni vrnitvi k demokratskim načelom in izvornemu ustavnemu duhu. V obdobju, ko ZDA zapadejo najgloblje v imperializem, se prav doma najbolj bujno razcveti konstituirajoči duh. Protivojna gibanja, gibanje za državljanske pravice, študentska gibanja, Black Power, feministična gibanja drugega vala,… vsa zaznamujejo dokončni konec imperialne avanture. 
 
Čeprav ZDA v hladni vojni nikdar ne uspejo zadati uničujočega udarca socialističnemu tekmecu (vprašanje, ali je to sploh kdaj bil njihov namen), se Sovjetska zveza pod težo lastnih notranjih protislovij na koncu vendarle zruši. Razkorak med deklarirano enakostjo med ljudmi in  uresničevanjem le-te preko avtoritarnega družbenega aparata je enostavno  preglobok. ZDA pa se uspejo iz hladne vojne dvigniti kot zmagovalec s preureditvijo linij hegemonij znotraj zahodnega bloka, ki se je sicer začela že takoj po koncu druge svetovne vojne, predvsem pa z jasno vizijo nove svetovne ureditve in ustanovitvijo Združenih Narodov.
 
Nova hegemonija ZDA se za razliko od predhodne evropske hegemonije ne artikulira preko hierarhičnega odnosa imperialne sile do svojih kolonij, ampak na odprtem sistemu mednarodnega prava, mednarodnih nadnacionalnih inštitucijah in globalnem gospodarstvu. Mednarodne inštitucije, ki se rodijo z pogajanji in dogovori držav ustanoviteljic, kmalu prerastejo ozka pogodbena razmerja in pričnejo delovati neodvisno. Pričnejo s produkcijo mednarodnega prava, ki je zavezujoč za same države ustanoviteljice. Mednarodno pravo ima normirajočo vlogo in je zato državnemu pravu nadrejeno. Novi mednarodni organi začnejo delovati na način, kot da dejansko obstaja nekakšna osrednja mednarodna oblast, ki jih legitimira in ima moč sankcioniranja v primeru nespoštovanja tega prava. Nova vloga ZDA pa se artikulira zahvaljujoč tej vrzeli, ki se pojavi zaradi neobstoja take osrednje oblasti. Mednarodne inštitucije so v neprestani odvisnosti od benevolentnosti ZDA, ki ima edina dovolj moči, da nadomesti osrednjo oblast in sankcionira prestopnike.
 
Nova vloga ZDA v svetu se prvič jasno manifestira v prvi zalivski vojni. Irak je od mednarodne skupnosti obtožen kršenja mednarodnega prava in ga je zato treba kaznovati. Pomembnost zalivske vojne je v tem, da se ZDA predstavijo kot edina sila, ki je zmožna upravljati načelo mednarodne pravičnosti, in to ne v funkciji svojih lastnih nacionalnih interesov, temveč v imenu globalne pravice. Na podoben način so ZDA poklicane k razreševanju vseh regionalnih konfliktov poznega dvajsetega stoletja: Haiti, Perzijski zaliv, Somalija, Bosna in Herzegovina,… Če jih naštejem le nekaj. ZDA postanejo policija miru, toda le v zadnji instanci, po pozivu mednarodnih mirovnih sil. Za to privilegirano vlogo ZDA je več razlogov. Delno ga lahko razložimo z zmago ameriškega sistema demokracije in kapitalizma nad sovjetskim družbenim sistemom in s tem s preobrazbo ZDA iz vloge osrednje figure boja proti ZSSR v glavno figuro ponovnega poenotenja sveta. Drugi razlog je pa osrednja vloga, ki jo ima ameriška ustava, pri artikuliranju novega svetovnega reda. Konstituirajoče, pluralistične vloge, kot ji jo je pripisal Jefferson, in glavnega gradnika mednarodnih nadnacionalnih organizacij, kakršno je vizualiziral Wilson. Nova svetovna ureditev je pravzaprav ekspanzija notranjega konstituirajočega projekta ZDA na cel svet. Mednarodno pravo je izpogajano med različnimi interesnimi skupinami, njen glavni cilj pa je širitev ozemlja miru in blaginje. Druga pomembna lastnost novega svetovnega reda je ločitev gospodarskih  in državnih subjektov. Multinacionalke so neodvisne, delujejo globalno, se prosto premikajo med državnimi mejami in iščejo najustreznejše pogoje za lasten razvoj. Državam kvečjemu ostaja lastna zakonodaja in davčni sistem, s katerim lahko ustvarjajo bolj ali manj ugodne pogoje za razvoj globalnega gospodarstva. Ena glavnih posledic takšnega gospodarstva pa je bolj enakomerna razporeditev bogastva po svetu. Tako da danes ne govorimo več o državah prvega, drugega in tretjega sveta, saj je elemente prvega drugega in tretjega sveta moč najti v prav vsaki državi. Mnoge stare kolonije se tako razvijejo v vlogo novih svetovnih velesil (Indija, Kitajska,…) in stare, nekoč premagane, se ponovno dvignejo (Rusija).
 
Začetku enaindvajsetega stoletja, zaradi vse manjše vloge ZDA v svetu in naraščajoče moči drugih svetovnih akterjev, privede do nove krize ZDA in ponovnega vzpona starih republikanskih idej o delovanju na bolj klasični imperijali osnovi. Tako ZDA, nekoč glavni gradnik mednarodnih inštitucij, prevzame vlogo rušitelja teh istih ustanov. Druga zalivska vojna, blokiranje vzpostavitve mednarodnega kazenskega sodišča (International Criminal Court), nespoštovanje osnovnih človekovih pravic, zapori kot so Guantanamo, Abu Graib in drugi po svetu, mučenje, nepravilnosti na volitvah, nespoštovanje lastne zakonodaje in represija nad domačo in tujo javnostjo, je vse del nove politike ZDA. S to vrnitvijo k Rooseveltovemu konceptu hegemonske drže Združenih držav pa Amerika izkaže popolno nerazumevanje sveta, ki jo obkroža. Nadnacionalna oblast, ki se je oblikovala zlasti in predvsem zaradi ZDA, je od zadnje svetovne vojne do danes prevzela vse vzvode parlamentarne oblasti, na podlagi katere je nastala. Nov sistem je oblikovan na osnovi interakcij med mednarodnimi velesilami (ZDA, Rusija, Kitajska, EU,…), transnacionalnimi kapitalističnimi korporacijami in mednarodnimi nadnacionalnimi inštitucijami (OZN, IMF, WTO,…), ki postavljajo pravni okvir (pravila igre) novemu svetovnemu redu. V novi strukturi je vloga posamezne sile marginalna. Nova oblast je mrežna - horizontalna, vključujoča, njen edini cilj pa je širjenje ozemlja miru in blaginje. Vsi konflikti, vse krize in vsi nesporazumi učinkovito pospešujejo proces integracije in v vse večji meri zahtevajo več osrednje nadnacionalne oblasti. Moč posameznih držav se ne oblikuje več na podlagi sile, ampak na podlagi doseganja konsenza in sposobnosti, da se to silo uporabljajo v službi mednarodnega prava. ZDA z unilateralistično držo pa v veliki meri le še poslabšajo že tako pešajočo vlogo, ki jo imajo v svetu. Nova politika se izkaže za popolno zablodo. Povečevanje moči in vpliva skrajnega islamizma in množenje z njim povezanih terorističnih organizacij, izguba kontrole nad iraško vojno in preoblikovanje le te v sektaško - civilni boj, ki predstavlja veliko nevarnost za že tako nestabilno, bližnjevzhodno regijo, alienacije med ZDA in EU, Šangajski pakt in z njim povezano zbliževanje Rusije in Kitajske, oblikovanje južnoameriških socialnih držav, ki se jasno zoperstavijo hegemoniji ZDA v tem delu sveta, so vse bolj jasne posledice nove politike ZDA. Predvsem pa trupla, mučenje in spet trupla.
 
NOVO UPANJE

In ko se je zdelo, da je Amerika padla tako nizko, da nižje sploh ne more več pasti in se je ves svet spraševal, kaj delajo Američani, da sami tega ne vidijo. Kje so protesti in barikade šestdesetih, droge, rock n’roll in nage babe. Kaj za boga delajo ti Američani, da ne vidijo, kaj se dogaja z njihovo svobodo in njihovo državo. Kje je so Doorsi, Dylan, Joplin, Martin Luter King, Malcom X,… So nemara Američani res postali preneumni in predebeli? Potem, ko je Bush dobil še drugi mandat in smo le še zmajevali z glavo, kaj lahko sploh še pride za njim? Je Amerika obnorela svet. Tako kot znajo to narediti le Američani. Z izvolitvijo Baraka Husseina Obame, kandidata, za katerega je itak glasoval cel svet, preden so Američani sploh stopili na volišča, so pokazali, da vendarle tudi oni štekajo. Musliman na čelu ZDA, si lahko predstavljate kaj dela Malcom X v grobu? On je uresničitev sanj Martina Luthra Kinga. On predstavlja vrnitev Amerike k konstituirajočim idejam mrežne oblasti in hkrati dokaz, da Ameriške sanje še niso mrtve.

Nejc Koradin