Počitnice za čudake?
Dilema med možnima odgovoroma na to, kaj mednarodno prostovoljno delo sploh je, je bila prisotna tudi pri piscu teh vrstic, ko je oddal svojo prijavnico za udeležbo na delovnem taboru pri Voluntariatu, organizaciji za mednarodno prostovoljno delo, ki v svoji predstavitvi pove, da je slovenska veja mednarodne mirovniške organizacije in gibanja Service Civil International (SCI), ki promovira ideje miru, socialne pravičnosti, trajnostnega razvoja ter mednarodnega sodelovanja in solidarnosti skozi prostovoljno delo.
Pohvali se tudi, da so nevladna in neprofitna organizacija, ki nudi raznolike prilonosti za kratkoročno in dolgoročno prostovoljno delo za osebe vseh starosti in ozadij na več kot 1.000 mednarodnih taborih, dolgoročnih projektih po svetu, seminarjih, izmenjavah itd.
Že že - vendar za večino velja, da je prostovoljno delo nekaj, kar je ‘za druge’, neredko celo čudne osebe, ki tekom težko prisluženih počitnic, namesto, da bi se valjale nekje po peščenih plažah, za nekaj tednov odpotuje v neko tujo državo in tam delajo. Pa ne samo to - delajo zastonj!
Priznam - tudi sam sem bil del te večine. Večina občuti, kar priznajmo si, tudi nekaj tesnobe ob občutku, da bi se čisto sami podali v tujo državo, med neznane ljudi, kjer je moč komunicirati le v tujem jeziku. Vendar sem poskusil. In spremenil svoje mnenje.
Sedaj lahko povem, da sem na svojem taboru spoznal veliko mladih iz celega sveta in spoznal, da smo v bistvu vsi enaki v tem, da si želimo zabave, želimo navezovati nove stike, spoznavati druge kulture, potovati po svetu, pa vendar tudi dovolj različni, da lahko vsak razlaga o posebnostih in navadah v svojo državi in pripravi prijateljem kakšno narodno specialiteto.
Vseeno pa se mi zdi, da je treba razjasniti nekaj dilem in postaviti nekaj trditev o mednarodnem prostovoljnem delu in nas postopoma pripeljati iz prvega na drugo od možnih mnenj.
Delovni tabor - vseeno se tudi dela, kajne?
Dela se nekaj ur na dan, vrste dela pa so najrazličnejše - odvisno od vrste in namena kampa - pogosto so ekološke, moč pa je obiskati tudi kampe, kjer prostovolci skrbijo za otroke, pomagajo pri obnovi naselij, se trudijo pri zaščiti plaž, pomagajo pri izvedbi festivalov, delajo s starejšimi in še in še.
Vendar je treba vedeti, da delo ni v prvem planu - je sicer pomembno, vendar pa je najpomembnejši element kulturna izmenjava, navezovanje novih prijateljskih stikov.
Mednarodno prostovoljno delo je odličen način za boj proti stereotipom.
Tam se Slovenec in Hrvatica pogovarjata v srbščini in ugotavljata, da njiju problemi z državno mejo ne zadevajo, ampak da oba rada hodita v hribe, kolesarita …
Tam Turka, medtem ko se mastita s svinjino in uživata ob pristni češki narodni pijači (seveda je to peneče se pivo - upam, da ste uganili v prvo), zagotavljata, da muslimani sicer ne jejo svinjine, da pa zdaj nismo v Turčiji in da je tam ne jejo, ker je pač ni moč dobiti.
Tam Srb in Turek skupaj plešeta v diskoteki in oprezata za mladimi Čehinjami.
Tam se Hrvatica in Francozinja, ki je afriških korenin, druga drugo učita kletvic v svojih jezikih … Z argumenti za odločitev za odhod na delovni tabor seveda lahko nadaljujem.
Po mojem mnenju je to najcenejši način potovanja.
Običajno je procedura taka, da ob prijavi poravnaš neko manjšo vsoto kot prijavnino, preostali strošek pa je le še prevoz na izbrano destinacijo. Prehrano in prenočišče zagotovi organizator. Če je organizator dober, imajo udeleženci brezplačne tudi prostočasne aktivnosti, imajo možnost srečati se z domačini na kulturnih večerih, v šolah in tako dalje.
Poleg tega je prostovoljno delo eden najcenejših in najboljših načinov za utrjevanje znanja tujega jezika pa tudi za učenje le-tega.
Velja namreč latinski rek ‘Theoria sine praxi, currus sine axi’ (teorija brez prakse je kot vozilo brez osi), ki ob aplikaciji pomeni, da učenje tujega jezika brez njegove uporabe v praksi precej jalovo početje in vsa drago pridobljena znanja kaj hitro utonejo v pozabo.
Najbolje se učimo tujega jezika, ko smo prisiljeni, da ga uporabljamo - nimamo nikogar, s katerim bi lahko komunicirali v domačem in tako nam preostane le tuji.
Seveda enako lahko počnemo na raznih jezikovnih šolah in potovanjih, vendar precej dražje.
Pametno je, da si izberemo državo, v kateri živijo ljudje, ki govorijo nam ‘zanimiv’ jezik - npr. prostovoljno delo v Nemčiji nas bo dodobra izurilo v nemščini, čeprav je uradni jezik tabora morda angleščina - trenirali bomo lahko oba jezika.
Odgovor na gornje vprašanje je torej odslej jasen - mednarodno prostovoljno delo je izvrstna priložnost, ki jo morate izkoristiti!
Blaž Božnar