Vest

V soboto so zvonovi cerkva zvonili še posebej radostno. Oznanjali so »ta veseli dan, ali Janez se ženi«. Janezova svatba seveda ni ušla nobenemu Slovencu, kaj šele Slovenki, in po širni naši domovini je bilo čutiti določeno vznemirjenje in radost v srcih ljudi.

Prav vsakogar so ob tej »poroki leta«, za katero ni bilo nikoli nobenega dvoma, da je prav to, torej poroka leta, obhajala določena čustva, prav nihče se ni mogel izogniti temu, da bi ta poroka v njem ne pustila določenega pečata, prav vsak je moral ob tej poroki o čem razmišljati.

In gotovo nas je bilo vsaj nekaj moških, ki smo ob tej poroki z olajšanjem pomislili, kako lepo je to, da v tem svetu vseeno ni tako važno, če sami bolj spominjate na povodnega moža, da tudi če ste plešast moški pri petdesetih, za vas še vedno nekje čaka prelepa mlada nevesta. In nobenega dvoma ni bilo: ko nárbolj iz zvezd je danica svetla, narlepši iz deklic je Urška bila.

Toda, ko vstane drugo sonce, ko mine zor hladan, pride s tem tudi trenutek streznitve. Res, da lepota in mladost nista edina aduta našega spola, samo poglejte, kako lepo se ima pri svojih letih recimo tudi sosed Silvio, toda naivnež ti, ki si se ti je ob Janezovi poroki ali pa kakšni Silvijevi orgiji vnela iskrica upanja glede nežnejšega spola, kako vendar v navalu zanosa ob najlepšem slovenskem paru nisi pomislil, da tebi manjkajo še vse drugačni aduti.

Nato pridejo manj svetle misli in na jasno in upanja polno sončno nebo se začnejo zgrinjati temnejši oblaki, kakor smo se zadnji mesec že dodobra navadili. Kaj pa moč, oblast, denar? In potem se udarite po čelu in se s še večjim obupom zazrete v ogledalo, kjer vidite le še pomilovanja vrednega naivneža, ki se je v radostnem vzdušju ob tuji sreči prepustil sanjarijam in računom brez krčmarja.

Da računom! Za katere še ne ve, kako jih bo poravnal. Ni problem, če si starejši in plešast, a kako nisi prej pomislil, da nimaš ne moči ne denarja. Potem se premetavaš po postelji poten in v obupu grabiš za rešilnimi bilkami … da, Janez je ugleden politik z močjo in denarjem, toda vsak, ki ju je videl v soboto, vsak, ki je videl Urškin poduhovljen izraz na obrazu, ve, da pri tej ljubezni nista nobene vloge odigrali ne Janezova pleša, ne njegova denarnica. Ni dvoma, da gre pri njima za pravo ljubezen, v dobrem in slabem, v revščini in obilju …

A kljub temu spoznanju, je duh že ušel iz steklenice in črv dvoma nam ne da miru. Janez in Urška pri tem nista seveda nič kriva. Toda svet v katerem živimo, ki smo ga sami ustvarili, je tak, da nas sili k tovrstnim črnim mislim. Denar je vrednota. Če ga nimate, ste manj vredni. Lahko imate veliko znanja, goste lase, senzibilno osebnost … če nimate denarja, se vam slabo piše. V svetu, v katerem danes živimo, velja preprost enačaj. Denar je uspeh. Če nimate denarja, ste neuspešni! Preprosto.

Ideologija pridobitništva je prevladujoča, dominantna ideologija, ki se ji ne morete več izogniti. Ljudje vam bodo govorili, kaj boš hodil študirat neke filozofske zadeve in vse življenje ne bo nič iz tebe, loti se česa konkretnega, da boš uspešen. To, da je toliko ljudi v naši družbi, ki postrgajo zadnje kovance za nakup velikega črnega avtomobila, je samo simptom te ideologije. Če imaš velik črn avto, si uspešen, če se voziš okrog s kolesom … več sreče prihodnjič.

Potem se oprimeš še zadnje rešilne bilke in si rečeš: imamo vsaj levo usmerjeno vlado, ki je socialno naravnana, ki je v svojem bistvu skeptična do kapitalističnega proizvodnega načina, ki ve, da morajo imeti ljudje enake možnosti in zavrača privilegije na račun gmotnega stanja … in potem se za trenutek pomirjen zvečer usedeš pred televizijo, a še preden pogoltneš prvi grižljaj zaslužene večerje, se ti ta v grlu zatakne.

Kot posledica nedavne afere glede Golobičevega premoženja se v trenutni evforiji razkrivanja bogastva naših politikov iz te »leve« vlade kar naenkrat slišijo nenavadni argumenti in opravičila. »Revnih politikov se je za bati, saj je njihov motiv za vstop v politiko lahko sla za denarjem.« Ali pa: »Tisti, ki ni znal zase poskrbeti, tudi za državo ne bo znal,« in tako naprej.

Kdor torej nima denarja, ne samo da nima enakih možnosti, še celo sumljiv je. In očitno je, da ne zna poskrbeti zase. Pa naj bo odpuščena delavka v tekstilni industriji ali pa prekarni profesor, ki honorarno ponuja svoje znanje od univerze do univerze. Oba sta revna kot cerkvene miši in oba sta družbeno sumljiva, predvsem pa nesposobna.

Dokaz vaše sposobnosti, vaše iznajdljivosti, dokaz, da ste uspešen človek, ni več vaše delo, pač pa to, za koliko lahko vaše delo prodate. Lahko ste slikar, glasbenik ali pa profesor, toda če vašega dela ne prodate, če niste komercialno uspešni, je to dokaz, da ne znate poskrbeti zase in da ste preprosto neuspešni.

In tako je krog sklenjen, vse kar vam preostane pa je upanje, da vam ne bodo izpadli vsi lasje in pa tolažba, da vseeno obstajajo dekleta, ki znajo v vas prepoznati še kakšen drugačen uspeh, ki ni merljiv le v denarju ali oblasti in da tudi vas nekoč morda čaka »ta veseli dan«.

Luka Culiberg