11. julij, 2009 | Anja Fabiani

Spremenljivi obrazi verzov

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Spremenljivi obrazi verzov,
blebetanje,
cefranje cvetnih pogrinjkov.
Sred kaplje tišine,

rdeča tekočina koplje predore
do žarčenja zore,

ljudje še vedno nimajo zdravila
za žalost in eter.

Pesmi na samostrelih letijo v nebo.
Maternice se krčijo v izrojenih premikih.
Na tleh so pasovi iz kože.

Palčki se stiskajo bliže, na vrtu Ljubljane
so postavili mline in ljudje bežijo,
da jih ne slišijo,
ko peljejo otroke v samostanske celice.
Ropotulje padajo po tleh.

Vse je le cvetni prah.
Kaplja, ki pade v deviško telo
kot krvnica.

Brenkalo neutolažljive pesmi
z veličino omame,

da je izgovorjena beseda,
v velikosti

v velikosti
rože.

Anja Fabiani

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
3 x komentirano
  • Zbik je rekel/-la:

    Draga Anja!

    Zgodila se mi je silna nerodnost. Ne berem poezije - ta je za šolo pa za stare tete in bolnike, tokrat pa sem želel na hitro ošvrkniti tvoj umotvor, ko mi je sosedov mulc pridivjal v sobo. Razposajeno je začel: “…. IGRICE…IGRICE…,” mi izpulil laptop izpod prstov in se z njim zapodil po stopnicah. … Uganila si, … padel je in z laptopom se je raztrešćila tudi tvoja sexy pesmica. Kako sem bil besen na otročaja! Toda, kako naprej?

    Kakšna šlamastika. Kaj naj storim. Tu beseda, tam en verz, dva, od pesmi ločena ločila pa vseh vetrov… Prokleta banda, po… a bodo ljudje kdaj znali vzojiti to mladino? Njegova mama mi je sicer že zdavnaj pravila, da rad Lego kocke zlaga, ampak da ne zna čisto po načrtu, tako da potem kaj drugega nastane; potrpežljiv pa da je. Sem mu zažugal, naj spet “zloži” laptop iz prafaktorjev po kotih razresenih, pod stopniščem skritih in povsod drugod kot ve in zna. Naj bo tako, kot je bilo … od laptopa do pesmice.

    No, je pristal in po nekaj urah se je le prikazal z znova sestavljenim računalom. Ne vem, koko dobro mu je uspelo, vendar latop nekako deluje. Scer se je pri pometanju kasneje našlo še nekaj vijakov po skritih kotih … in tudi kaka vejica, ki bi lahko bila tudi iz pesmi.

    Ne vem. Ne vem. Da skrajšam… spodaj je rezultat. Močno upam, da je pobalin vse prav zložil in sestavil, čeprav se mi glista dvoma vali po črevesih Kolikor sem ujel začetek in konec, se zdi, je kar zadel, vmes pa se nič ne spomnim, kaj da je bilo, tako da je kar je in bo kar bo. Sprejmi moje najponižnejše opravičilo.

    Spremenljivi obrazi cvetnih
    pogrinjkov. Sred
    kaplje tišine so ljudje postavili
    mline z
    veličino omame, da jih ne slišijo,
    blebetanje,
    cefranje verzov za žalost in eter.

    Palčki na samostrelih letijo v nebo.
    Na tleh, do žarčenja zore
    rdeča tekočina koplje predore, ko peljejo
    otroke v samostanske celice.
    Pesmi še vedno nimajo zdravila, so pasovi
    iz kože.

    Ropotulje se krčijo v izrojenih premikih. Vse
    padajo po tleh.

    Maternice se stiskajo bliže in ljudje bežijo kot
    krvnica.
    Brenkalo, na vrtu Ljubljane le cvetni prah.

    Kaplja je, ki pade v deviško telo
    neutolažljive pesmi,

    da je izgovorjena beseda,
    v velikosti,

    v velikosti
    rože.

    Večno krivi, Zbik

    • Phoenix je rekel/-la:

      Ko se ti sesuje računalnik, moraš besedilo znova sestaviti skupaj. Tudi jaz sem skušal pesem skrpati tako, da ni bila izgubljena nobena beseda. Tej na silo sestavljeni pesmi sem dal naslov, ki je del prvotnega besedila.

      Blebetanje pesmi neutolažljive

      Brenkalo neutolažljive pesmi,
      koplje predore verzov,
      v izrojenih premikih,
      izgovorjena beseda,
      je le cvetni prah.

      Kaplja, ki pade v deviško telo,
      z veličino omame,
      je kot krvnica,
      rdeča tekočina maternice
      v velikosti cefranje rože.

      Sred kaplje tišine,
      vse do žarčenja zore,
      ko ljudje še vedno nimajo zdravila,
      za žalost in eter.

      Na tleh so pasovi iz kože,
      se krčijo v velikosti,
      da se stiskajo bliže.

      Palčki na vrtu Ljubljane
      so postavili mline
      in ljudje bežijo,
      peljejo otroke v samostanske celice,
      ropotulje padajo po tleh.

      Pesmi cvetnih pogrinjkov
      na samostrelih letijo v nebo,
      da jih ne slišijo spremenljivi obrazi.

  • Stinal je rekel/-la:

    neverjetno, v pasji vročini pasji kakci… drkanje in goltanje lastnega semena… velika frustracija… didaktiki, učitelji… umetniki, nikoli.