Hladna evolucija
Zadnjič sem se s prijateljem zavrtela v nekajurno debato o slovenskem karakterju. Čisto je popenil, kako smo Slovenci hladni in zadržani, kako smo brez strasti in da smo mojstri v skrivanju čustev. Nekdo ga je spravil ob živce (zato sva si privoščila pivce).
Ah, dajno, sem mu oporekala, ne moreš tako črno gledati na cel narod. Saj smo čisto okej, samo poglej v kaki lepi deželi živimo. Ni se dal, nekaj ga je vrglo iz tira in bil je eden tistih momentov, ko je tudi natakarico grdo (po)gledal.
“Že vzgajajo nas tako, najprej šola, dobra služba, denar. Potem lahko začneš razmišljati o družini in lastnem stanovanju. Dobrem avtu, lepih otrocih.”
Čukasto sem ga pogledala in mu nalila v kozarec.
Ravno sta se razšla z dekletom, ponavadi si ob takih priložnosti takole celiva rane. Nazadnje je on poslušal mene.
“Jst ti povem, ta folk je bolan. Ne moreš tako živet! Js hočem bit živ, kaj mi bo keš, vila z bazenom in štalca, če pa kravca ni prava?”
Priznam, včasih ne razumem, kaj mi govori, a ponavadi ima vse smisel. Tudi tokrat sva izluščila nekakšno bistvo, se mi zdi.
Za primer seveda vzameva najine znance. Ugibava, s kakšno brzino drvijo skozi življenje. Drvimo.
Natempirani kot bombe vsake toliko treščimo v skupno orbito, pojasnimo svoj ritem, se pohvalimo z nešteto opravki, ki nas še čakajo in odšibamo dalje.
“Zdi se mi, da se je čas pohitril.” Končno lahko izustim svojo tiho teorijo.
Ena ura mi mine prej, kot mi je pred leti. Resno sumim čas, da je vedno hitrejši.
(Ja, Eistein bi se počohljal po kodrih in mi vse skupaj relativno hitro razložil.)
“Čas je isti,” me ustavi. “Ljudje smo hitrejši…In Slovenci smo pa sploh obsedeni s časom.”
Dan je urejen po razdelkih. Naši koledarji so počečkani, urniki natrpani. Še malo, se tolažimo, samo še malo. Da končam faks, dobim službo. Ni časa za ljubezen, čisto bi nam sesula načrte.
Pa ni res, da smo taki samo Slovenci, okoli tega se ne bova s prijateljem nikoli strinjala. Morda je res, da smo vzgojeni v okolju, ki od nas zahteva red in disciplino, pokončno držo in uspeh. In morda drži, da imamo visoke ideale.
A taki so ljudje po celem svetu. Nam se pač pozna zgodovina in majhnost. Skoraj vsi se nekako ali preko koga poznamo in morda smo malo naveličani enih in istih obrazov. Komaj se človek dobro obrne naokoli, že je tu kdo, ki ga od nekje poznamo.
In hladni da smo?
Seveda, malo so nam res zakrnela čustva, kaj moremo. Ko pa je toliko strahov, pričakovanj. In ves ta stres, ki ga živi Slovenec. Od vsepovsod nanj streljajo informacije…gospodarska kriza da je, ljudi odpuščajo, kredit je treba odplačat, prašičja gripa je za vogalom (robec na usta), da ne bi slučajno seksal brez zaščite, sosed je kupil nov avto, v tistih keksih je preveč E-jev, toča je uničila vso domačo vrtnino, Hrvati nas bodo letos zopet grdo gledali na morju…
Preveč reči ima Slovenec v glavi, še politiki ga spravljajo ob pamet. Kako naj se potem človek sprosti, si vzame čas za strast..? Postana strast pa ni dobra, to je jasno.
“Daj nehaj, poglej malo okoli sebe,” mi pravi. “Nimamo jajc, to je to. Preko interneta se razmnožujemo, za temi monitorji preždimo ves dan. Sploh ne znamo več komunicirati. Moški sploh ne zna več zapeljati ženske, napit se ga mora, da se ji bo lahko približal (isto velja tudi za ženske)…”
Pa sem mu rekla, tako hudo pa spet ni. Nikar ne posplošujmo. To niso problemi Slovencev, to so problemi sodobnega človeka. To je pač del evolucije. Vsaka generacija ima svoje težave.
Še smo strastni, še čutimo. Znamo si vzeti čas, tu in tam (kakšni pa pač ne, a gotovo imajo svoje razloge in načrte). Hodimo v savne, se relaksiramo na tečajih joge, igramo golf (japajade), gradimo vikende na morju, kupujemo nove računalnike, gledamo v velikanske plazme…
Hodimo na koncerte, podpiramo slovenske športnike, doniramo v cerkvene tašlce, tu in tam skočimo na kakšen dopust v tujino, si privoščimo skok čez plot, gledamo porniče, poslušamo softiče.
“In če si tako presneto nesrečen v Sloveniji, se pač preseli. Nekam daleč stran od Slovencev.” In sva nazdravila na to.
A nikar ne misli, da je na čisto drugem koncu sveta kaj bolje.
Katja Lenart
A nikar ne misli, da je na čisto drugem koncu sveta kaj bolje.
Je,je Katja je!! Pomaga pa tu preživet že samo to, da se poslovno izseliš.!!!??
Odvisno kaj je za koga bolje, ampak v vsakem drugem okolju je kaj boljsega in obenem slabsega. Z “babami” je drugje, to vam garantiram, bolje, beri: lazje kot pa tu. Sam imam punco s Poljske in tudi v njeni druzini, sirsi druzini, se razumejo mnogo bolje kot pa v moji. Ne mrcvarijo se iz dneva v dan zaradi dediscine, ne dajejo napol bolestno ljubosumnih opazk zaradi brezveznih malenkosti, itd. A po drugi strani je standard manjsi, z visoko izobrazbo (in vec) dobis se manj kot tu, itd, tako je to. Kombiniranje.
Jebiga, Slovenci smo resnicno vrtickarji. Ne individualisti, ne kolektivisti, ampak vrtickarji, skrti s komplimenti in ljubosumni strazarji svojih malih vrtkov. Zato pa tudi ta sodobna gonja, da se pozabi na bedno osamljenost vrtickarjev, resnicnih sprememb pa je bore malo. Ce pa ze so, pa niso podeljene.
pa zakaj taki tipoti ne odrešijo sebe in tega naroda z enim lepim harakitijem???
Nima jajc sam in to posplošuje na nacijo, državljane … heh naj bo vsaj za pasji scalnik-kandelaber, če ne zna drugega kot jamrat.
Lahko pa se potrudi in izumi vodo v prahu, če se ima za kaj boljšega in več.
Se okvirno strinjam z Borisom. Vsak narod ima svoje stereotipe in druge specifike, ki ponavadi niso kar tako nastali. Lahko rečem, da je za antivrtičkarskega, predvsem pa za ustvarjalnega človeka živet med Slovenci precej peklensko. Izbora za različne načine delovanja praktično ni. Enosmerna politika in pristopi se začnejo že v šoli in potem tako dalje. Smo narod enega vzvišenega načina. Dobro pridejo skozi pridni, marljivi in poslušni obdelovalci izbranega vrtička, težko gre pa inovatorjem, avanturistom, ustvarjalnežem itd. Če ne drugega, jim glavo sekajo že zavistneži. In v tako majhnem prostoru se je težko izognit gnevnim obdelovalcem zemlje z lopato in grabljami v rokah. Kamor koli greš, moraš tudi mimo njihovega vrta, tudi če nočeš. In krog vrtičkov na razpolago se hitro konča. In večina je enakih.
Tipična izjava, da če komu kaj ni všeč, naj pa gre iz Slovenije, je pa žal spet tako tipična za Slovenca, ko dobi občutek, da je vrtičkarstvo morda ogroženo od nekogaršnjega mnenja. Dom je le dom. Vsakemu tujcu je drugod težko. Poznam kar nekaj ljudi, ki so v tujini razprli krila v svoji najboljši izvedbi, ki jim tukaj sploh omogočena ni bila, ampak prej obratno. A jim je še vseeno žal, da ne morejo tako lepo živet doma. Da je tisto, kar ponujajo v zameno za lepše življenje v tujini cenjeno, doma pa ni bilo. To je podoben občutek kot občutek obžalovanja, ker na primer nisi odraščal v dobri družini. Četudi kasneje formiraš lepe odnose z drugimi ljudmi, ti je lahko še vedno žal, če s starši tega nisi mogel vzpostavit, ker niso želeli sodelovat, se zgledovat po boljših od sebe, poiskat pravo pomoč, da bi bilo vsem lepše itd. In če od starša slišiš, če ti kaj ne paše, pa izgini … hmmm … je to z mojega vidika spet ena zelo negativna in neproduktivna osebna vrtičkarska lastnost.
Simona (@ 4), se podpišem (pod vse). :)
Simona, dobro si napisala glede avtoritet in uveljavljanja, ter navezala vse skupaj na majhnost naroda. Zdi se mi, da je v Sloveniji res velik “waste of people” in potenciala. Ne samo zaradi oviranja posameznikov, ampak predvsem zaradi slabega sodelovanja na skoraj vseh podrocjih. Glede tega smo se tipicno tranzicijski, ce se uposteva, da imajo bivse komunisticne drzave vse po vrsti zelo nizko raven socialnega kapitala, medsebojnega zaupanja in sodelovanja med razlicnimi profili ljudi in organizacijami. En zanimiv pokazatelj se mi zdi delez zaposlenih v nevladnih organizacijah, nizjega od nas ima v EU samo se Romunija! Toliko o nekem domnevnem “kolektivisticnem” duhu Slovencev, ter o egalitarnih, emancipatoricnih vrednotah. Japajade. Za nas je treba uvesti tretjo kategorijo med individualizmom in kolektivizmom, kaj to je, ze vemo.
…in vendar še nikoli v svojem življenju (kmalu jih bo 60) nisem videl toliko nosečnic in srečnih mamic in očkov kot zadnje čase…
@Simona Rebolj
Meni se pa zdi tale izjava, vsaj nekoliko protislovna - tudi, če bi jo jemali zgolj znotraj vrtičkarskega konteksta:
“Dobro pridejo skozi pridni, marljivi in poslušni obdelovalci izbranega vrtička, težko gre pa inovatorjem, avanturistom, ustvarjalnežem itd.”
A si lahko predstavljaš avanturista, inovatorja ali ustvarjalneža, ki povsem dobro pride skozi?
Kje je potem avantura, kje bi bil potem sploh smisel inovacij ali pa ustvarjalnosti, če bi se kar naenkrat zadeve obrnile?
Poleg tega pa živimo v dobi specialistov, kjer lahko zares uspejo predvsem tisti, ki jim je uspelo določiti svoj vrtiček, se vanj poglobiti in ga obdelati bolje od ostalih vrtičkarjev - doba univerzializma se je, razen za prodajalce megle, končala že vsaj 100 let pred koncem prejšnjega tisočletja.
Se mi zato zdi, da večina raznih jamrajočih nezadovoljnežev zgolj projicira občutek krivde za svojo lastno impotentnost na okolico, ki nekako ne uspe ugotoviti, kako zares genialno in supersposobno bitja živijo v njeni sredini. Zato se mi zdi zares dober nasvet za vse tiste, ki se počutijo omejene od našega slovenskega vrtičkarstva, naj pač odidejo in se dokažejo drugje - najbrž bojo zgroženi spoznali, da so prišli v svet hidroponike.
slovenci smo čredica brez historične identitete naseljeni v morbidni podalpski grapi, ki zaradi svoje majhnosti zbuja občutke utesnjenosti in spodbuja nastanek drugih nevroz, fobij in patologij..
sama ne bi slovenske konformisticne otopelosti in ohromelosti primerjala z nicemer, kar se dogaja zunaj slovenskih mej, ker ima ozadje
drugje
Vrtickarstvo v prvi vrsti ne pomeni nujno “specialnosti” na nekem podrocju, ampak ranjenost in zagrenjenost, ter rinjenje v samoto, ter zaposlenost z necim, da se zacasno pozabi na tezave.
Prednosti in pomanjkljivosti drugačnega, tujega okolja se človek dodobra zave najbrž šele takrat, ko je v celoti vpet v to okolje, ko dejansko živi “tam drugje”. Partikularnost, specifičnost slovenskega ali tujega okolja nekako vedno zavisi od subjekta, posameznika in njegovih lastnosti, karakteristik, pogojenosti, navad, nagnjen, itd.
Obstajajo določene študije in raziskave, ki po načelu “objektivne analize” -ocenjujejo- določeno okolje in podajajo izsledke (po neki raziskavi že nekaj časa velja, da je na planetu najsrečnejšo dansko ljudstvo, sledi mu butanski narod). Sam pripisujem takšnim raziskavam bolj malo pomena. Ne verjamem namreč, da je lahko sreča, zadovoljnost narodnostno, lokalno ali sistemsko omejena. Verjamem pa, da določena družbena ureditev lahko o(ne)mogoča večjo ali manjšo osebnostno izpopolnitev (npr: dosledno izvajanje osnovnih človekovih pravic). Sam ocenjujem, da je sistem (t.j. družbena ureditev) lahko uspešen v kolikor ima v svojem osnovnem delovanju “posluh” za a) znake časa in b) odprtost k človeku. Danes se pogosto pozablja, da je določena norma postavljena od človeka in ne obratno. (prepoznam možnost vzajemnega delovanja, vendar jo v tem odstavku prepuščam v razpravo drugim).
Strinjam se, da naše okolje (sistemsko načrtovanje) pretirano ne vzpodbuja kreativnosti oziroma drugačnih načinov reševanja zapletov, toda jih tudi ne onemogoča. Da je temu tako, priča tudi zgornji prispevek; Katja in prijatelj sta lahko odšla na hladno pivo. Katja in prijatelj imata možnost in sposobnost kritičnega izražanja. Katja in prijatelj sta sposobna prisluhniti drug drugemu in si pomagati. Katja in prijatelj ustvarjata v prostoru in času svoj (ne nujno lasten - vsaj upam) sistem, ki je solidaren in odprt ter je sposoben razreševanja.
Tako pridem do sklepa, da je hladno pivo ponudilo oazo razumevanja in pogovor omogočil premik naprej, ko življenje ni bilo več tako sivo. V nasprotnem primeru, je potrebno še eno ali več hladnih … :)))
Rezultat je seveda lahko tudi specialnost. Lep primer je sport, kjer imamo posameznike, ki preplavajo po 3000 km dolgo reko, prekolesarijo Ameriko, preplezajo najvecje stene, mednarodno solidnega tima v kateremkoli tradicionalnem sportu,… eee, big trouble. Timski duh, was is das, grem na par klobas. Novo-staro geslo Krajncev.
@Mimi:
Vpisano v register :)
@Boris:
Kar si zapisal v zvezi z zaposlenimi v nevladnih organizacijah, ja, se mi zdi zelo pomemben podatek in spet logično. Povprečen Slovenec resnično ni darežljiv. Nabere se samo v smislu minimalnega vložka za hitro izprašenje vesti, nikakor pa ne briljiramo v angažiranosti, predvsem tistih, ki bi lahko največ prispevali. Motivacija (tako po pozornosti kot finančnih injekcijah) je tudi izredno slaba. Nobenega posebnega spoštovanja in spodbujanja tistih, ki se ali bi se ukvarjali s temi zadevami. Dostikrat sem se tudi nasmehnila, ko se je omenjala gostoljubnost Slovencev v smislu brezmejne dobrohotnosti. Ja, ampak samo v okviru vrtičkarstva spet. Če si se pripravljen veselit tistega, kar veseli tudi njih in si pač širijo družbo. Na primer gostoljubnost Prekmurcev. Ja, v smislu postrežbe z mastno hrano in veselico že, ker tudi sami itak radi obilno in mastno jedo, plešejo in pojejo, če boš pa prosil za kaj drugega, kar bi potreboval v pomoč, boš pa videl, kako nič ne boš videl … hehe …
In še pripomba na šport, kjer je podobno. Imamo vrhunske posameznike. Še dobro, da se lahko dokazujejo in so motivirani na svetovnem terenu. Doma pagledamo potem Mitjo Petkovška, ko nam razkazuje abnormalno v osnovi nemogoče razmere za trening. Spoštovanje in spodbuda pa taka.
@Zirosi:
Absolutno stojim za to izjavo in ne vidim nobenega protislovja, razen z vrtičkasrkega hipokritskega aspekta. Povsem sem se strinjala na primer z Izjavo Čandra, ko je popljuval slovensko cukrarniško mitologijo. Nanašalo se je na vrhunske umetnike, ki so pri nas dobesedno umirali v revščini, hinavski Slovenci pa so to začeli zlorabljat, kako težko življenje pomaga k ustvarjalnosti … hehe … ja, pa k obupu in morda celo zelo prezgodnji smrti tudi. To so totalne budalaštine, ki gredo spet na mlin opravičevanju zatiranja kreativnih. Vsak inovator, ustvarjalnež in avanturist se itak bori z objektom svojega izziva, kar pa nima veze s tem, da bi bilo opravičljivo, da se človeka zapostavlja in celo zatira v njegovih dosežkih.
Nisem govorila o primerkih, ki se zgovarjajo zaradi svoje lastne impotentnosti. Tem pri nas sploh ne gre slabo, da imajo le prijateljsko podporo svojih vrtičkarjev. In ko spet zahruliš, naj se gredo ven dokazat, pa bomo videli, sem spet lahko samo žalostna nad tako izjavo in lahko rečem, da saj nekateri si to celo lahko privoščijo in storijo, kar pa spet Slovencem ne pomeni nujno dosti v njihovi vrtičkarski mentaliteti. Samo poglej primerek s filmskega sveta. Cvitkovič v tujini pobere vrečo nagrad. Kaj se dogaja v Sloveniji? Nič, Slovenci vreščijo, da kaj si pa misli, da je. In spet. Na gre pa ven živet in ustvarjat, če ga imajo drugje raje. Eh, te nagrade niso nič vredne. Slovenci napolnejo dvorane s slovenckimi filmi, ki jih v tujini komaj kdo opazi. Hiti z nekimi lokalnimi fascinacijami pač. In to Slovenci hočejo. Briga jih kakovost. Kutin dobo nagrado za najbolj obetaven scenarij v Cannesu. Slovenci zavrnejo scenarij! In kaj slišim od osebe, ki bi morala podpret priložnost? Ah, kje pa piše, da v Cannesu kaj bolje vedno, kaj je dober scenarij kot pri nas. Hahaha … To sem dala samo kot primer, ker je javnosti transparente, sicer na drugih področjih ni, ama, nič drugače. In za redke osebe pri nas, ki jim je nekaj ustvarjalnega in inovativnega celo uspelo tukaj, na žalost ni bil prioriteten razlog delo samo, ampak predvsem naključje, da je ta oseba imela nekaj sovrtičkarjev na svoji strani. Na isti način se svaljkajo na določenih pozicijah tudi ljudje, ki pojma o pojmu nimajo, imajo pa podporo sovrtičkarjev. “Familiarna” mentaliteta kot prednostna v deželi, ki se bore malo ukvarja z zdravo in napredno konkurenco, žal nažira naš prostor in postaja res prostor neizkoriščenih potencialov in neupravičene nadutosti.
@Viktor:
“Katja in prijatelj ustvarjata v prostoru in času svoj (ne nujno lasten - vsaj upam) sistem, ki je solidaren in odprt ter je sposoben razreševanja.
Tako pridem do sklepa, da je hladno pivo ponudilo oazo razumevanja in pogovor omogočil premik naprej, ko življenje ni bilo več tako sivo. V nasprotnem primeru, je potrebno še eno ali več hladnih … :)))”
Jaz pa nisem zasledila v zapisu, da se je zgodil kakšen solidaren premik naprej. Prebrala sem, da sta si povedala svoje, potem je pa Katja rekla:
“In če si tako presneto nesrečen v Sloveniji, se pač preseli. Nekam daleč stran od Slovencev.”
… pa še nazdravila sta na to.
Tak zaključek zgodbe bi označila za odličen opis dejanskega povprečnega stanja. Daleč od solidarnosti in povezovanja. Pa še nazdravljamo na to.
@Simona:
ja, tekst zahteva interpretacijo, najbrž ne more isto povedati tebi ali meni. Toda sam sem se osredotočil za konstruktiven vidik. Da med Katjo in prijateljem obstaja princip solidarnosti, dokazuje naslednji stavek:
“Ravno sta se razšla z dekletom, ponavadi si ob takih priložnosti takole celiva rane. Nazadnje je on poslušal mene.”
V trenutkih osebne stiske, ko je težko predelati določeno čustveno stanje, se človek ponavadi zateče v zavetje drage mu osebe. Ponavadi ne zaradi tega, da bi mu ta oseba razodela skrivnost sveta in odpravila vse njegove tegobe, temveč predvsem zaradi bližine -tistega drugega-, ki mu je zmožen prisluhniti. Popolnoma razumem, ko se v artikulaciji frustracije obregneš v lastnosti lastnega naroda. Nič hudega. Sam razumem, kot da sta se v tistem trenutku zavedala širše pogojenosti in ji hotela ubežati - le kdo še ni razmišljal o begu na drugi planet?
Morda se pa naivnež in ima pogovor hujše, meni neslutene, slovensko-zaplankane elemente?
Kdo bi vedel?
V glavnem, Simona, super! Tko fajn si ubesedila, pa ni treba men se matrat več. ;) Tlele totalno podobno misliva, točno tko je: zavist, zaplankanost, škrtost (z izjemo kakšnih pomoči v kakšnih katastrofah, kjer znamo Slovenci lepo skup stopit, pa še tle je mal ozadja, ki si ga že omenila: prvič za potolaženje slabe vesti ipd., drugič pa iz olajšanja, k se ni nam zgodil). In, tipično: če ti ne paše, se izseli! :|
Zakaj bi se? Js tud hočem tle živet. v Sloveniji je VSE oz. žal točneje - bi lohk bilo vse.
Kaj so eni Nizozemci nardil s 100x manj! Je pa res, da mi nismo imperialisti pač (k sicer se mi zdijo Nizozemci mal Slovencem podobni, vendar so bolj suvereni, jasno, iz omenjenih razlogov).
Druži se, ker je samost prekletstvo.
Stereotipizira se, da bi se šaflalo in ne žličkalo.
Laže se, ker je resnica neizrekljiva.
Govori se, ker je tišina neznosna.
Preseli se, da bi se znova začelo.
Piše se, da se sebi pojasni.
Pasivizira se, ker ga ni čez komot.
@Viktor:
To si dobro zapisal, da si se Odločil za konstruktiven vidik … hehe … No, v tem je po mojem mnenju največja razlika v interpretaciji stvari. Osebno namreč iščem vedno vsebinsko konstruktivnost, nikoli se pa ne odločim niti za konstruktiven, niti za nekonstruktiven vidik.
In tukaj mi ravno konstruktivnost manjka, kar “slučajno” lepo sovpada z vrtičkarsko mentaliteto. Da imaš nekoga, ki mu lahko pojamraš, kar je hkrati tudi kupčija, saj ti tudi pojamraš njemu, se meni ne zdi noben big dil. Temu smo Slovenci zelo naklonjeni in radi vidimo, da nam kdo pojamra. Jaz sem že zdavnaj s tem hobijem na primer prekinila. In zgodila se je presilna zanimivost. Določeni znanci in prijatelji so se začeli pritoževat, češ, da nikoli nič ne povem, kaj se mi dogaja. Izvedo, da se je nekaj zgodilo, kar bi me moralo po logiki stvari spravit v slabo voljo, jaz pa ne pokličem za pir in ne pojamram … hehe … Najbližjemu pritožniku sem takrat in za vselej pač povedala, da sem se totalno naveličala teh sadomazoklepetkov, od katerih pač nimam nič. Če ima kdo kakšen konstruktiven predlog, nasvet ali je pripravljen kakor koli pomagat, naj se javi. Ko bi mi pa prvi prijatelj kdaj celo prijazno rekel, da če mi kaj ne paše, naj pa zapustim Slovenijo in dvignil kozarec na to, pa osebno rečem adios amigo! Takih prijateljev namreč ne potrebujem in tudi osebno si tako prijateljstva nisem nikoli predstavljala v smislu povratnega odnosa. Da ne bo nesporazuma … popolnoma jasno mi je, da z vidika dobronamernosti niso taki prizori mišljeni tako grdo, kot jih zdaj jaz interpretiram. Ampak ravno v tem je pa poanta narave in pasti določene mentalitete! Kar dogaja se … celo z dobrimi nameni. Ampak če pogledamo, kaj se v bistvu stvari dogaja in kako zadeva rezultira v smislu konstruktivnosti … hmmm …
@Mimi:
Ja, javne čim bolj popularne katastrofe so trenutek za katarzo. Pa radi imamo, da vidimo, kako na primer revne družine jokajo s svojimi otroki pred kamero. Baje tako Slovenci darujejo več, sicer pa opazno manj. Brez reality showa torej nič ne damo, tudi če mamo. Puh!
@Zbik: slišati te, mi je v veselje.
@Simona: Se strinjam s tabo, da se veliko stvari skriva ravno v pododtenkih, podpomenih, v drugih načinih izražanja. Vendar se sprašujem, ali je možno ob sebi imeti samo ljudi, ki se ne pritožujejo in samo živijo? Ali ni res, da se vsi pomalo pritožimo tu in tam?
Načeloma tudi sam rad ustvarjam konstruktivne dialoge, toda to ni vedno izvedljivo: jaz govorim o biti tam za človeka! To ne pomeni, da sem sam opravljivo, nekritično naravnan in to ne pomeni, da je moj sogovornik nesposoben razumskega dialoga -pravim, da to ni resnično, ni človeško.
Verjamem, da obstajajo ljudje, ki ne potrebujejo “šinfaškega” elementa, da bi se počutili bolje, toda prav vsi potrebujemo stik, dotik, govor, bližino -nekoga, nečesa- kar nas potrjuje v naši človeškosti. V svojem bistvu smo dialoško odprti za drugega, za drugo! V to verjamem.
Znotraj takšnega razmišljanja torej obravnavam vsebino pogovora med Katjo in prijateljem kot drugotnega pomena in dejstvo, da sta se dobila in sta pripravljena v sistemu (kakršnemkoli) biti za tisti trenutek tam za drugega - to je preseganje ozke sebične miselnosti, ko se ideja jaza umakne drugemu in je človek dejansko sposoben poslušati! To je preseganje t.i. slovenskosti.
Tako razmišljam.
Vzajemno. Tri zamre, jaz zatre (sfriženi slogan).
@Viktor:
Na tak način lahko prideva z debato tudi do razprave o keksih … hehe … Saj ne, da ni nujno zelo zanimivo, vendar se izgubi rdeča nit glede na prispevek. Seveda se z lahkoto strinjam s tabo, kar si zapisal, vendar pa se ne veže več na poanto prispevka. Prispevek se uvodno začne in nadaljuje v obravnavi slovenskega karakterja. To je okvir kolumne. Ta zgodbica pa umeščena kot začimba, ki pa je še vedno del kolumne o slovenskem karakterju. Če razpravljam o jamranju izven te rdeče niti, se torej strinjam s tabo in nikakor moj komentar ni bil mišljen na splošno, da bi bilo treba eliminirat jamranje s spiska posameznikovih odnosov kot absolutno škodljiv pojav. Seveda vsi potrebujemo občutek sočuta itd. Ampak to je osnova za človeka kjer koli in kadar koli, ne poseben presežek v odnosih, ki bi obetal nevemkaj.
Moj apel se je torej nanašal izključno na rdečo nit prispevka. Okvir je slovenski karakter, obravnava stigme hladnosti in nadalje reakcija avtorice. Reakcija avtorice pa takole. Najprej sogovornika, ki zastavi temelj poante zapisa, čukasto pogleda (torej ga ne razume ali noče razumet) in mu nalije v kozarec (daj, rajši pijva, ne me preveč utrujat na ta naporen dan). Potem njegovo teorijo o procesu hladnosti in introvertiranosti, ki poteka že skozi šolski sistem in nadalje (kar ni nič čukasto nepoznanega, saj se o tem na veliko razpravlja) zavrne z relativiziranjem problema. Ne z obravnavo, ampak quick verzijo relativiziranja (pa saj je povsod tako, pa saj ni tako slabo …), nato zaključi proces s predlogom, naj se izseli in na koncu nazdravita (zadnji dve poglavji bi zlahka napihnili do slovenskega stereotipa o samomorih - eh, pa pejt s tega sveta, če si preveč slabe volje in do slo stereotipa o alkoholizmu - vsako tegobo se prijateljsko zalije, pa se spet smejimo). Hočem reči, da se je zgodila po mojem mnenju pač ironija. Saj tisto, kar si je avtorica izbrala, da bo izpostavila kot kontra poanto o slovenskem hladnem karakterju, dokazuje z zastavljenim primerom kot pro!
Čb… čb-čb-čb.
Čb-čb-čb… čiiiiiib.
Čb-čb čb-čb …. čb-čb.
Čb-čb-čiiiiib… čb.
Čiiiib-čiiiib… čb-čb-čb!
Ah, teoretiki…kako lepo znate vse analizirati.
In življenje zna biti vendar tako preprosto in spontano. Nepredvidljivo. Nagajivo in iskrivo. Brez dobesedne interpretacije. Ne črno ali belo. Skrivnostno in nepojasnjeno, strastno.
Pejmo malo na sonce in pustimo tisto zahtevno literaturo doma.