Vest

Dragi sonarodnjaki,

Afrika je daleč, a še zdaleč ne tako daleč, da bi obmolknila.

Končno je prispela pošiljka z dvema mojima izbranima dobrotama. Daleč se mi zdi dan, ko sem v tisti veliki zaboj zapakirala mojo krasno visečo mrežo (davnega novembra kupljeno v Mehiki) in stativ (sila uporabno donacijo).

Z Janom sva skoraj eno uro izbirala drevesi, ki bosta napeli mojo visečko ravno prav in tako, da bom lahko opazovala to prekrasno afriško nebo. Moj dragi slovenski kolega me je opozoril na Perzeido, meteorski roj, ki se je imel zgoditi zadnjič na magičnem nebesnem svodu in ko sem štela te utripajoče utrinke, se mi niti približno ni sanjalo, kaj se dogaja tam zgoraj. Domačini so imeli preprosto pojasnilo, zvezde padajo dol in to je dobro.

Deževna doba se je bojda pričela, dasiravno je bilo dežja odkar sem stopila na afriška tla zgolj za drekec pekec. Pred dnevi sem se predramila, ko so dežne kaplje prasketale po šotorski strehi, jaz pa sem se le še bolj zavila v klobčič, se obrnila na drugo stran postelje in še malo zadremala. Tako pač je, vsakič ko stopim iz velikega šotora, me visoko na nebu pozdravi žgečkajoče sonce.

Diham za odtenek globje kot sem dihala zrak rodne grude, pljuča se navajajo na rdeči prah, ki se dviga za bodami (taksisti motoristi). Barve so intenzivne, zrak gost. Naš pasji prijatelj me je posvojil, lep je in snažen in ves čas mi je za petami.

Očarana sem nad lepoto in iskrenostjo te celine, niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo takole. Često se ponoči usedem ob ogenj ali k mizi in dolgo v noč klepetam z njimi. Radi se pogovarjajo in njihova radovednost me konstantno spravlja v smeh. Poslušajo moje zgodbe in jaz poslušam njihove. Drugačen svet je to, drugačna glasba, drugačna hrana.

In popolnoma jasno mi je, da sem mazungu, beli človek in to se ne bo spremenilo, tudi če tukaj ostanem do konca življenja. Tako pač je, govori se, da sem polna denarja, meni lahko vedno zakasirajo dvojno. Vsaj poskusijo lahko …

Ko sem se oni dan nabasala v matatu (taksi, ki me je odfural do ugandskega glavnega mesta Kampale), sem se nasmehnila sama sebi, ko se je šofer na ves glas zadrl: “Pozor, muzungu!” (in ves matatu v smeh, velike črne oči pa so sramežljivo zrle vame).

Pa sem vedela, da bo zdaj od mene pričakoval kakšnega tisočaka več, dasiravno tega ne bi smel. Ali pač, zakaj pa ne. Posadil me je spredaj, zraven voznika in potem sem mu razložila, da ne potrebujem posebnega tretmaja, da se lahko peljem tako kot vsi ostali. In da bom plačala štiri tisoč, kot vsi ostali. Pogledala sem ga v oči in takoj je spremenil tisti izraz na licu. Prijazno me je pogledal in se nasmehnil.
“Usedi se, uredu je. Razumem.”
In na koncu ni bil nejevoljen, vzel je štiri tisočake in se po gentlemensko poslovil.

Ampak, veste, tujci smo, ker se tako obnašamo. Obnašamo se kot turisti, smo turisti. Medlo se rokujemo, strah nas je ljudožercev, kač in bolezni. Ne gledamo se v oči, bežimo v turistične resorte, na varno. Bognedaj, da bi jedli z ulice, umrli bi.
Z Lonely Planet-om pod roko pristanemo na enem od afriških letališč, polni znanja in stereotipov (tudi sama ravnokar podajam enega?). Zavedamo se, da so razmere tukaj drugačne, vsi so nas poučili, da bomo doživeli kulturni šok, nekaj čisto drugačnega. Pričakujemo umazano, prašno in suho Afriko, v kateri bomo z našim standardom lahko kupili marsikaj. Tudi hišo, zemljo, restavracijo, bar. Celo humanitarno organizacijo.
A če se človek potrudi, lahko vidi tudi tisto čudovito, črno in barvito Afriko.

Tukaj sem, da zaženemo multimedijski center. Roger je pripeljal cel radijski studio, lokacija je fenomenalna (Nkozi je majhno naselje, vasica, ki jo celo na zemljevidih težko najdeš. Tukaj blizu je ena od afriških Univerz, študenti bodo kmalu pričeli s študijskim letom. In Vrtovi (The Gardens) so veliki in sončni, evkaliptusova drevesa nam delajo senco, veter pihlja in posestvo je pravi menedžerski izziv. Sprejela sem ga in ideje se počasi realizirajo (ravnokar se zibljem v “Katja’s chill” kotičku in delam načrte).

Usposobili smo električno kitaro in vokalizator, preizkusili smo muzikalije. Ob ognju se ljudstvo razneži, sprosti in zapleše.
Jammi so tukaj fascinantni, karaok se izogibamo. Dobri glasbeniki so, sinoči nam je prepeval burundski študent (in to kako lepo, kocine so mi šle pokonci). Kmalu se odpravljam na obhod nočne Kampale, tja me vabijo na enega njihovih jammov.

Hrana je zanimiva, a pusta. Ni mi všeč, jasno, meni, strastnemu kulinariku. Zelene banane, rumene banane, koruza na sto načinov, čapatiji, fižol, zelje, paradižnik (ja, jem ga, brez hujših posledic, alergija čudežno izginja), kruh je zanič (moj ata bi jih dobro poinštruiral), rižev čaj, kava je brezkofeinska (a tudi tega se bom počasi navadila…), pice in ostala evropska hitra prehrana niso ravno top hit …veliko pa je svinjine in perutnine, zato tukaj zraven gojimo male črne prašičke in nekaj velikih debelih svinj.

Moja kuhinja je bojda dobra, počasi jih crkljam, da se ne navlečejo prehitro nanjo. Rožmarin, bazilika, kajenski poper…marsikaj se da uporabiti. A ne eksperimentirajo toliko, kot sem vajena od doma (časa imam dovolj, radi bi, da jih naučim kuhati našo hrano).

Sadje in zelenjava so sveži, ananas je mnjami dober.

Kakršnikoli že so stereotipi o črncih, Afriki in tretjem svetu - dokler tega ne vidite sami, ne pametujte. Tukaj je življenje za odtenek bolj barvito, pisano.

In moji prvi vtisi se bodo gotovo še obrnili, spremenili, poglobili in sesuvali. Zaenkrat zgolj opazujem in poslušam z odprtimi usti.

In ja, lepi so in preprosti, Afričani. Tako zelo popačeno jih vidimo od tam nekje daleč. A tako je storila zgodovina, tako je naredil tehnološki razvoj (zadnje dni jih učim montaže, kažem jim moje filmčke, neverjeten smisel imajo za sliko moji učenci in željo po znanju).

Kaj bo, ne vem. Pustim, da se dogaja samo. Le prisluhniti je treba, pustiti, da me učijo. Smejijo se mi, beli teti iz Slovenije, ki ne ve, da se tej metlici reče broom (in lepo kako se mi smejijo, beli zobje se svetijo in oči bliskajo).
Hvaležna jim bom, če me bodo sprejeli medse, tako kot sem.
Trudim se pustiti predsodke in stereotipe nekje v zaprti škatli … (dasiravno vsake toliko kakšen butne na plano).

In kako ste kaj Vi, kaj je novega?

Katja Lenart, Nkozi (Uganda)
avgust, 2009