Vest

Od nekdaj sem si želel delati v trafiki! Od tam ima človek zagotovo najboljši vpogled v dejansko medijsko stanje … Le to še zdaleč ni zavidljivo. Vsem največjim »konjem« branost nezadržno pada! Delo, Dnevnik in Večer, denimo, kot še vedno najbolj kredibilni tiskani mediji, se spopadajo z vse nižjimi ratingi branosti. Bralci jim očitajo vse mogoče: politično opredeljenost in naravnanost, podrejenost točno določenim političnim opcijam, neinovativnost in lakajstvo novinarjev, brezhrbtenične urednike, predolge tekste, dolgočasne tekste, premalo fotografij, grozno slovnico, preveč člankov, ki opisujejo domačo meglo in premalo tistih, iz katerih bi lahko izvedeli, kaj se dogaja po svetu, izven domačega zapečka. Že zdavnaj so namreč začeli krčiti dopisništva po tujini. Časov, ko smo bili neuvrščeni že dolgo ni več! Bojim se, da smo zdaj dejansko neuvrščeni! Brez uvrstitve v medijskem tekmovanju …

Menim, da so za tako klavrno stanje krivi vsi tisti, ki na glas trobijo, da se je treba bralcem prilagajati. To so predvsem lastniki vseh teh medijev, ki so intelektualno in moralno sicer povsem na psu. So funkcionalno nepismeni, Dostojevskega pa bi brali le v primeru, če bi bil napisan v Excelu. To je očitni spopad Excela proti Wordu, številk proti črkam. Za zdaj zmaguje Excel!

Vsi ti lastniki medijev, ki so zaostali v času, ko še niso brali, ampak le zrli v otroške slikanice, prepolne velikih in živahnih slik (danes fotografij), vršijo stalni pritisk na urednike – pod pretvezo pozitivnega finančnega poslovanja. Od urednikov ZAHTEVAJO naj se prilagodijo bralcem. Uredniki, željni solidnih odnosov in solidne plače, pa kot kokoši kratkomalo pozabijo na bistvo njihovega poslanstva – delovati v službi profesionalizma in bralne kulture.
Predvsem pa pozabijo na osnovno bistvo: v trenutku, ko se medij prilagodi bralcu, bralca podcenjuje!

In kdo podcenjuje bralca? Tisti, ki mu ponudi zgolj toliko, kolikor naj bi bil (po njegovem ali pa glede na določene trende) zmožen dojeti. Saj veste, instant teksti so za utrujene, lahko čtivo pa za bebce … Trende pa, vemo, spreminja edinole človek, ki bi moral prejeti čim več, ne pa čim manj!

Članek oziroma tekst, ki je sestavljen iz treh napisanih vrstic in osemnajstih fotografij, je zame osebno, kot bralca, podcenjujoč. Gledam namreč televizijo, ki je točno temu tudi namenjena in ustvarjena; berem pa … besedilo, zapis, tekst … (Slednji mora biti seveda vrhunsko napisan, če ni, je krivda na uredniku, ki je nepismenega zaposlil s pisanjem.) Le kako bo človek prebujal svojo domišljijo, če pa mu je praktično vse prineseno na pladnju? Človek je namreč bitje, ki deluje po znanem principu – po liniji najmanjšega napora. Je pa tudi bitje, ki potrebuje zglede, koordinate, s katerimi se ravna, osmišlja.

Zdi se, da so krojači bralne kulture (branosti) zamenjali vlogo z odjemalci. Namesto, da bi jim bili zgled in jim postavljali vse zahtevnejše naloge in ovire, krepili njihov um (um nacije), je ravno obratno, vsi ti učitelji se zdaj zgledujejo po učencih in jim v zahvalo ponujajo vse (b)lažje naloge.

Trenutno stanje v ne le slovenskih medijih je namreč naravnost paradoksalno. To je stanje, ko učenci učijo učitelje in jih rotijo za instantno obliko življenja. Tako kot bralstvo pa so se podobnega instant načina naužili tudi uredniki, talci lastnikov in njihovih Excel tabelic, ki so medtem prenehali z branjem člankov (in jih na podlagi tega vrednotiti); zdaj jih samo še merijo! Veliko lažje je namreč tekst izmeriti kot pa ga prebrati. Se strinjate?

Že iz časov Šuvarjevega usmerjenega izobraževanja pa je znano, da lahko le izbran sloj ljudi (za)vlada večini. Ta hip se s podcenjujočim odnosom do bralstva rojeva sloj ljudi, ki bo zavladal nepismenim in … ovcam.

Lovro Kastelic