Vest

»Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva …«
Ivan Cankar

Lepo je biti ljubljen. Lepo je, če imaš sam nekoga rad. Seveda, nekoga moraš imeti rad. To nam je vsem sicer že znano. Lepo je to povedal Minatti. Lepo je pel Nace Junkar. Nikakor pa si nočemo »pomencati« oči in se vprašati, koliko so nas imele rade naše matere. Dejansko imele rade? Nesebično imele rade? Nas sprejele? Kajti poznam veliko moških, predvsem njih, ki jih matere nikoli niso sprejemale takšne, kot so, ampak živijo s sveto podobo njihovih sinov.

Seveda vem, matere so svete. Otrok ima najrajši mamo in mama njega. Nič na svetu ni kot vez med materjo in otrokom. Kdo lahko tako trpi zaradi otroka kot mati, ki čuti njegovo bolečino? Razumem, deloma se strinjam, sprašujem pa se – mar je ne čuti tudi oče? Ali očeta ni? Je oče prisoten toliko, da v krilu odnaša »rit« svoji izbranki in otrokom? Je oče »fikcija«, fantom? Je oče darovalec sperme? Ste kdaj videli kako vrla mama »poveljuje« očiju, kako on ni sposoben držati otroka, ga hraniti, obleči, … itd?

Ali oče sploh obstaja? Verjetno že, pod pogojem in kolikor mu dovoli biti oče njegova ženska. Hm? Kadar slišim, kako so otroke dodelili materi alkoholičarki in ne očetu, ki ima vsaj službo, dvomim. Slovenska družba je na strani cankarjanskih mater.

Vem, drezam v osje gnezdo in čakam kladivo v glavo. Ampak mit mi enostavno ne pusti spati in nehote se vsake toliko v svojih urah življenja srečujem z »žrtvami«, ki mi vedno znova dokažejo, kako zelo nerazsodna je lahko ljubezen matere. Kako lahko ljubezen matere uniči, pohabi, … oddalji in obsodi. Otroka, tistega, ki ga mati hvali in mu zdaj v času prepotrebnih dobrih človeških moral v zameno, speče torto za vsak mesec starosti in ga zapečati. Ubogi, namesto razlage, zakaj mora pospraviti za seboj, sinček/hčerkica dobi prvo porcijo izsiljevanja v smislu, »pospravi, pa boš dobil, …« Vedno sem mislila, da se na takšen način vzgajajo psi (z nagrado) in ne bitja, ki imajo razum.

Mit o slovenskih materah bi lahko bil nacionalni ponos. Če dovolim svoji zlobni strani še malo na dan, bi lahko bil »propaganda« države v smislu hvalospevov: »Slovence imajo matere najraje«.

Matere naredijo tudi morilce, posiljevalce in tudi pedofile. Metod Trobec je naš dokaz za to. Mojstrsko ga je razčlenil Slavoj Žižek. Tudi Silvo Plut spada v isto kategorijo. Ne nazadnje so »plod« cankarjanskih mater tudi »tajkuni«, ki obsedeno iščejo pohvalo matere v kopičenju kapitala. Nezavedno jih po glavi boža topla materina dlan.

Vsekakor mit ni samo mit, ker tudi mit iz nečesa izhaja. Verjetno naš mit izhaja iz popkovine, s katero, pod krinko ljubezni, duši otroka naj ostane pri njej. V preteklosti so matere najraje videle, da sin postane duhovnik, danes pa najraje vidijo, da ostane čim dlje pri njej, ker mati pač bolje skrbi zanj kot katerakoli druga nosilka vagine. Kako egoistično! Mati, ki se očitno ne zaveda, da je virov ljubezni več. Ženska, ki na začetku ne vidi, da je vir ljubezni tudi oče, otrokov partner, drugič ponudi otroku skodelico izsiljevanja, ko hoče stran od hiše. Izsiljevanja s solzami, bolnimi izlivi ljubezni, darili ali kaznovanji. To mnogim moškim onemogoči normalno seksualno življenje, kasneje ga izživljajo z ljubicami, ker v svojih partnericah nezavedno vidijo matere.

Od  moški, ki jih vzgajajo matere takšnega »kova«, danes velikokrat slišiš: »Fotr je cupat«. Logična posledica cankarjanstva je nespoštovanje očeta. Kako boš spoštoval nekaj, kar je imelo v tvojih očeh vedno manjvredno vlogo, oziroma ti je bilo tako predstavljeno. Izsiljevanje se nadaljuje z zaničevanjem moškega in zaposlitvijo.  Pade tisoč in en »ukaz« in še preden ga izpolni, že ga čakajo novi. Leta  nazaj so bile ene počitnice na morju zadosti, danes se pač tekmuje katera izmed »kolegic« je bila večkrat in kje.

Nekatere izsiljujejo manj, druge bolj očitno. Najhuje je, da se vse to dogaja pod takšno močjo čarobne paličice, da moški tega niti sami ne opazijo in se začnejo prav »pičkasto« zagovarjati, poleg tega pa zagovarja tudi svoj »bič«. Tipični mamini kurci!

Roko na srce, nikjer še nisem videla toliko v »kao šport« vrženih očijev. Nekam je treba pobegniti, nekam na varno. Na primer v alkohol. Vedno sem se strinjala z Rugljem, da alkoholika naredi ženska. Kal alkoholizma pa podtakne Sveta Mati, ki sina nadzira, kontrolira in naredi vse namesto njega, nekje se vsakdo kali in nekje je seme. In mamin sinek potrebuje samo drugo mamo. Prav zanima me, če je lepo biti fantek, ki mu lulček ne vstane?

Življenje teče, ampak cankarjanske matere se ne da zadovoljiti. Vsako nestrinjanje z njo je bolečina, kajti …

Ona že ve, kako je treba za ljubezen garati, kako je treba garati za družino, mi je razlagala nekaj let nazaj »kolegica« iz službe. Trpeča vse naredi in nihče ji ni hvaležen. Vsa ponosna mi razlaga, da bo njena hčerkica velika egoistka, ko bo odrasla in da si želi iz nje narediti malo princesko, ker jo ima tako zelo rada. Kajti njo so starši vedno imeli za princesko in njena »tamala« bo tudi takšna, čeprav hodi v prvi razred in spi pri njej in možu. Sina si nikoli ni želela. Povsem hladno je rekla: »Nočem več otrok. Bojim se, da bi rodila fanta. Edincem je tako lepo.«

Pogled sem usmerila v njeno skodelico kave in spila svojo …

Nana. O