Bliža se prvi šolski dan …
Prvi september je dan, ko so vse oči uprte v prvošolčke, v ta majcena bitja, naše bogastvo, ki bodo nekoč geniji, kriminalci, športniki, strokovnjaki, klošarji, peki, kmetje, gasilci, politiki … Prvi september pa je tudi svojevrsten medijski spektakel, ki se ga morata nujno udeležiti tudi gospod Žlindra iz Direkcije za ceste in župan Kepic.
»Kot vsako leto smo tudi tokrat izjemno pripravljeni! Na cestah bomo imeli v polni pripravljenosti vso razpoložljivo osebje, od policistov do amaterskih delavcev. Na vseh teh kritičnih lokacijah pa bomo usmerjali predvsem prvošolčke. Dopolni me Žlindra!« je eruptivno pričel Kepic.
»Strinjam se z vami župan Kepic, letos smo zares fenomenalno pripravljeni!« si je Žlindra navdušeno pomel roke in nadaljeval: »V teh dneh, pred pričetkom novega šolskega leta, bi si predvsem želel, da se starši s svojimi malčki čim več pogovarjajo o cestnih pravilih in nevarnostih, ki jih lahko doletijo na poti v šolo. Kepic, če se ne motim, imate tudi vi v rokavu eno prošnjo …«
Župan Kepic je nagubal svoje čelo, si popravil ovratnik in v jasnem tonu pozval vse meščanke in meščane: » Jaz lepo prosim vse udeležence v prometu, lepo vas prosim, bodite pozorni in pazite na otroke. Dajte, da se ja ne bo kaj zgodilo! To je namreč tisto, česar si človek ne bi mogel nikoli odpustiti! Mi resnično apeliramo na vse udeležence v prometu in tudi starše! To je naša prošnja!« Novinarji, ki so spremljali to tiskovno konferenco, so od navdušenja zaploskali: »Bravo župan!« Žlindra pa ne bi bil Žlindra, če si tudi on ne bi zaželel takšnega aplavza. »Letos bodo naši policisti prvič sodelovali tudi na roditeljskih sestankih, kjer bodo staršem prvošolčkov predavali o prometni varnosti. Seveda pa bodo v prvih dneh spremljali tudi vse prvošolčke na poti do šolskega praga in budno pazili nanje!« Zbrani novinarji so bili zdaj že v deliriju: »Bravo Žlindra!«
Kepic in Žlindra sta bila povsem sproščena in v elementu. »Ali veste kje bom v ponedeljek?« je navzoče povprašal Kepic.
»Kje boste v ponedeljek, gospod župan?« je bila povsem mokra novinarka v prvi vrsti. »V ponedeljek ob 8:15 se bom peljal čez Črno vas, z avtobusom 19B. To je najnovejša linija »Črna vas – Podpeč«. Na meji z Brezovico pa bom potem predal avtobus njihovemu županu.«
Boste nemara poprijeli tudi za krmilo avtobusa, je zanimalo nekega novinarskega praktikanta.
»Seveda! Nekje od Plečnikove cerkve pa do Lip bom odvozil popolnoma sam. Upam, da bo avtobus poln do zadnjega kotička.«
»Kepic, pa si kaj vadil? Voziti avtobus namreč ni isto kot voziti mercedesa!« je bil pameten Žlindra.
»S Küzmičem sem naredil par testnih voženj na poligonu pri Dolgem mostu. Mal me jebe edin »šaltkebl«, sicer pa ni panike Žlindra! Ne skrbi!« je bil kot špricer hladen Kepic. Novinarka iz prve vrste pa je bila še vedno v blesteči formi: »Kje boste pa potem v torek, na prvi šolski dan?«
»Potikal se bom po osnovnih šolah. Obiskati jih nameravam vsaj pet ali šest! Od Podgorice pa do Sibirije!«
»Ali lahko podarite še kakšen nasvet vsem prvošolčkom?« je žarečih lic naposled končala svojo misijo, naša novinarka iz prve vrste. »Oh seveda! To pa z veseljem!« je zadovoljno zapredel župan Kepic. »Naj bodo pridni! Naj se učijo! V znanju je moč! Naj bodo tovariški! Naj čuvajo Ljubljano! Odpadke naj ne mečejo po tleh! Naj spoštujejo njihove starše in stare starše … Otroci so naša bodočnost, naš ponos!« Novinarji so vstali, ploskali, sejno dvorano je zajelo huronsko, domala navijaško vzdušje.
(Nekaj dni kasneje – na prvi šolski dan …)
Kepic in Žlindra sta prvošolcem delila rutke in kresničke.
»Kako ti je ime punčka?« je zanimalo Kepica.
»Lena sem!« je suvereno pristavilo majceno dekletce.
»Ali veš, zakaj vam z gospodom Žlindro deliva te rutke in kresničke?«
»Zato, da nas bo voznik vidu, ko bomo šli peš u šolo!«
Tudi Žlindra je pristopil do nekega fantiča. »Ali si se kaj veselil prvega šolskega dne?«
»Ja!« je dejal Matic.
»Zakaj pa?«
»Da bi se čim več nauču!«
(po prvi šolski uri)
»Kako je bilo?« je župan vprašal Majo, za katero je bila to njena prva šolska ura. Bila je tako vzhičena, da je besede kar požirala. »Jaz sem tak uživala, ful, jaz sem komaj čakala, tak da nisem mogla več …«
Žlindra pa je na drugem koncu avle izmenjal nekaj besed z Armirom.
»Ali mi lahko poveš, kaj vse si danes prinesel s seboj?«
»Zvezke in barvice in peresnico!« je kot recitator zdeklamiral Armir.
(nekaj minut kasneje)
»Ti, Žlindra, ali se še spominjaš svojega prvega šolskega dne?« je zanimalo Kepica.
»Ne! Nič se ne spomnim!« je odgovoril Žlindra. »Greva raje na eno pivo! Jaz častim!«
Lovro Kastelic