Ekvatorialni veter, ki piha z juga…
Dragi sonarodnjaki,
medtem ko vi švicate v avgustovski vročini, smo tukaj pozdravili deževno dvomesečje. Nič pretresljivega, nekaj dežja zjutraj, popoldne in morda še sredi noči. Trava v vrtovih dobiva svojo pravo obliko in barvo in tako je tudi prav.
Prvi preizkus je za mano. Velika otvoritev sezone se je zgodila v četrtek in stresni dnevi so zdaj mimo (končno malo stresa, vas slišim…). A tale stres je bil drugačen, popolnoma nas je izmozgal, prav vse po vrsti (vseh šest, ki skrbimo za The Gardens).
Delala sem deset stvari naenkrat, kvazi gostitelja mi nista bila ravno v pomoč (a o tem kdaj drugič).
Osebje je garalo, Roger je pedenal elektriko (ah, kakšno fantastično ambientalno osvetlitev smo postavili!), Vrtove smo (teoretično) zaprli za dva dni, organizirali smo se v dve skupini in temeljito čistili in urejali. Fantje so kopali in grebali, vlekli in spajkali, punce smo sterilizirale bar, kuhinjo in sanitarije. Prvi dan.
V sredo so fantje še vedno grebali, spajkali in vlekli kable, posebna ženska enota prav tako. Popoldne so uleteli moji glasbeniki (The Gardens band) in sem do jutra muzicirala z njimi. In jih predvsem prepričevala, da tole ne bodo karaoke, da se moramo malce organizirati, sicer nas bodo obiskovalci v četrtek izžvižgali. Energija se je pretakala, fantje in punce so bili kot majhni otroci, ki so ravnokar odkrili novo igro. Umaknila sem se k drevesu in jih opazovala, zopet z nasmeškom na obrazu, priznam. Tu in tam so me poklicali k mikrofonu, naj jim spet kaj zapojem. Pa sem, take glasbene spremljave človek ne dobi zlepa…
Je pa res, da me je delovna akcija popolnoma izmozgala. Predvsem zaradi vseh neskončnih pojasnjevanj, kako in kaj naj se nekaj naredi. A tudi to je nuja, ne morejo me kar vsi razumeti, niso vsi rasli ob hladilniku, evropski kuhinji in banji.
Garali smo in trud se je poplačal. Četrtek je bil fantastičen, nihče si niti v sanjah ni predstavljal, da bo večer uspel, kot je. Meso za grill sem marinirala že zgodaj popoldne, palčke sva z Muniro natikali tik pred zdajci. A Katja’s grill je bil bojda neverjetno okusen (priznam, malce sem si dala duška z začimbami in chillijem), še včeraj so se ljudje drli za mano in komplimentirali.
Jamm je bil perfekten, okoli devetih sem ga otvorila in v kakšni uri se je okoli mini odra nabrala gruča stolčkov in ljudi, ki so nas spodbujali in ploskali. V tisti gneči se je toliko dogajalo, da sem se v nekem trenutku samo še prepustila ambientu. Lučkam, stiskom rok, trepljanju po ramenih in celemu kupu novih obrazov. Ponosna sem bila na ekipco, zadavila bi tistega, ki trdi, da so Afričani leni ali primitivni.
Marsikaj sem se naučila, še se bom. Včasih izgubljava potrpljenje, ko jim skušava razložiti, kaj hočeva, kako je treba nekaj narediti. Res je, niso organizirani, kot smo mi. A s tem ni nič narobe. Tako pač živijo, to je njihovo življenje, spoštujem ga. Njihova kultura je drugačna, njih niso vzgajali kot nas (blagor jim).
Fred je sploh pojava, karakter, ki ga bom uparabila v filmu. Bušmanske korenine ima, marsikaj mu je novo, nerazumljivo. On mi v polomljeni angleščini pojasnjuje, kako imajo organizirano delo v kuhinji (Noahov pomočnik je, na kuho se dejansko ne spozna), jaz pa se mu čudim. Z iskrenim čudenjem, takim pozitivnim, prav nič slabega ne vidim v vsem skupaj.

Fred (foto: moj Mac)
“Eee…”, se navadno začne najina debata. “Kako pa vi, v tvoji deželi, kuhate riž?” (priznam, riž je tukaj res pocast, prav presneto preveč je prekuhan, ljudje so se mi celo pritoževali).
“Hja, pač skuham ga tako, da je to še vedno riž. Poglej, probaj…”
Potem vzame velikansko žlico, zagrabi riž in z mezincem postrga nekaj po evropsko skuhanega riža in ga poskusi. Počasi, previdno.
“Eeee, a tak mora bit riž?” In se mi smeji, meni, čudakinji.
“No, a se ti zdi, da ima drugačen okus…kako se ti zdi?”
In ga še malo posvaljka po ustih in pogoltne.
“Ahm, not bad, not bad (ni slabo, ni slabo)…”
In, veste, ko mi kakšen mazungo potoži, da so Afričani počasni, celo butasti, dobim peno na usta. Kako lahko pričakujemo, da bodo svet razumeli, kot ga razumemo mi? Kako neki naj nekdo, ki je rasel v plemenu, pozna zamrzovalnik in njega funkcionalnost? (Fred je zamrznjeno meso želel odtajati tako, da je pač preprosto za nekaj časa na stežaj odprl hladilno skrinjo…in čakal, da se meso odlepi od zamznjenih tal. Zamrzovalnika seveda ni izklopil.)
In potem med belimi prišleki krožijo zgodbe o primitivnosti afriškega ljudstva. Pa se sploh zavedate, kakšne so legende, ki tukaj krožijo o nas?
Smešni smo, rdeči postanemo, kadar se pržimo na soncu. Ves čas nekaj kompliciramo, mrki so naši pogledi in konstantno bi si umivali roke.
Tudi posteljne zgodbe krožijo, bojda smo belke divje ljubimke in visoki belci naj bi imeli velike(ga). Kr neki, če mene vprašate.
Medtem pa jih opazujem in beležim, snemam, raziskujem.
Prefrigani so, kadar nočejo, da jih razumem, začnejo čebljati tako nerazumljivo, da izgubljam potrpljenje. A kako, hudiča, se morajo šele oni čuditi meni, ko naokoli strašim z naglavno lučko, čudom tehnike? In kako malo je treba, da se jim na oči narišejo tiste hvaležne iskrice, ko iz štacune prinesem kokosove piškote in jih razdelim…
Malo imamo tukaj, materialisti ne bi preživeli. Je pa zato vsako jutro še vedno tako zelo sveže in posebno. Ko se vse naokoli sliši čudne ptičje zvoke in cviljenje tele čudne živalce:

foto: Roger
Skratka, dragi moji tam daleč,
ni mi slabega.
Kako pa kaj vi, kaj je novega?
Katja Lenart
Nkozi, 29.8.2009
Luštno in simpatično branje, končno nekaj pozitivnega, drugačnega in s prijetno energijo, za spremembo.
Še posebej mi je bla všeč tista štorija z zmrzovalnikom :D (in manj tale ščurek al škržat nekakšen al kaj je ;o))
Pozdravček v daljno Afriko in še veliko pozitivne energije!
Čestitke za jamm in žar!
Mi? Mi smo super! Po branju tvojega zapisa pa še posebej!
Lep pozdrav!
Živjo Katja,
huuuuu, vesela sem tvojega prvega zapisa! Super! Samo tako dalje ;-)
Avgustovska vročina vztraja, vsaj tu na obali. No, včeraj je bilo malo nevihte, ampak ravno toliko, da je prekinila gala večer ribiške fešte, predčasno so pospravili štante z ribiškimi dobrotami in smo tako večerni gostje ostali brez sardel, kalamarov, giric, brodeta…in polnočne atrakcije, ko naj bi Ribarji prižgali več kot 100 bakel hkrati.
In danes spet lep, čist in VROČ sončen dan… :))), kot da se ni nič zgodilo…
Uživaj in odkrivaj še naprej,
Morena
Jp, črnci rabijo radio, žure, sploh pa zmrzovalnik, elektriko in vse kar sledi, da bodo tudi oni doživeli razvoj kapitalizma, oprostite se začeli razvijati in širiti duha, v polni meri (saj ne da tega zdaj nimajo, očitno tega nimajo še dovolj).
Kolega je v delu Afrike začel delati za večjo firmo. Iz vasi so ustvarili so industrializirano mesto, s vsem kar paše zraven. Jasno, da so črnce tudi plačevali. Na moje vprašanje, kaj so si domačini s plačo kupovali (v džungli pač ne rabiš ničesar ali pa to kupiš z blagovno menjavo) je povedal, da alkohol, cigarete, poleg tega so ženske začele kasirati. Prej so dajale vsevprek zastonj, takšne so bile pač vaško-družinske navade, potem pa nikoli več.
Jp, Luka.
Ni vse tako preprosto. Niti ni vse zgolj črno-belo.
Različne zgodbe se pišejo v Afriki. In Afričani so kapitalizem doživeli že zdavnaj, tudi korupcijo poznajo, računalnike in prostitucijo. In Afrika ni zgolj in samo džungla (te je pravzaprav vedno manj).
Živijo pač svoje življenje, coca-cola in božiček sta sem prišla že zdavnaj.
In “črnci” so ljudje kot sva ti in jaz. Prav nič drugačni niso. Ravno tako radovedni, željni znanja, krvavi pod kožo.
Pridi v Afriko, vse ti bo jasno. Nič ni zgolj in samo tako, kot nam kažejo po televiziji…saj veš. Svet je tukaj čisto drugačen od tistega, ki nam ga prikazujejo mediji.
Resno, lepo je tukaj…odvisno pač, kam stopi tvoja noga. Pridi kaj okoli. (Bom dala pivo v hladilnik, naredila malo prostora pri šalterjih za elektriko, žur se bo pa sam naredu..)
In lepo bodte, vsi…
…afriški pozdrav,
Katja.
Na zatohli sončni strani Alp vse po starem, Katja carica si, naša civilizacija je butastva v primerjavi z njimi, osvežitev in spodbuda je prebrati nekaj takega, pa pa Raf
Vidim da nihče ni omenil..samo
ali se meni samo zdi ali pa je ta žival ogrooomna? :)
Jaz bi tudi prosil, da poveš, kako se reče tisti “zadevi” na zadnji sliki.
Superca, vidim da veste za kaj gre. Lepo še naprej
Za noge z Nogavičko in tiste brez:
http://www.edirisa.org/studio/?p=787
Civilizacija ni nič kriva, če so prebivalci butasti. Zahodna civilizacija je že zdavnaj odkrila recept za srečo, zadovoljstvo in samospoštovanje. Tega ne bomo našli v knjigarnah, kjer prodajajo instant recepte in po raznih kolumnah v zares butastih revijah. Potrebno se je malce poglobiti in povprašati zares pametne ljudi in po potrebi tudi pomoč poiskati. Presenetljivo dosti je normalnih ljudi, kjub temu, da jih je le okoli 25% populacije. Če pa se je potrebno napihovati na vesi, potem pa zares ne vidiš kaj vrednega. Petelinčki kikirikajo in vse kure lazijo k njim. Pameten človek pa gre k človeku in ne petelinu.
Ni potrebno iti v Afriko, da si srečen.
Hvaljen Jezus!
LP, Arbi
Majhne laži vodijo v sovražne godlje. Neporavnani računi so najprej malenkost in banalnost, potem pa povzročijo bolezen, razpad prijateljstev in smrt. Napihovanje je sprva privlačno, ko pa sname larfo pa nasilno in brezobzirno.Biznis je sprva “striktno” ločen od čustev, na koncu pa se spremeni v krvavo obračunavanje. Namesto, da bi prej mislili z glavami in ne s kurci.
In na koncu se stepejo za 20€ in na koncu se vržejo na cesto zaradi ene besede preveč in na koncu zategnejo štrik, ker so se jim možgani spremenili v drek.
In za vse je kriva civilizacija in beli človek! Neumnost. Rešitev je v vsaki knjižnici in celo vsak peti sosed jo čuti v svojih prsih. Le petelinčki še niso čisto potihnili. Vendar bodo. Brez skrbi, da bodo in potem ne bo več joka in stoka in ne bo več steklenih oči.
LP, Arbi
Mimogrede…kako pa se imate kaj radi na Vesti? Je kul? Gre? Špika kje kaj in je dobro malce potlačiti, hihi? Je fer? Elan še deluje? Iskreno? Je zares vredno brožati po dreku in se norčevati iz dreka? Ima to kakšen smisel? Je kul? Vrednote? Objektivno poročanje skozi prizmo zdrave pameti in hudomušnosti? Je pamet zares zdrava? Kaj pa denar?
Je že kdo pomislil, da je svet tretji oddelek psihiatrične bolnice? Ne? No potem pa Arbija berite, hihi.
LP, Arbi