Vest

Tudi na nedavnem Sarajevskem filmskem festivalu so tujci  postavljali vprašanje,  kaj je to s Slovenijo. Dober poznavalec razmer pri nas je italijanski producentki odgovoril kratko in jedrnato: Slovenia e balkanizata. Slovenija je balkanizirana. Ko je slišal za neke zamenjave  pod prejšnjo vlado in še posebej za procedure, ki so jih pri zamenjavah uporabljali, je neki tuj poznavalec filmskega področja malo resignirano vzkliknil: Pa imamo Balkan do Beljaka! Pri tem moramo vedeti, da ne gre za privoščljive ljudi. Ne. Gre za prijatelje Slovenije, bolje civilizacijskih norm, ki jih je nekdaj predstavljala. Gre za ljudi, ki  so se veselili naših uspehov, ki so »navijali«za nas, ki so občudovali naše presenetljivo hitro izvijanje iz balkanskega kotla.  Slovenija je rušila stereotipe o navidez nepopravljivi korupciji in ideološki zadrtosti in zarobljenosti vzhodne in srednje Evrope, Balkana in Italije.  Slovenija je zbujala upe, da se da izviti iz lovk svetovnega populistične trenda. Slovenija je obetala državo in družbo, ki jo na teh prostorih, glede na okolje, ne bi smelo biti. Vse to je zdaj preteklost.

Zadeva je jasna, že če pogledamo eno samo omejeno področje,  film. V Sarajevu se je predstavila Švedska. Oni nimajo ene filmske politike ampak jih imajo dvanajst. Vsak okraj jo ima, s filmskih skladom vred. In niso nič posebnega. Tako pač je vsepovsod. Ker se splača.  Vsi vedo, da je film posel, delovna mesta in promocija. Tudi Trst in Gradec. Pri nas pa še vedno branimo leta 1994 izsiljeni filmski sklad, ki je bil namenjen  preživetju filmske produkcije.  Sarajevski festival sam je jasna potrditev tega stanja. Je namreč vse tisto, kar bi lahko in kar bi moral biti LIFF, pa je priložnost prespal. Pri tem nihče nikjer ne reče, da smo velezamudniki. Da je stanje alarmantno.  Seveda na predstavitvi filmske Švedske ni bilo Slovencev.

Paradoksalno se je balkanizacija zgodila, ali bolje dovršila, potem ko smo vstopili v EU, NATO, Schengen in evro. Če smo prej še kazali sicer res sumljive znake pridne učenke, smo svojo pravo naravo pokazali takoj, ko smo se znašli »noter«. Nič več se nam ni bilo  potrebno sprenevedati.  Še posebej tragikomično je, da je sam vrh procesa naše balkanizacije nastopil prav med predsedovanjem EU. Kaj drugega kot balkanizacija je streljanje v lastna kolena, ki ga pomeni  zaradi političnih, verjetno celo osebnih zamer, ne izkoristiti Ljubljane za prizorišče predsedovanja!? Kako grozljivo kratkovidno in neumno! Ljubljani smo vzeli možnost gratis promocije. Drago dislocirano infrastrukturo smo zgradili na častitljivem Brdu. Tam je bila tudi mednarodna konferenca o AV politiki. Med tujci znana po tem da udeležencev iz Slovenije ni bilo niti toliko, da bi jih lahko vprašali, kaj se pri nas dogaja. Zdaj se  to Brdo  pojavlja  na mednarodnih  dokumentih iz tistega časa in v medijskih poročilih. Kmalu se bo znašlo v zgodovinskih analih.  In vedno, ko se pojavi Brdo, se pri tujcih pojavi tudi zbegano vprašanje, kje zaboga je to.

Prav v tem času smo tudi poskrbeli za pomilovalne nasmeške na obrazih evropskih politikov in novinarjev, ko smo mencali s preiskavami o patrii. Namesto da bi sodelovali v preiskavi ,  smo pošiljali na Finsko ultimate in od te države zahtevali, da krši temeljna načela demokracije in svojo ustavo. Zadevo smo zaključili nedavno s primernim finalom: država se je odločila sodno preganjati finskega novinarja, ker je po starodavnih evropskih demokratičnih standardih opravljal svoj posel.  Kajti teh standardov mi preprosto ne razumemo. Balkan pač! Pri nas se ni potrebno zagovarjati ministru vseh koalicij, ki je posel Patria razglašal za najbolj transparenten posel stoletja, ko računsko sodišče ugotovi da temu ni tako. Pri nas se morajo zagovarjati uradniki in novinarji, ki sumljive posle odkrivajo.  Pri tem opozicija in pozicija sodelujeta pri skrivanju podatkov  o zadevi patria pred javnostjo. Pri tem se celo izgovarjajo na NATO! Zaprosite jih za dovoljenje za objavo podatkov! Interesi demokracije morajo biti pred paranoičnimi pravili vojske.  To bo zagotovo razumel celo NATO.

Vendar je Patria bumerang, ki nas bo prej ali slej izsledil.  To verjetno slutijo tudi že največji dvomljivci  in pragmatiki, ki menijo, da je pač normalno, da se orožarski posli delajo s podkupninami.  Vendar v tej igri s patrio nismo sami.  Skratka, ne kontroliramo je. S prijavo finskega novinarja  smo seveda odprli pot tudi nadaljnji degradaciji lastnih novinarskih standardov. Začasna uredba  vrlega slovenskega sodišča proti  Dnevniku nazorno kaže na to. Sodišče Dnevniku prepoveduje uporabo pridevnika »kontroverzen«!  Za provincialnega in sumljivega poslovneža ki, če kaj, je zagotovo prav skrajno kontroverzen. In človek nastopa v skrajno kontroverzni, celo skrajno sumljivi, za slovensko gospodarstvo nevarni privatizacijski kolobociji. Po drugi strani največja stranka po svojih medijih in v parlamentu  preganja in naznanja novinarje in politike, ki so, zamislite si, tujini pripovedovali, da obstajajo indici, da zadeve s Patrio pri nas niso čiste! Imamo tajkune, ki se sklicujejo na nacionalni interes, dobivajo podporo od obeh političnih taborov, ko si kopičijo zasebno premoženje.  Potem ga prodajo zadnjem tujem zakotno provincialnem prevarantu.  Medije kupujejo iz zelo pragmatičnih razlogov, ker so se na fakulteti naučili, da se z lastnino medijev da vplivati na javno mnenje. Bravo! Imamo tercialsko  in provincialno javno televizijo.  Mirno smo sprejeli, to velja tudi za zdajšnjo pozicijo, eklatantno zlorabo brezplačnikov v volilni kampanji. Sprejeli smo evidentno farbanje volivcev,  ki ga plačujemo sami, z davki. Namesto da bi omejili finance za volilno kampanjo na proračun.  In s tem obvarovali okolje, drevesa, našo zdravo pamet in  demokracijo. Imamo  Vzajemno, ki za našim denarjem… Imamo … Imamo …  Kaj bi našteval! Sami si  dopolnjujte ta seznam.

Najbolj skrbi to, da imamo politično, gospodarsko,  pravno in medijsko  okolje, ki vse to tolerira in omogoča ter da nismo osupli, da se temu ne čudimo več. Svojo balkanizacijo smo že, kot vse v svoji ponižni zgodovini, pohlevno sprejeli in smo v procesu njene interiorizacije. Morda smo se polenili od prenažrtosti ali od skrbi za preživetje, odvisno od tega, na katerem bregu tajkunizacijskega hudournika smo se znašli.

Igor Koršič