6. september, 2009 | Katja Lenart

Človeške preizkušnje

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Dragi sonarodnjaki,

nisem še fasala malarije, to ne. Sem pa imela zelo neprijetno (pre)izkušnjo. Bojda sem šele zdaj postala prava menedžerka, pravijo tukaj.

dsc00115a

Ravno sem se odpravljala v posteljo, pravzaprav sem že dremala, ko je nekdo potrkal na vrata. Jenipher, naša zvezda šanka.

“Govoriti moram z vama”, je zašepetala. Ena tak iskriv, skrivnosten pogled je imela v očeh.

“Ja, kaj pa je?”, sem slišala Rogerja. “Katja že spi…”

“Zbudi jo, prosim…Tole je nujno.”

Pipa pred wc-ji je eksplodirala, bojda je naš vrli varnostnik (Kenedy mu je ime) spet nekaj šaril po njej. Ni ravno ekspert, vzel je palico in butnil po njej, ko je malo curljalo čez in je najbrž mislil, da bo tako popravil. Pa ni, le razneslo jo je. A to ni srž te zgodbe (je pa del nje).

Pred nekaj tedni je naš Jan (nemški prostovoljec) nekako založil svoj telefon. Izginil je, dobesedno čez noč. Pustil ga je pri biljardni mizi, kjer ga je polnil. In zjutraj je napravica izginila. In potem je kakšen teden vztrajno moril in spraševal vse po vrsti, če je kdo slučajno trknil ob njegov telefon. Seveda smo najprej zaslišali našega varnostnika, ki pride v Gardense ob 7-ih zvečer in odhaja okoli sedme zjutraj. Njegova osnovna naloga je prav ta, da celo noč preverja celotno lokacijo in skrbi za našo lastnino. Človek, ki mu zaupamo, torej.

Kenedy je zatrdil, da Janovega telefona ni nikoli našel. Konec zgodbe, smo rekli, gremo dalje.
Jan se je sprijaznil, da je nokia pač izginila.
Kupil si je novega, ni bil poceni (celo več je stal, kot je mesečna plača našega varnostnika). In potem je itak končal svojo misijo v vrtovih in krenil na mesečno pot po Afriki.

No, naj nadaljujem. Tako je naša Jenipher tisto noč v vsej zmedi in paniki, ko je bilo treba urgentno poklicati našega vodovodarja, iskala funkcionalen telefon. Naključje je bilo, da je bil njen ravno prazen (tukaj imamo še vedno sistem telefonskih kartic, ki jih polnimo z “airtime-om” za 1000-50.000 šilingov in ko kredita ni več, se pač znajdemo takole…).
In je za telefon pobarala še našega varnostnika. Glejga zlomka, njegov je še imel nekaj kredita, torej si ga je izposodila.

“In sem vzela njegov telefon v roke, pogledam…in prmejduš, to je Janov telefon!”

“Jenipher, pa si res prepričana, da je njegov?”

Prikimala je, ni mogla skriti tistega vznemirjenja.

“A vesta, še sama ne morem verjet…Ker vem, da je Jan sumil prav mene…”

In smo naredili načrt.
Ona bo šla dol, k šanku in kjer je zdaj pustila tale nesrečni telefon, midva bova prišla nekaj minut za njo. Ura je tri zjutraj, cev moramo nekako rešiti in midva bova tja prišla brez najinih telefonov. Potem si bo Roger izposodil Kenedyjevega.

Živčen je bil, ko naju je zagledal. Vse skupaj smo izpeljali po načrtu, takoj smo identificirali “izgubljeni” telefon. Potem se je začela drama.

Vprašala sem ga, kje je dobil telefon, pa je najprej zatrjeval, da ga je kupil v sosednjem mestu. Za 35 tisoč šilingov. Celo človeka, ki mu ga je prodal, bi menda lahko pripeljal.

“Ah, daj no, Kenedy…kakšno naključje pa je to, da si kupil ravno telefon, ki je bil izgubljen tukaj…Povej po resnici, ne mi lagat.”

Potem je nastala tišina in se je zlomil. Priznal je, da ga je ukradel. Da ni hotel, da mu je res žal, da ima to službo rad in vrtove tudi. Da naj se ga usmilim, da ne more izgubiti te službe. Ah, kako mi je pihal na dušo…

Na kolena je padel in rotil. Srce se mi je lomilo in do pol petih zjutraj smo se pogajali, eno uro sem mu pojasnjevala, da je storil veliko napako. Izgubil je moje zaupanje. In službo. Prekršil je osnovno pravilo, kraja je resen prekršek.
Lahko bi ga prijavila inšpektorju (chairman se mu reče, čez ima cel Nkozi in res je strog), pa ne bom, sem rekla. Ravno je bil konec meseca in zanj sem imela pripravljeno kuverto z njegovo mesečno plačo. Kaj naj zdaj storim?

Rotil je in jokal, skoraj bi se zlomila. Tole je bila zajebana preizkušnja.

Da bi bilo vse skupaj še bolj groteskno, sem imela pri celi debati ob sebi še Maureen (našo natakarico), ki je prevajala iz njegovega lokalnega jezika, Kenedyjeva angleščina je žal nerazumljiva.

Najprej je zahteval svojo plačo. Potem, je rekel, bo odšel.
Še desetič sem ga vprašala, če se zaveda, kaj je storil in kakšne so posledice njegovega dejanja. Da ga imam kot človeka rada in da sem mu resnično zaupala (varnostniku vendar moraš zaupati), on pa je storil tole bedarijo. Pa je spet zajokal, se zamislil, nastala je tišina in čakala sem na odgovor.

“Kenedy, izgubil si službo. Takšna so vendar pravila, kako naj ti po vsem tem še zaupam?”

“Pravi, da mu je žal. Prosi te odpuščanja …in če mu ne odpustiš, hoče plačo in potem gre.”
Maureen mu je znova skušala pojasniti celo situacijo, njemu pa kar ni bilo jasno, da poti nazaj ni.

In okoli petih zjutraj smo se dogovorili. Seveda bo dobil plačo za minuli mesec, a službo je izgubil. Varnostnik je tukaj nuja in zato ga bomo imeli naokoli še teden dni, dokler ne najdemo novega človeka. In v tem tednu naj se res potrudi, ker mu bom potemtakem plačala tudi za ta teden dela.
Stimulacija ali motivacija, kakor hočete, ne bi rada, da nam človek iz jeze zažge Gardense (ej, previdnost je mati modrosti, al kako že…).

A užalostilo me je vse skupaj. Potrlo.
Ne štekam. Kako neumen je nekdo, ki stori kaj takega? Ukrade telefon, ki ga vsi na daleč prepoznamo. Celo Janovo sim kartico je uporabljal za povrh vsega. Ah, joj.

In zdaj se ekstremno trudi. Pobira steklenice, pomaga vsem povprek in me gleda s tistim žalostnim pogledom. A službo je izgubil, poti nazaj res ni.

Ko sem se o vsem skupaj pogovarjala z ostalim osebjem, so mi rekli, da sem reagirala profesionalno. Ne vem, grenak priokus ima cela zgodba. Cel mesec garam, da bodo lahko ljudje dobili svojo zasluženo plačo, zaupam jim, moram jim. Potem pa tole.

Jan je ravno danes uletel, s Kenedyjem še ni govoril. A najbrž snidenje ne bo ravno prijetno.

dsc00122a

Pa vendar. Še vedno sem rada tukaj, še vedno verjamem v ljudi.
Upam le, da smo se (vsi) nekaj naučili. Človek sem in tole je bil (le) eden od menedžerskih preizkusov.
Nimaš kaj, takle mamo.

In ko boste tole brali, bom že na poti v Kabale, na jug Ugande. Sedem ur vožnje, kratek oddih. Skok v hladno jezero in svežina trav.

Predvidevam, da ste še vedno lepi in prijazni?

dsc00114a

Vas pozdravljam in objemam,

Katja Lenart,
5.9.2009, Nkozi.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
25 x komentirano
  • Horus je rekel/-la:

    Naučili bomo črnce reda! Nema tu trtemrte, hehe.

  • luka je rekel/-la:

    pač cigumigu…

  • iztok je rekel/-la:

    Oj! .. na se dobr da nis malarije fasala.. to pa mors mogoce tko pogledat. V njihovi kulturi kraja verjetno ne pomeni isto kot pri nas. Se sploh glede na to, da majo zarad stalnega ‘pozahodnjavanja’ te pojme se bolj pomesane. Najbrz v njihovi originalni ‘druzbeni ureditvi’ pred prihodom zahodnjakom, kraje sploh poznali niso, ker niso meli niti osebne lastnine. Ko sem sam zivel 2 meseca s kitajskimi prijatelji enih stvari preprosto nisi mogel razumeti; tako razlicne so. Tako, da ne se prevec sekirat zaradi dogodka in lepo furaj
    cao iztok ;)

  • Maks je rekel/-la:

    Katja, a kej ropotaš? Lepo te je brati.

  • miro je rekel/-la:

    Podobno izkušnjo sem imel jaz v ZDA. Prepričan sem, da tudi v Afriki zelo dobro vedo, kaj je kraja. Mislim, da gre bolj za neke vrste rasizem. Namreč ti si belec, torej nisi naš in je zato napram tebi vse dovoljeno. To (da je prisoten tak način razmišljanja) mi je potrdil tudi znanec, ki je nekaj let delal na Slonokoščeni obali.

  • jekdo je rekel/-la:

    colored pipl like me..

  • MEFISTO je rekel/-la:

    Ne bi rad tečnari, pa vendar me zanima, če ta punca Bogu krade čas po belem svetu za svoj denar?

    Kar strinjam se z Lukom, da je vse skupaj en cigu - migu!

  • b0j3 je rekel/-la:

    Katja moj poklon. Profesionalno si to izpeljala in lahko se identificiram z lomljenjem srca, ampak - svaka čast.

  • miha je rekel/-la:

    Katja res si dobr uredila to stvar,vsa čast ti ,sam pazi da ne bo kakšnega maščevanja.drgač pa
    lepo te je brati,še več takšnih kolumn si želimo tvoji zvesti bralci.
    dobro boste naučili tam doli Afričane….

    lp

  • Lisjak Zvonko je rekel/-la:

    Kolk pa plačate modela?

  • Ifit je rekel/-la:

    second chance, anyone?

  • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

    Katja, ogorčen sem v dno duše.

    Od izobražene in razgledane osebe bi pričakoval vsaj to, da bo kritični dogodek dojela kot avtohtoni izraz upora zatiranega afriškega človeka zoper neokolonialistično posiljevanje z roparsko zahodno kulturo belega človeka in njegovo simbolično zahtevo, da si pravično povrne plemenite kovine, ki jih je vseboval tisti kapitalistični kos vezja in plastike, izvirajo pa iz Konga in so bile iz grudi afriške zemlje iztrgane s strani plačancev zlobnih multinacionalk, ki podžigajo državljansko vojno in spravljajo domačine v bedo in pomanjkanje.

    Razumeti moraš vendar, da si z odslovitvijo ubogega pripadnika globalnega proletariata utrdila institucionalni rasizem in prakticirala avtoritarni družbeni odnos na račun zatiranega afriškega življa!

    • Zbik je rekel/-la:

      Eh, moj dvorni blefer žalostnega lica.

      Koltansko zgodbo so novinarji razpihnili do galaktičnih razsežnosti. Dejansko je v Nokiinih telefonih tipično po en sam samcat tantalov kondenzator, kar v masi nanense pod 30 miligramov tantala. In tudi sicer je delež kongoleškega tantala v svetovni proizvodnji blizu 1%.

      http://www.nokia.com/corporate-responsibility/supply-chain/tantalumcoltan

      Tragedija Ugande nemara niti ni v neuveljavljeni delovnopravni zakonodaji, kjer lahko vplivna muzungu odpusti delavca brez silnih postopkovnih zapletov, ampak v dejstvu, da je več kot polovica prebivalstva pod pragom revšćine, torej njihovi dohodki ne presegajo 1,3 $ na dan. In mimogrede - blizu 25% GDP pride preko prispevkov ugandskih izseljencev…

    • jekdo je rekel/-la:

      To kar velja makro je tudi mikro.

    • jekdo je rekel/-la:

      Tle boste sami vodje lumpenproletariata, ker se znate fino pogajat. S pištolo v žepu.

  • Mimi je rekel/-la:

    … hm, zoprna zadeva… Zdaj si pač naredila, kar si, v bistvu te razumem, samo me je vseeno presenetilo, da si ravno na onem koncu bila tako dosledna… skratka, sama bi mu najbrž dala še eno priložnost (kar pravi tudi Ifit), saj bi si tako morda pridobila totalno zvestega in vdanega upravitelja, ki bi, da bi ponovno pridobil tvoje zaupanje (in ga ohranil, s tem pa tudi delovno mesto), najbrž si ful prizadeval, po 2. strani pa mu razna morebitna maščevanja ne bi prišla na misel.
    Praviš v podnaslovu, da je pogrnil na celi črti… Mah, meni se ne zdi… Najbrž je ravnal, kot je vajen, pač kao skušal je poskrbeti zase, kot je znal, in si ob tem morda mislil, ah sej vi boste lohk ubodli še 5 Nokij.
    V bistvu jasno da si razočarana, ampak pravzaprav ne bi smela bit, prevelike so razlike, da bi ti s svojim sicer pozitivnim, a hitrim delovanjem kratkega roka, spremenila miselnost, odnos, vrednote…
    Napisala si, kako je lahko tako neumen ali nekaj takega in ne vem, ali si s tem mislila, neumen zato, ker ‘krade roko ki ga hrani’ ali zato, ker je bilo tako prozorno. No če to slednje, dvomim da on tako percepira… Kakšen sim, halo? Najbrž je podobno kot bi otrok videl kupe zlozenih bankovcev, pa enega vzel, češ, saj se ne bo poznalo, ne da bi razmišljal o posledicah.
    No ja, saj pravim, si naredila kar si in kar se ti je zdelo da je prav, si torej bila dosledna, vendar če bi dala še eno šanso, bi bila pa dosledna v svoji veri v ljudi, kar očitno imaš (in si tudi zato bila tako razočarana).
    Kakorkoli, lep pozdrav in čim manj razočaranj in neljubih peripetij!

  • katja iz afrike je rekel/-la:

    Mefisto…tukaj sem prostovoljka. Za svoj denar, ja.
    Z januarjem bom začela predavati na tukajšnji fakulteti, torej bom “bogu kradla čas” še na tuj račun.
    Morda pa bomo v vrtovih kmalu zaslužili dovolj, da bom lahko plačo izplačala tudi sebi…(kot menedžerka pač najprej poskrbim za plačo tukaj zaposlenih).

    O zgornji zgodbi:
    Neumno je bilo zato, ker fant seveda pozna pravilnik, podpisal ga je, ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto guarda oz. varnostnika. Njegova naloga je ravno to, da skrbi za lastnino v The Gardens (obiskovalcev, prenočevalcev, gostov, volunterjev, staffa…).

    Če ga ne bi odpustila, bi potemtakem lahko vsakdo kradel našo lastnino in bi mu pač bilo oproščeno. On dobro ve, da ne sme krasti. Čudno argumentirate, da smo mazungoti polni keša in kaj potem, če je ubogi človek izmaknil eno kurčevo nokio. Ni smiselno…potem je pač najbolje, da mi ukrade vse, kar sem nekje na drugem koncu sveta prigarala in prinesla sem. Jaz ali kdorkoli, ki denimo dela ali prespi na naši lokaciji (ima to smisel?). Morda tudi kdo od vas, ki tole ravnokar berete in me boste kmalu obiskali. Razmislite.

    Kenedy ni profesionalni security guard (ni oborožen, je tukaj je zato, da se vsakih petnajst minut sprehodi čez vrtove in preverja, če je vse ok….žal si profiča ne moremo privoščiti, zaenkrat). On je eden on ljudi, ki smo jih zaposlili ravno zato, ker je brezposelnost kritična. Ni dobil službe, prišel je sem (ker so priporočili njegovi prijatelji) in je dobil priložnost. In pogoje in pravila še kako dobro pozna.

    Odpuščen je bil zato, ker je zlorabil zaupanje nas vseh. Ne samo moje.
    Tudi vsi ostali tukaj zaposleni so se s tem srinjali. Samo toliko.

    Še enkrat, ne vidim razloga, zakaj ta kraja ne bi bila kraja. In prekleto dobro ve, da se ne krade.
    (Me zanima, kako bi Vi, ki me obsojate, storili v moji koži…)

    Mimogrede, še vedno je pri nas, še vedno dela, dokler ne najde druge službe. In zato bo plačan. A eno je pač jasno - ker je kršil osnovno pravilo, je izgubil službo.

    In še en mimogrede - včeraj sem sredi ulice, v Kabalah, bila priča grozljivemu prizoru. Trije starejši moški so na ulici bičali fanta, ki jim je ukradel denar. (In ko smo se mimoidoči temu na glas upirali, so se nam domačini na glas krohotali in bičali dalje…) Toliko o krutosti…

    Lp iz Afrike.

  • Mimi je rekel/-la:

    Hej! :) Saj smo samo komentirali dogodek in tvoj ukrep, se mi ne zdi da bi kakšne sodbe padle… Pač tako se je zgodilo, tako si se odločila (in vsi ste se tako odločili) in tako je. Kul. Saj so to tvoji dogodki, nimajo zveze z nami, mi lohk sam pokomentiramo. Upam da boste kmal dobili novega varnostnika, bolj zaupanja vrednega. Lepo se imej!

  • katja iz afrike je rekel/-la:

    kako so vam pa kej fotke všeč?

  • :) je rekel/-la:

    Ljuba Katja, lep pozdrav od nas, od doma.
    Če ti kaj pomeni ali če te kaj tolaži, tudi jaz nisem bila niti enkrat v Kudu letos. Še na Promenadi nisva bili.
    Tvoje zapise hlastnem, slednjega sem použila :) (ker je gotovo, da sem/bom kaj izpustila, boš pa ob vrnitvi izdala zbrana dela, a ne? za nas!)
    Kakopak drugače? Zgrešili bi lahko, ko ste pojasnjevali pravila “igre” na samem začetku … da ga nisi prijavila inšpektorju - instanci nad teboj, to je vse, kar si smela, kjer si imela maneverski prostor, v čemer je vsa poanta druge priložnosti, nastavljenega drugega lica itd. … in pri čemer si le znova izrazila (berite: dokazala) svojo človekljubnost, voljo do te druge pril/m-ožnosti.
    Veš, pri nas se je začela šola. Začelo se je z nepričakovano novo učiteljico podaljšanega bivanja (junijski scenarij prehoda iz 1. v 2. razred se je že 3. 7. spremenil), zanjo smo zvedeli s seznamom objavljenih na vratih usodnega 1.9. - no jaz še do vrat nisem prišla (matr me je spomnilo na Trubarjev seznam in potem takoj na sezname, ki so jih brali po celi Primorski ene 80 let nazaj). Prva domača naloga je, da skupaj (starši in otroci) preberemo uradno publikacijo, v kateri so pravila igre - za nas starše, seveda za otroke, za učitelje pa ne.
    Katja, pravila so sveta stvar. Postavi se jih na začetku “igre” in če se pri njih ne vztraja, se izgubi ves smisel igre. Kaj ne de?
    Objem:)
    Jaz sem zopet ponosna nate, zelo, bolj kot na marsikaterega “evropejskega in civilizirano zahojenega predstavnika (zavestno žalim nekatere dotične)”, ki (po zakonu “vleče naš denar kot predstavnik v svetu, Evropi”) in misli, da so sistemske žrtve le v t.i. evropsko deklariranih totalitarizmih. Ponosna bolj kot na tiste, ki pozabljajo, da živijo v državi, ki te lahko izbriše, če te izbriše nastavljeni uradnik zato, ker je šef poklical in rekel “naredi tako, ne beri zakona”! Bolj kot na