Vest

Pri založbi Sanje so Komunistični manifest Karla Marxa in Friedricha Engelsa izdali skupaj s spremnimi zapisi Mladena Dolarja, Jožeta Mencingerja, Rajka Muršiča, Janeza Ramoveša in Slavoja Žižka. Predvsem slednji je v Miklošičev park, ki je nekdaj nosil ime po Marxu in Engelsu, pritegnil številne obiskovalce, ki so se ob njegovih domislicah zabavali, pa tudi resno zamislili.

Žižek je opomnil, da je manifest potrebno brati kritično in z mislijo, da so ideali preživeti. Kaj se je zgodilo 20 let po padcu železne zavese? Vlada razočaranje, ki odseva v nostalgiji, čeprav si v resnici nihče ne želi vrniti v socializem, v “desno retoriko”, ki se opogumlja, da je kapitalizem dober, čeprav nam ne gre dobro, saj vlada še prejšnja garnitura, in v neodločno držo levice. Žižek je bil do levo opredeljenih intelektualcev, kot vedno, precej kritičen. Levi intelektualci “lepo živijo” in se ponašajo, “da so kritični”. Toda njihova kritika je usmerjena nekam daleč, stran od tukajšnjih zagat. Žižek pogreša ostro misel, ki se, nenazadnje, ni lotila niti stalinizma. Prava kritika stalinizma nas še čaka, je zavpil Žižek, ki upe polaga v radikalne disidente. In to govorim kot komunist, je pribil. Žižek je za začetek razmišljanja o stalinizmu v svojem slogu dejal, da je imel eno simpatično lastnost: bali so se ga celo kapitalisti.

Žižek o krizi kot priložnosti, socializmu in komunistih nove dobe:

Komunistični manifest seveda ni alternativa sedanjim razmeram, ponuja pa teren za razmislek, s čimer so se strinjali tudi Rajko Muršič, Mladen Dolar in Božidar Debenjak. Ta aktualnost manifesta razume v smislu razgrnitve značilnosti kapitalizma. Res je, da je danes kapitalizem drugačen, kot je bil leta 1848: privatne lastnike so zamenjali menedžerji, ki manipulirajo z anonimnim kapitalom.“Kazino kapitalizem”, kot ga imenuje Jože Mencinger, temelji na logiki, da so nagrajeni tisti, ki ukinjajo delovna mesta.

Žižek o diktatorju Stalinu in politiku Gregorju Golobiču:

Dolar je opomnil, da je kapitalizem “permanentna revolucija”, ki deluje na načelu, da se vse spreminja, le da se nič ne bi spremenilo. To je veljalo v Marxovem času in velja še danes. Toda od Komunističnega manifesta, tako Dolar, ne gre pričakovati preveč. Besedilo ne ponuja neposrednih receptov. Naveza na manifest terja, da se “izognemo izsiljevalskemu primežu, ki postavlja na eno stran pošast komunizma, kakršen se je v prejšnjem stoletju realiziral kot strašljivo udejanjanje resnice manifesta, in na drugo stran liberalni kapitalizem kot edino alternativo, ki si jo je mogoče zamisliti”.

Celotna novinarska konferenca (za ultra filozofske sladokusce):

O navezi komunizem - kapitalizem je razmišljal tudi Muršič, ki je opozoril tudi na kapitalistično nasilje v obliki avtorskih pravic. Nekako v smislu, da ne smeš več razmišljati, kajti pred teboj je mislil že nekdo drug. Kar zadeva Komunistični manifest, je Muršič dejal, da v njem vzbuja nelagodje. Besedilo je bilo v prejšnjem režimu dogma, je dejal, toda eno je gotovo: manifest izdaja duha, ki se ne pusti pokoriti. Nenazadnje o nepokornosti duha priča tudi nelegalno “downloadanje” z interneta. Nekaj komunističnega da je v tem, je rekel Muršič. Žižek je takoj dodal, da prisega na piratske kopije, ne glede na nekoliko slabšo kvaliteto. Sogovorniki so se strinjali, da Komunistični manifest sicer ne ponuja rešitve za trenutno stanje sveta, vsekakor pa je izziv za radikalno, kitično misel, ki prepogosto umanjka.