Beneški bienale - svet in glasovi domačije
Benetke v poznem poletju. Padova pod kupolo zvezd, pod oboki Giotta. Dva mesteca, dve mali Italiji. Hotelček s ponaredki umetnin, vedno originalni kapučino. Drhtenje nenavadnega in običajnega. Občutki pljuskajo čez robove kože, širijo se v prostor starodavne in moderne dežele. Nekaj novega in nekaj starega. Novo v večnosti, v iskanju odgovorov na redko konstanto človeštva - ustvarjalnost. Reminiscence – kdaj srečaš človeka iz prejšnjega sveta. Je to prejšnji svet ali skorajda življenje. Zakaj iščeš. Zakaj bežiš. Najdeš. Nekaj starega in nekaj novega.
Skoraj kot delanje svetega - se zdi ustvarjanje mikro in makro kozmosov v – še vedno - utesnjenih paviljonih nacionalnih determinant. Arsenale, Giardini. In drugi. Ustvarjalnost ostaja edina rešitev rebusa o prihodnosti, o ohranjanju butika Evrope, ki tone v globalnosti. Globalnost kriči nazaj svojo bedo, svoj paradoks, marginalno kot »disorient«, v očeh nizozemske umetnice. Ali pa v žarečem koleslju nekje v Latinski Ameriki: me slišite. Jaz nisem vi, a vi pentrirate v mojo drugačnost, zato bežim nazaj v svojo ubornost. V pesmi, ki jih ne sliši nihče, le odtujene ulice nekoč mojega mesta.
Novo in staro. Svetovi večnosti in minljivosti, preroškosti v motivih ruske zmage nad prihodnostjo. In vendar običajno, že videno. Uvid koncentracijskega taborišča v navijaških obrazih nogometnih navdušencev, tesnoba množičnega.
In tesnoba intimnega. Nemški samogovor kuhinjske mačke na mrtvaško purističnih policah z ikonoklastičnim lesom. Energija »Le grand Soir« v očeh francoskega umetnika, tuljenje črnih zastav v jekleni kletki. Enaka utesnjenost prostora, enak stik dveh velikih nacij. Enako obžalovanje veličine, ki je in morda usiha. Če bi Bruce Nauman ironiziral ameriško veličino, koliko prostora bi ostalo za samoironijo? Bi z ukinitvijo samoironije umetnost morala izginiti, v današnjem času? Bi ironiziranje nacije okrepilo njen genetski naboj?
Pod italijansko streho nekaj več optimizma. Klasičnost v iskanju estetike, pomirjenost z odgovori, premirje. Duša po starem zatrepeta in si malce spočije. Še je prostor za lepoto. Naj bo to lepota grdega, kot bi nekoč rekel Pasolini. Z neznano – znano barvo premazana gola telesa. Akt, ki se vrti v obratih zarodka. Ali pa kaj dodatnega. Ali pa lepota izrecne izumetničenosti. A rebours. Proti toku in z njim, nekaj degeneriranega je v deželi, nekaj bolezensko lepega ostaja. Bolečina naj bo skrajna stopnja estetike. Japonska v groteski. Smrtnost je lahko živost. Spomin na futurizem.
V češkem in slovaškem paviljonu se realnost preplete z imaginarnostjo, umazan zelen vrt. Postane prostor banalnega, je to res novi koncept? Enako kot Genital Joy v avstrijskem, tudi ta del Evrope umira in se znova rojeva v enakih obrazih, enakih video posnetkih. Srbski DNK, žebranje z denarjem, nekakšen stil kitajske razstave zlata v kletki. Vse enako, vse ravno. Nekoč in nekje že doma. Domovina.
Mimo hodi gruča kričavih Slovencev, srednješolci z navdušenimi učitelji. Sprašujem se, če sodijo k razstavnim eksponatom. Sliši se jih čez prostor treh paviljonov. Kdo ima tu zastonj razlago. Kdo razume slovenščino. Bi bil zanimiv naslov: Homos Slovenicus in Eternal Voice Erection.
Zelo dobro bi bilo šum v filmu slišati še na kakšen drug način. V percepciji obstoja, kar tam, na sredi. Enkrat.
Benetke ostajajo nove in stare. Čudovite in bolehne. V meni in izven. Svet, posameznik, in. Utrip in duša, kaj, oboje? Delanje sveta. Fare mondi. Kreacija mikro in makro kozmosov odtujenosti, srečevanj, obupa in morda prihodnosti.
Delanje sveta ni isto kot obstajanje.
Je več, je manj.
Anja Fabiani
Bravo,vendar nekdo ki sam pomaga svetu,je obsojen na propad.Prihodnosti ni.To pa je zelo razburljivo in vam čestitam za način,ki se ga večina bojijo.
Takoj potem, ko sem se zagnal v branje sestavka, ki je veliko obetal, sem se kot vešča, ki se zaleti v nevidno ji steklo okna, sesedel na tla. Medtem, ko Anja piše o svojem doživetju klasično literarno, na momente celo malo prisiljeno okrancljano, že na začetku zapiše besedi na kateri pisec takega sestavka, s poskusom pisanja v takem slogu, pač ne more biti ponosen. “Dva mesteca…”. Draga Anja, slovenščina ima dvojino. Vse kar si napisala od tu naprej nima popolnoma nobene literarne vrednosti več, ampak se razvodeni v čisto navadno iskanje nadaljnjih napak v tekstu. Škoda.
ok, ok., @Vati Fakin Khan, dve mesteci. Pa še kaj bi našli mi vsi in Anja bi si morala omislit ‘enga fejst’ lektorja, če bi želela biti povabljena k pisanju za kakšno eminentno medijsko hišo. Ampak tam se lektorji itak valjajo po hodnikih ;), na Vesti pa… Meni, ki nisem tako malenkostna, četudi malce slavistka, bo po branju tegale sestavka vseeno bolj poetično-kritično ogledovati si omenjene paviljone v ‘čudovitih in bolehnih’ Benetkah. Ko bom tam vonjala novo in staro ter ‘fare mondi’,me zagotovo spet navdihne tvoj stavek: ‘Delanje sveta ni isto kot obstajanje.’
Hvala!
@mateja:
Kar se mene tiče je Vest.si daleč meni najbolj všečen medij. Težko rečem dnevnik, ker to ni. Za določene novice je tednik, za spet druge minutnik, ali kakorkoli bi se že temu reklo. Zelo rad berem prispevke nekaterih kolumnistov in gledam prispevke Sarkića. Pri slednjem je seveda treba tolerirati spodrsljaje z večjo mero, saj prispevki dostikrat nastajajo ad hoc, ko se pač znajde v situaciji. Hitro gredo na splet in jih je težje korigirati. Pa vse je že itak posneto in se ne da montirati ali na novo posneti. Rad prebiram komentarje, še posebej inteligentne. Včasih pa tudi one na drugi strani Gaussove krivulje, kot so denimo izbruhi bolnega uma, ki se predstavlja kot odstranjevalecrdečuhov. Tudi nam, ki pišemo, se prikrade sem ter tja kakšna slogovna ali slovnična napaka. Ampak, jaz in drugi ne pišemo na nek način uradnega teksta. Ki bi bil nekje uradno objavljen. Kaj šele, da bi poskušali s posebnim slogom zadevo narediti še posebej zanimivo za branje.
No, Anja se je pač lotila teksta z vsemi takimi karakteristikami. In ta je bil objavljen kot kolumna. Uradno. Pri taki zadevi pa bi moral tekst pred objavo predihati tudi lektor. Brez le-tega se potem prikradejo v tekst napake tipa neustrezne uporabe dvojine. Dvojina pa ni kar tako. Morali bi jo še posebej negovati. Po mojem vedenju ima poleg slovenščine samo še en svetovni jezik dvojina, bojda se nekje skriva celo ljudstvo , ki uporablja pred množino še trojino. Te posebnosti naredijo te tri jezike za pravo redkost v svetovnem merilu. Če bi bili ti jeziki stavbe, bi bili verjetno pod zaščito UNESCA. Morda pa tudi so. Kaj pa vem. Iz tega gledišča je nedopustno, da se v uradno objavljenem tekstu spregleda tako očitno napako. Vseh ostalih napak verjetno niti ne bi opazil. Sorry, tako pač je. Vest.si v končni fazi vendarle ni publikacija tipa Kralji ulice ali pa osnovnošolsko glasilo.
Latinščina ni ravno moje področje, a vseeno se mi močno dozdeva, da beseda “homos” ne pomeni čisto nič.
V uporabljenem kontekstu prav nič.
Homos je v latinščini množina od homo. V biologiji oz. antropologiji pomeni rod iz družine Hominidae (red primatov). Za rod hominidov je značilna velika prostornina lobanje, zasnova lokomotornega sistema, ki omogoča pokončno hojo, dobro razvit in močan palec, ki omogoča prijemanje in sposobnost izdelave orodij, s katerimi lahko izdela druga orodja. Se kdo najde v tem opisu ?
Poleg nas, Homo sapiens, spadajo v ta rod še izumrli H. habilis, H. erectus in H. heidelbergensis ter Neandertalec Kromanjonec.
Lahko pa je mislila skupino homoseksualno usmerjenih Slovencev. Vendar tudi tu latinska slovnica ne funkcionira…
G.Fabiani ali K.Fabiani,lepo besedičenje ne pomaga,saj beneški smrdljivi golazni in kanalizaciji ne sežete do kolen.
Hvala
In do kje ji ne sežete Vi, sampopoimenovani?
Ko glodalec te ne povoha,kje si?Kužna podgana skupaj z menoj išče hrano,a ko te one izločijo kaj potem?Jaz sem saj med njimi.
Joj, zakaj moški ne dajo že enkrat mir.
Krščen matiček, to večno vprašanje…
Funjara
God bless polluted souls. Let’s God’s love conquer the hate and ignorance.
God is dead !
Komentar je bil izbrisan zaradi osebnih žalitev in/ali ekstremnega idiotizma.
Drago uredništvo, škoda ker ne moremo videti teh izbrisanih komentarjev. Morajo biti pa res hudi, če presežejo osebne žalitve in ekstremni idiotizem tistega kar piše uničevalecrdečuhov in jih zato zbrišete.
Verjetno je za nekoga resnica žaljiva.Kretenizem je to ,da se brišejo komentarji,ki govorijo ………….