O pomenu dostojanstva v meddržavnih odnosih
V Bizancu (vzhodnorimskem cesarstvu) so imeli vladarji običaj, da so barbarske poglavarje, ki so se prihajali pogajat, popeljali skozi labirint imenitnih, od pozlate in ogledal bleščečih se dvoran, preden so očarani in osupli stopili pred cesarjevo obličje. Dolga pot skozi labirint razkošja je vlila strahospoštovanje, barbarski imenitniki so bili prevzeti in pred pogajanji ustrezno zmehčani.
Dne 9. septembra je italijanska tiskovna agencija Ansa napovedala italijansko-slovenski sestanek na ravni predsednikov vlad v Rimu in objavila, da bo slovenskega ob tej priložnosti v Vatikanu sprejel papež Benedikt XVI. (Samo mimogrede, Aleš Gulič je bil za direktorja urada za verske skupnosti imenovan dne 3.septembra).
Novica je imela ozadje: srečanje Pahor-Berlusconi bi bilo moralo biti v Ljubljani, a je italijanska vlada, sklicujoč se na priložnostno opravičilo zunanjega ministra Frattinija, predlagala prestavitev v Rim. Pravi vzrok prestavitve je bila verjetno bojazen, da bi krajevni okoljevarstveniki (slovenski in italijanski) pri vprašanju uplinjevalnika v Žavljah v Ljubljani nudili slovenski strani premočno oporo. Da bi se predlog, ki bi ga Slovenija morala že zaradi tega zavrniti (s podobnim opravičilom, kakršnega je navedel Frattini), bolj prijel, je bil dodan sladkorček: sprejem pri papežu v Vatikanu.
Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, čeprav bi se bilo obojemu mogoče izogniti, če bi slovenska diplomacija opravila svoje delo. Italijanska vlada je med tem namreč začela javno kampanjo proti zelenim aktivistom v Trstu, ki trdijo, da je bilo okoljevarstveno dovoljenje za uplinjevalnik in plinovod v Žavljah pridobljeno s prikrojenimi, le delno točnimi (torej lažnimi) navedbami. Vlada trdi, da to ni res, Borut Pahor pa, kakor je bilo mogoče predvideti, v Rimu ni mogel računati na podporo krajevne (italijanske in slovenske) prizadete javnosti. Da bi bila mera polna, je padel v vodo še sladkorček; namesto papeža se je kot glavna oseba v razlagi odnosov med državama pojavil kardinal Franc Rode.
Kakšno zvezo naj bi imelo to z bizantinskim sprejemanjem barbarov? Ima jo: zdaj očaranje z bogastvom, zdaj strašenje, včasih tudi mešanica obojega, kakor za koga, je tudi v Vatikanu sistem. Uporaba se ravna po tistih, ki so jim poteze namenjene. Je bil namig, ki je peljal Pahorja v Rim, že od začetka zamišljen kot vaba v past? So v Rimu pravilno sklepali, da bo »sladkorček«, ki bo nagnil tehtnico na stran rimske lokacije premierskega sestanka, prav obljubljeni obisk v Vatikanu?
Postopek, ki ga je bil deležen slovenski predsednik vlade, je namenjen tistim, ki dovolijo, da jim s proženjem ali odtegovanjem roke vzbudijo slabo vest oziroma prestrašijo. Za vse ti postopki ne veljajo, kajti tudi papež ni več tisto, kar je nekoč bil, namreč nesporna avtoriteta. Z večino predsednikov vlad evropskih držav si ne bi upali ravnati tako, a če bi, bi ti že zaradi obrambe dostojanstva njihovih držav branili svoje odločitve.
Nič izjemnega ni več, če je Vatikan v sporih z državami - celo italijanskemu premieru neuspešno očita razvrat -, a le v primeru Slovenije je bila cerkvi neljuba zasedba državne funkcije priložnost za širši napad na sekularno državo.
Papež Benedikt XVI. je bil letos v konfliktu s kanclerko Angelo Merkel, ki jo je osupnil preklic ekskomunikacije škofov ultrakonservativne bratovščine Pija X. (lefebristov). Zaradi »pomilostitve« britanskega škofa Richarda Williamsona, zanikovalca holokavsta, je z ostrimi besedami kritizirala papeža. Zahtevala je papeževo jasno opredelitev do protisemitizma in holokavsta, torej popravek, in ga tudi dobila. »V Vatikanu niso vedeli«, je bila formula, s katero je pomoto(?) pojasnil nezmotljivi papež Benedikt XVI., a ta je bila kot laž razkrinkana prav te dni. Švedski radio, ki je 21. januarja 2009 emitiral že novembra lani posneti intervju z Williamsonom, je pred dnevi (23. septembra) sporočil, da je nemudoma opozoril katoliško cerkev na škandalozne izjave in da je zanje zanesljivo vedel kardinal Hoyos, ki je vodil postopek »zbližanja« Vatikana s Pijevo bratovščino.
V Nemčiji so bili številni verniki zgroženi nad roko, ki jo je »njihov« papež ponudil odpadniškim škofom. Ti odklanjajo sklepe drugega vatikanskega koncila (1962-1965) o verski svobodi in dialogu z drugimi verami, svoje ideološko stališče pa opirajo na ekstremno desnico in njen zgodovinski antisemitizem.
Zaradi dvoumnosti pri preklicu izključitve je prišlo do motenj tudi na zvezah z nemško škofovsko konferenco, ki je papeža opozarjala, naj tega ne stori. »V Vatikanu sprejemajo odločitve v zelo ozkih krogih«, je 2. februarja pisal frankfurtski konservativni časnik FAZ.
»Zaradi strahu, s katerim ga navdaja moderna družba, postaja, po besedah sociologa religije Pierra Portiera, ta papež 21. stoletja ‘zmerni nestrpnež’«, je istočasno pisal pariški Le Monde.
Formalne razlage odpovedi srečanja papeža s Pahorjem (bodisi v Vatikanu ali v Castel Galdolfu) - vendar ne pred prihodom v Rim - , se sicer nanašajo na imenovanje cerkvi neželenega državnega uradnika, neformalno pa gre očitno za več, kajti kot papežev zastopnik, pa tudi kot edini razlagalec širšega »sporočila« dogodka, je nastopil kardinal Franc Rode. Ta je že dan pred obiskom v intervjuju Družini dan govoril o Sloveniji kot o »edinem ateističnem otoku v Evropi«, v katerem naj bi bila zaradi odsotnosti (krščanskega) verouka v javnih šolah »intelektualna obzorja slovenske mladine tako nevarno zožena, da bomo kmalu postali eden najbolj nevednih narodov v Evropi«.
Spomnimo: Vatikan je Rodeta umaknil »s fronte« v »generalštab« tedaj, ko je njegovo ekscesno ravnanje v Sloveniji začelo škoditi cerkvenim interesom. Zdaj mu je dovolil, da je oblikoval poslanico. Absurdne trditve v intervjuju v Družini so sicer njegove, verjetno pa so tudi del strategije ustanove, v kateri lahko nosi rdeči klobuk. Če sam Benedikt XVI. opisuje svojo Cerkev kot »ladjo, ki pušča na vseh koncih« (navedeno po Le Monde), zakaj pa ne bi njegov kardinal tarnanja nad Slovenijo in njeno domnevno potjo v mračno nevednost obrnil v program re-indoktrinacije?
Ko se je Rode retorično vprašal ali »bomo ostali edini ateistični otok v Evropi«, se je skliceval na uvedbo verouka v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Nenadoma sta merilo Balkan in celo Rusija! Zakaj ne Francija ali Češka, zakaj ne Švedska? Morda je vse, kar je pod stoodstotnim deležem katoliško verujočih - kar je po definiciji mogoče le v totalitarni državi -, za Rodeta pač nezadovoljivo stanje, a to ga ne oprošča od razumne uporabe javnih statističnih podatkov.
Leta 2005 so v vseh evropskih državah izvedli obsežno raziskavo Eurobarometer. Izid je pokazal, da pomen verovanja v življenju ljudi, še posebej pa cerkva, upada z nekaj izjemami po vsej Evropski uniji. Med državljani, ki verujejo v boga ali v kako drugo nadnaravno silo, jih je le 21 odstotkov religijo opredelilo kot »pomembno« v življenju.
Evropsko povprečje je naslednje: 52 odstotkov državljanov veruje v boga, 27 odstotkov v neko drugo duhovno ali nadnaravno življenjsko silo, 18 odstotkov ne veruje, 3 odstotke vprašanih pa ni želelo odgovoriti.
V splošnem je med verujočimi več žensk kot moških, vernost narašča s starostjo in s strogo vzgojo, z nizko formalno izobrazbo in je večja pri ljudeh, ki so jim blizu skrajna desničarska stališča oziroma tistih, ki jih zanimajo etična in filozofska vprašanja.
Sklep raziskave: teizem v EU izgublja na račun sekularnosti. Ateizem in agnosticizem naraščata. Pojav je dobil naziv »post-krščanska« Evropa.
Razpredelnica po državah tudi pokaže, da je Slovenija precej daleč od kakega ateističnega otoka (v Estoniji veruje v boga le 16 odstotkov ljudi, v Sloveniji pa 37 odstotkov, kar jo uvršča v skupino skupaj s Francijo, Latvijo, Veliko Britanijo in Islandijo). Z opredeljenimi ateisti (16 odstotkov) se je Slovenija uvrstila precej za »katoliško« Francijo, kjer jih je 33 odstotkov, Nizozemsko (27%), Švedsko (23%), Češko (30%), Estonijo (26%) in Belgijo (27%).
Mojca Drčar Murko
Slovenija, država v vojni
Toda v Sloveniji je mogoče slišati vse, samo resnice ne. Javna debata o vzrokih in posledicah slovenske navzočnosti v Afganistanu je, milo rečeno, skromna, medijsko podobo vojne večinoma oblikujejo oskubljena agencijska poročila, ki se največkrat sklicujejo samo na uradne vire. Raven nacionalne, profesionalne in osebne refleksije je katastrofalna. Zunanje ministrstvo odgovore na afganistanska vprašanja išče v Bruslju, ki ne premore niti toliko poguma, da bi javno podvomil o sebi in tako rešil množico afganistanskih in evropskih življenj.
http://www.delo.si/clanek/89045
Hlapci… jebat ga.
Vse to kaže, kako je pomembno, da bi imel Pahor več občutka za vatikansko strategijo in več ponosa in resničnega samozaupanja. Res ni treba vedno iskati napake pri sebi in svojih.
Morda so tisti v Rimu, ki so obljubljali obisk pri papežu, manipulirali tudi z njim.
Vsak pomembnež potrebuje tudi “sovražnika”, kanto za smeti … da imajo njegovi kam pljuvati. Ker ne (I) ne Vatikanu ne moremo nič smo prav primerni za to vlogo - žal.
Predlagam, da se “pobratimo” z bogataši va Arabskem zalivu :P
Gospa tovarišica Mojca,
kaj lahko prosim razložite javnosti, zakaj:
- bodo Irci na referendumu ponovno glasovali proti Lizbonski pogodbi?
- Slovenci nismo imeli referenduma o Lizbonski pogodbi?
- se vam 3 dni pred referendumom Lizbonska pogodba ne zdi pomembna tema, tudi za kolumno in raje izberete lokalna versko-politična vprašanja?
- v Sloveniji nimamo pokončnih ustavnih pravnikov, kot je Prof. Dr. Karl Albrecht Schachtschneider (http://teameurope.info/node/642)?
http://www.irishtimes.com/newspaper/ireland/2009/0928/1224255367811.html
Pa brez zamere, saj služite narodu, kajne.
….s temi irci so res težave…jim še “krompirjeva! tragedija ostala očitno v spominu.in(so) težko .
zaupljivi..!
z nami je lažje…!
Poleg nepotrebnega obiska premiera, manjka tudi odziv predsednika države na izjave kardinala Rodeta. Predsednik bi moral povedati, da lahko sicer kardinal izjavlja karkoli, bilo bi pa dobro, če bi razumel temeljno družbeno pogodbo, torej ustavo. V ustavi je jasno zapisano, da sta država in cerkev (katerakoli) ločeni, torej v Sloveniji ne moremo in ne smemo imeti državne cerkve, za kar si prizadeva naša največja verska skupnost.
predsednik države je odnos do Vatikana posredno pokazal z njegovo “drugorazredno” okarakterizacijo s krampom pobitih,z apnom posutih in zazidanih 10.000 ljudi. V veliki večini kristjanov pobitih brez sojenja…
verjetno si mislijo,da to nobenga v Evropi leta 2009 ne gane..Motite se…
Obama, Obama. Spet preskakujete kontekst izjave predsednika RS! Prav. Ampak, upoštevajte vsaj preteklost sedanjega “božjega namestnika” na … tem planetu. Naš presednik nima osebnih izkušenj s tragičnimi žrtvami “s krampom pobitih…”.
Lahko to potrdite tudi za papeža?
našemu predsedniku so bili revolucionarni krampi in tekovine totalitarnega sistema sopotniki in dika in ponos celo življenje..
Ratzinger je moral kot cel njegov narod skozi denacifikacijo.Naš narod žal skozi dekomunizacijo nikoli
Ne bi škodilo, če bi komentiral članka ali konkretnih mnenj v komentarjih. Malce je smešno, da vsak odgovor preide v odkopavanje & štetje kosti.
heh, že Sveto Ivano so nekoč obsodili zaradi nacionalizma ! _ _ _ ;-))
Pucflek ostane pucflek.
Tale tekst se na začetku poigrava s premiso, da obstaja med italijansko in vatikansko politiko eno funkcionalno zavezništvo in sicer naj bi šlo takole: da Vatikan malo posodi svoj brand za to, da se lahko v Rimu skliče en sestanek, ki bi v osnovi morali biti v Ljubljani, ampak da je bilo italijansko politiko blazno strah priti v Lj, ker da bi bili tam okoljevarstveni protesti.
Okej, če drži drugi del, da naj bi bilo italijanski strani malo težko priti v Lj, potem smo pa na naši strani res eni težki carji. Se nas pa res bojijo! Tisti “il cuore nell pozzo” je pa re prijel…. Pa se je izkazalo, da je bil tisti del Pahorjevega obiska pri Berlusconiju čisti zadetek. Pahor je obvladoval prostor, Silvio je zbegano gledal po prostoru (glej tiskovko) in iskal prevajalca in potem se je izkazalo, da sam niti ni vedel za ta projekt. Ergo, če res ni vedel, potem načeloma ne bi smelo biti problema s prihodom v Lj, saj itak ni vedel, kaj naj bi ga čakalo.
Poleg tega je ideja, da obstaja funkcionalna naveza med vatinkansko in italijansko politko malo problematična za obe strani. Za Vatikan, ker ne sme in ne more priznati bolj svojega kulturnega kot političnega vpliva na polotoku in za Italijo še bolj. A je to kakšna kolonija od Vatikana ali kaj?
Ampak, dajmo sprejeti, da ne moremo teze o povezanosti med vatikansko politiko in italijansko politko ne potrditi in ne ovreči. Samo potem ni jasno, kaj početi s prvo polovico teksta.
V drugem delu pa ga. Murko primerja držo nemške kanclerke do izjav papeža in politike Vatikana z držo slovenskega premiera do neartikulirane reakcije Vatikana. Do neke mere je ta paralela na mestu, čisto zmeraj se pa ravno ni treba tresti, če kdo v Vatikanu kihne. So what. Je pa tudi res, da zanikanje holokavsta in sprejemanje verskih ekstremistov nazaj v občestvo je pa vseeno nekaj drugega kot govorjenje kardinala, ki nikoli ne izkoristi svoje pravice, da bi bil malo tiho. Se mi zdi, da slovenska politika ni imela ravno veliko manevrskega prostora, da bi Vatikanu sporočila naslednje: okej, imamo novega direktorja urada za verske skupnosti, lahko izberemo kogakoli in bomo stali za njim, dokler ne bo delal škode in dajte zdaj lepo še vi v Vatikanu malo razložiti svojim kardinalom, da naj ne osirajo naše države vsaj toliko časa ne, dokler so kardinali. Tega sporočila pa ravno ne greš povedat Benediktu, ko se prvič vidita, a ne? Je nekako lažje to reči kakšnemu deputyju.
Dokler je bil Pahor v Rimu in Vatikanu, kakšne silnega ni bilo. V bistvu je bil to eden boljših obiskov na tistem koncu. In če človek malo pobrska, vse živo od komentatorjev je bilo silno zaskrbljeno za to, kaj si bo pa zdaj Vatikan mislil o nas, pa kaj bo to pomenilo za odnose s Slovenijo in kaj da nam je tega treba….
Da bi potem skorajda identična srenja naslednji teden obrnila pozicijo za 180 stopinj in kaj da imamo mi razlagat, zakaj imamo Guliča.
Ni nam treba.
Nepotrebno je bilo domače razlaganje naslednji teden. Da je Cvikl nekaj rekel in da ni bil prav razumljen in kdo vse da je prosil za Čeparja? Halo? Če ne drugega, imamo vsaj razjasnjeno, da so verske skupnosti pri kadrovski politiki točno tolikanj posvetne kot vsi ostali: kadar se izbirajo kadri, se vedno vsak vleče za “svoje”. In ker ni nobenega filtra v obliki KAS, ki prestreza namige iz gospodarstva, leti kadrovanje direktno v kabinet.
Ampak to smo itak že slutili. Kljub temu nismo potrebovali eksplicitne potrditve. V osnovi nas ne zanima, kako poteka decision making process. Ne za izbiro direktorja za verske skupnost in ne za ostale interne zadeve.
Bolj nas zanimajo učinki in rezultati.
Recimo, ali novi direktor urada za verske skupnosti že operativno dela in kdaj se bo predstavil javnosti. Potem bomo vsaj imeli kaj štofa.
Draga Bralka,
mislim, da niste samo povedali svojega mnenja. V ospredju je “analiza” kolumne same in ne lastno mnenje o vsebini. kar potrjuje tudi izjava:
“Je pa res, da je gospa Mojca napisal že mnogo izvrstnih tekstov, tale tekst se pa izgubi nekje na sredi in potem kot da sam sebe išče.”
Oprostite, meni se zdi, da je tekst lepo umeščen v prikaz vedenja in odnosa bogatih vladarjev nekoč in danes ter različne možne čustvene in vedenjske reakcije “podanikov”. Ob tem je pomemben tudi vladarjev spletkarski svetovalec, ki po svoje prikroji resnico.
Če vas prav razumem, se strinjam, da mogoče Pahor ni mogel na licu mesta kaj narediti, so pa zato njegove reakcije doma nezrele.
Bralka, en sam stavek… me je navdušil. “Ni nam treba!”
Gospa Mojca, gor ali dol. Je strokovnjak, z njo se strinjam, ali pa ne. Večinoma, mislim, ima prav.
Vse drugo je “modus operandi”. Gospod Pahor je šel predaleč! Zanj je morda sprejem pri papežu, kaj vem, osebna investicija, priporočilo za nebesa, meni se je zdelo, da sem, državljan RS prejel klofuto po levi!
Desne ne mislim nastaviti!
Vse v redu in prav draga Bralka,..a
ga.Mojci Murko želite pripisati nekaj, kar ni napisala, preusmerite in zožite, nato primerno zoženo po svoje razširite,..saj ok,..moti le prva oseba množine. Pišite v lastnem imenu …ali pa niku. Saj se z večjim delom navedenega strinjam, kakor (še posebej) z Murkovo, ki se mi zdi pač bolj konkretna in se dotika (za mene) pomembnih vprašanj.
p.s.
a ste morda tršica?…resno mislim, ..pa brez zamere :)
Ne, Mirjana, zgolj svoje mnenje sem napisala. That is it.
Je pa res, da je gospa Mojca napisal že mnogo izvrstnih tekstov, tale tekst se pa izgubi nekje na sredi in potem kot da sam sebe išče.
Zanimivo bi bilo vedeti …koliko duhovnikov veruje v Boga !
Duhovščina je izobražena,torej,ali res verjame v pravljice iz svetega pisma?
@kanon
..pravljice si “nekdo” vedno “izmisli”….?!
..mar ne?
No, postkomunistični levičarji, če je ateizem in sovraštvo do vere in vernikov še vedno edino, kar intelektualno zmorete, je to veliko premalo za kakršnokoli kredibilnost!
Mefisto, če je vsak dvom, v demokraciji, “ateizem in sovraštvo”?, potem je to… edino, kar intelektualno zmorem!
S čem pa vi utemeljujete “intelektualno kredibilnost”?!
Predvsem RKC in jurišniki silijo ljudi v delitev duhov. Malce ne razumete koncepta negativne svobode, torej biti & pustiti biti. ….drugim seveda.
Formalne razlage odpovedi srečanja papeža s Pahorjem (bodisi v Vatikanu ali v Castel Galdolfu) - vendar ne pred prihodom v Rim - , se sicer nanašajo na imenovanje cerkvi neželenega državnega uradnika
..to seveda ni res,že dva meseca vemo,da je veleposlanik Capuder za Reporter povedal,da “ni posebej vmesno napadati govor nuncija,če hočeš na obisk v Vatikan”.
Ter da bodo zaradi tega težave pri pripravi obiska premjerja v Vatikanu..
Še ena izmed kolumn,kjer so vsi drugi krivi,samo mi ne.Nej cenjena kolumnistka pove,katera izmed normalnih demokracij ignorira običajne diplomatske uzance do Vatikana.Zakaj je bil recmo Obama pri njem eno uro,kar je unikum.
Ampak,mi smo zdej pametnejši od vseh,in če noče noben zajebavat Vatikana,ga bo pa naša nova neokomunistična kamarilja na oblasti
..napad na govor nuncija v Rogu s strani velediplomata Danila Turka seveda..
predsednik države seveda javno ne more komentirati dejanj tujega veleposlanika.zato so na voljo diplomatska sredstva..očitno je to prinesel iz ukvarjanja z Zimbaveji in Angolami.Pa še tam tega ne delajo
Kar zaganjajte se v Cerkev, levičarji.
Tako dolgo boste vlekli hudiča za rep, da bo mera polna in bo prišel nuncij.
Potem pa bodo pa spet spokorniška romanja v Rim, solzice, rdeča lica ter jok in stok:-).
Ha, ha…
Neverjetno, koliko prahu zaradi ravnanj nekega bavarskega bivšega nacista in člana Hitlerjeve mladine… Moralna avtoriteta, heh
ANTON, intelektualna kredibilnost bi lahko bila to-le :”Če gospod BORIS PAHOR , tržačan v “CANKARJEVEM DOMU ” reče, da je bil komunizem zlo, tako kot fašizem, nacizem in mu pri tem KUČAN ploska, je to nekaj povsem drugega, kot , če bi to rekel n. pr, kardinal RODE, ki je bil on in njegova družina žrtev naših podivjanih komunistov !
METER NI ZA VSE ENAKO DOLG !!
Cveko, “…če bi to rekel n. pr, kardinal RODE, ki je bil on in njegova družina žrtev naših podivjanih komunistov !” V njegovo družino spadate frulični trije, cvek, kaktus, rukar, kot nezakonski pamži? No, čim bo sprejet novi Družinski zakonik, boste lahko oblikovali ljubečo katoliško družino!