Vest

Težko gledam dokumentrarce o vojni na tleh BIH. Do vojne sem delal kot manager v Dekorativi Prozor. V zadnjem letu sem na sejmih kot gostitelj moral paziti, da nisem skupaj gostil Srbe, Hrvate in muslimane, saj so se takoj začela nacionalistična trenja, ki vedno
izhajajo iz omejene zavesti, nezavedni, zamračeni instiktivni del psihe se odcepi in projecira v tujca, pedra, žida, homosexualca, ki postane poligon za izživljanje temačnih strasti, V glavi mi odzvanjajo izpovedi mladih iz Srebrnice,v dokumentarcu, Ko je nebo prervisoko in zemlja pretrda, ki so prživeli klanje, izgubo najbljižjih … Ob potretih prestanega trpljenja, vse visoke, esretske, art slike zbledijo. Ni dovolj, da je odstopila nizozemska vlada, zaradi pasivnega spremljanja UNPROFORJEVIH vojakov, pred njihovimi očmi so Srbi poklali 8000 moških, ki so bili nekomu očetje, dedje, strici. Srebreniške vdove lahko do smrti pljujejo v obraz voditeljen močnih in pomembnih držav ki so 1995 padli na izpitu iz osnovne etike in človećnosti. Nova Evropa, je takrat pokazala, da je narcisistično zazrta v svoj slonokoščeni stolp, stkan iz visoke kulture in umetnosti, za usode maleh ljudi pa jih briga en
kurac.

Portreti mladih obtožujejo, kako bodo verjeli v krasni, novi svet, če je utemeljen na hipokriziji in licemerstvu. Odprti grobovi Srebreniških žrtev nas opominjajo, nikoli nismi dovolj čuječi in budni, ko se godi krivica in so žrtve brez moči, da bi se branile. Sprašujem se, zakaj je v domačih filmih toliko obupa in brezizhodnosti, tako malo vere, upanja, zdrave želje po normalnem prebivanju. Malce se bom pošalil in postavil drzno trditev, da filmski delavci jedo premastno hrano, premalo sadja in zelenjave, ki alkalizira telo in ga razstrupi. Zakisani so z šniclji, restanim krompirjem, premalo se gibljejo, preobilne obroke zalivajo s prevelikimi količinami alkoholnih pijač in depresija, naveličanost, utrujenost puhti iz filmskih slik.
V Šterkovem filmu 9:06 kriminalističen inšpektor raziskuje neobičajen primer samomora. Preiskava se sprevrže v obsesijo, inšpektor se naskrivaj preseli v stanovanje umrlega. vse globje tone v njegovo življenje in počasi prevzema njegovo identiteto. S temo samomora, je
treba ravnati previdno, v rokavicah, saj je iz zgodovine znano, da dejanje hitro najde posnemovalce (Trpljenje mladega Verterja. Iztočnic za premišljevanje, je več kot odgovorov. Kdaj se stikalo med življenjem inj smrtjo nevarno zamaje, da ni več poti nazaj, ob katerih
priložnostih se sploži usodni val avtodestruktivnih dejanj, ki končajo v slepem tunelu, so občutki krivde, da nismo narejeni po tujih pričakovanjih, kaj lažji, ko vedno znova in znova razočaramo iluzije v glavi .. Šterk je izjemen estet, njegovi kadri so male slikovne umetnine, a sćasoma postaja vedno bolj in bolj zaprt v svoj estetitistični svet, ki ne nudi dovolj polnokrvnih živorodnih odgovorov na skrivnost vsakdanjega minevanja. Ambivalentem odnos do spoliranih,vrhunsko narejenih prizorov, bi lahko primerjal z branjem tehnopoetično dodelane, bleščeče poezije Nika Grafenaverja v kateri pa dolgo časa nisem mogel svobodno, sproščeno zadihati Film je scela narejen profesionalno, vse klapa, a subtilni gledalec počasi postaja utrujen od bohotnih slik, ki puščajo premalo praznega prostora za
samorazmislek, za boleč zdrs v nezavedno, ki razpre trpke usedline in omogoči samoočiščenje … saj za to gre pri resnični umetnosti..

9:06

V žaru smrti
skrivenčen
človek

trpljenje
mu je iznakazilo
obraz

v oko kaplja
režeča
senca

on ni on
je nekdo
drug

Damjanovo sobo režiserke Jasne Kraljevič, sta producirala slavna brataDardenne. Zgodba o dvajsetletniku Dejanu, ki od 16 leta prebiva v celjskem zaporu in sanjari o vrnitvi domov, k starim staršem, o svoji sobi, ki je bila nekoč očetova … Ko je končno svoboden, želi obrniti
nov list, pot v normalno življenje je zapletena … Stara filmska mačka iz Belgije, se nista zmotila, film je čisti presežek. Fant v družbi prijeteljev, v navali jeze in zatajevanega besa, do smrti stolče in izmaliči telo ubogega potepuha, tragična zgodba iz črne kronike. Nevsiljiva, občasno črno bela slika govori o začaranem krogu družinske patologije, narcisizma, kjer vsak za žalostno življenje krivi drugega … pretresljive besede, prizori se nizajo, fanta skozi rešetke
gledata odsev nekih deklet … v telovadnici, do onemoglosti fantje skušajo potešiti notranji nemir … fanta doma čakajo očitki starih staršev, ne morejo spati zaradi njega, za vse je kriv on, najbrž tudi za starost in betežnost … mama v desetmminutnem,  do neznosnosti mučnem
monologu predava, da ona za vse poskrbi, da bo on moral nekaj početi, da ga ne rabi takšnega povaljanega, skozlanega (poslušujoč sem lezel skupaj) … in še in še, pravi mali učbenik socialne patologije, ni čudno, da fant v ogledali vidi nesrečnega očeta, ki je umrl zaradi predoziranja. Po zaporu, ne najde pametne službe, stigma morilca ostaja, dručačnost je etiketa, ki se ne da zbrisati, stigma norca, etiketa pedra, etiketa lezbike, etiketa drogeraša,
etiketa klošarja kot tiha, nevidna znamenja, ki se do smrti urežejo v čelo. Bo nesrečni fant našel svoj mir in mesto pod soncem, ga ne bo posrkal sredobežni krog tujstva …?
Osebna prtljaga je tretji celovečerni film Janeza Lapajna. Vid, nadarjeni, a pokvarjeni mladenič, je obdan z pretirano naklonjenostjo ljubeče matere Mojce in psihološko odsotnega očeta Sama. Slovenska psihološka klasika. Dedek igra družinskega poglavarja, novo dekle  Nina je nedolžna v svoji pohotnosti. Psihično breme odvečne prtljage, zaznamuje vse družinske člane. Prvo uro režiser lepo pelje zgodbo in like psihološko utemelji, v nadeljevanji se film zalomi in pade v Hudo jamo pojasnjevanje. Škoda!!

ODVEČNA PRTLJAGA

strahu pronica
v dušo

metastaze tesnobe
so narodov blagor
ponižanih

gospodar sesa
izmučene,
okovane sužnje

(čustveni)kapital
se oplaja
na žuljih noči

V vseh letošnjih celovečercih, je čutiti pomankanje očetovske metafore, ki bi nudila skrb, odgovornost, vednost, ki bi kot hrast stala sredi jeznih viharjev mrzle domačije. Očetje naroda, kje ste?
Tako, moja kamera je ugasnjena, kar me je premaknilo, sem zapisal, naj se filmske podobe zazpršijo v jesensko melanholijo …

Igor Bizan