Vest

Dragi sonarodnjaki,

črnina me ni zasenčila, slovenske afere se me ne dotaknejo. Občudujem krave in panoramo in visoke trave.

Pojedla jo bom.

Medtem ko se nekateri obremenjujejo z mojim poslanstvom tukaj nekje daleč stran od njihove nevoščljivosti, raziskujem ozadje naše črnomagijske zagate. V torek pride nek štirinajstletnik iz vasi pri Kasasah, da razkrije krivca uroka. Fant, ki je bojda od Boga poslan, prepoznava Satanovo delo in domnevno bi znal razrešiti tudi našo črnomagijsko enigmo. Vsaj poskusimo lahko…

Ne bom te pojedla.

Davi me je pri štrikcu za perilo ustavila Pam.

“A si ti slučajno pred kratkim koga strigla?”

Prebledela sem.

“Ja, Jenipher…pa mene.”

Njen pogled je bil čuden, takega še nisem zaznala v njenih očeh.

“Vem, sanjala sem to…”

Nekaj se dogaja. Še vedno.
Pravi, da navadno sanja prihodnost. In zadnje čase ima zelo intenzivne sanje.
Pred časom je sanjala, kako sem strigla Jenipher in nekdo je medtem izrekel besede, ki naj bi me uročile. Nekdo naj bi me skušal zmanipulirati ali nekaj podobnega.

“Si tudi sebe strigla?”

Prikimala sem. (Pam ne ve za to, da smo se strigli tam pri naših wc-jih, je bila ravno za nekaj dni v Kabalah.)
Razloži mi, da jo je strah. Da so bile sanje zelo močne in moreče.
Usedeva se, tudi jaz sem ji morala povedati svojo zgodbo.

Strigla sem Jenipher, res je. Njeni lasje so ostali tam v travi. Samo Maureen je bila zraven, ko se je vse skupaj dogajalo. Moji lasje so ostali z mano, pospravila sem jih (vse je pod kontrolo, hvala).

Povem, da sem zažgala nekaj črnomagijskih zadevic. Da vem za tisto cunjo zadnjič (ni vedela, da vem), ki smo jo našli zatlačeno v korenine. Da imam tudi sama čuden občutek, nekaj ni uredu.

Ne verjamem zlahka v moč slabega, a vem, da v to verjamejo drugi.

Dolgo sva se pogovarjali…, končno. Me je že tiščalo, ker sva imeli zadnje čase kar nekaj čudaških in predvsem nesmiselnih konfliktov. Zdaj sva na istem bregu, iščeva krivce in obe si želiva tole črnomagijsko burlesko čimprej zaključiti.

Maany je zbolel, zadnji teden je veliko jokal in Pam ga je odpeljala v bolnišnico. Nič niso našli, naenkrat je bolje.
Maureen je v zadnjem tednu dvakrat cel dan ležala (in jaz sem morala biti natakarica, omojbog…), brez konkretnega simptoma. Samo glava jo je bolela za znoret.
Miha je bil zadnji teden bolan, neke vrste post-malarični simptomi.

In voha se neka čudna energija. Zato je čas, da pridemo zadevi do dna.

Povedala sem ji za moje izkušnje s črno magijo. Nekako sva se pomirili, veva, s čim imava opravka. Strinjava se, da nekdo nekaj počne, našli bomo krivca.

Zjutraj je nenapovedano in nenadno dal odpoved eden od delavcev, ki gradijo novo hišo nekaj minut stran, blizu ekvatorja. Pogodba se mu ni iztekla, samo spakiral je in rekel, da odhaja. Da se nekaj čudnega dogaja.

In ta mladi mož je sinoči sedel za eno od naših miz in nekaj ur resno klepetal s Plaxido (učiteljico Paminih dveh otrok). Nekaj se je moralo zgoditi. Videla sem ju in sila resno debato sta imela.

Pam pravi, da je sanjala tega mladeniča, kako je odhajal in ji ob odhodu v roke stisnil poslovilno darilce, češ, da jo bo le-to varovalo pred nevarnostjo, ki ji preti. Bila je to črna kača z velikansko glavo (in ona se na smrt boji kač). Čudne sanje, ugotavljava.

Krenili sva na obhod. Najprej do Plaxide, v centru Nkozija živi. Da pogledava, če ima v svoji sobi kakšno sumljivo reč.
Bila je tam, ravno izpod tuša, odeta v brisačo. Čudno se je obnašala, to sva se obe strinjali, nervozna je bila. S pogledom sem temeljito raziskala njeno bivališče, opazila sem vrvi in črno skrinjico in luknjo v njej. Ne vem, nisem vprašala. Sicer nič čudnega.
Iskali sva Davidovo brisačo, ki jo je pred dnevi nekdo snel s štrikca za perilo.

Na poti k novi hiši sva na glas razmišljali. Morda je brisača tam, učiteljica in varuška sta se že preselili v novo majhno hišico, delavci še finiširajo veliko hiško. Če je ni Plaxida že poslala v svojo vas ali pa odnesla k tisti črnomagijski gospe (družno sva ugotovili, da je ona dobra prijateljica tiste tete, ki je glavna osumljenka črnomagijske aktivnosti v naših vrtovih).

Potem sva brisačo res našli doli v hiši. Plaxida jo je spravila v eno od vreč, skupaj z dvema posteljninama in nekaj brezobličnimi cunjami. Ko sva uleteli na posestvo (velikanska parcela, na kateri počasi nastaja nov Pamin domek), kmalu uleti tudi Plaxida.
Dasiravno danes ni v službi, ni ji treba biti tam. Odfrčala je mimo in se umaknila k trem delavcem, ki so ravno jedli zraven nove družinske hiše. Od daleč mi je pomahala in pomignila sem na Davidovo brisačo, ki sem jo držala v naročju. Skomignila je z rameni in pokazala na varuško.

Opazujeva jo. In jo še bova.
In Pam ne pustim v Kampalo. Sanjalo se ji je, da so jo ustrelili nekje v eni od tamkajšnjih štacun. Ravno te dni na veliko kupujemo v Kampali, prav ona bi morala tja po nakupih.

Panoramska

Karkoli že je, rešili bomo (morda se ponavljam, ma saj je vseeno). Roger je navdušen nad adrenalinom, ki se sprošča ob celi zgodbi, Jenipher je prestrašena. Prejle, ko je rahlo deževalo je najavila, da bo nekdo v Nkoziju kmalu umrl.

Priznam, prava srhljivka postaja tole. Morda pa smo samo paranoični, kdove. A težko opišem vse, kar se zadnje dni dogaja tu okoli.
Nekakšno čudno energijo se čuti.

Zdi se mi, da me nekdo zasleduje.
(Kamero imam ob sebi.)

Pa vi, so dežne kaplje tudi doma sunkovite in v mokre?

Miren spanec in tople noči vam želim!

Katja Lenart,
Nkozi,
9/10/2009.
(Foto: Roger)