Vest

Vampirski mit se je res najprej pojavil v literaturi, kjer je sicer bil izjemno uspešen, a priznati je treba, da je višek svoje popularnosti dosegel šele s prihodom filma. Od takrat filmska platna naseljujejo vampirji, ki spominjajo ali na Maxa Schrecka ali na Belo Lugosija ali na eno od njunih vmesnih različic, kakršnih koli odstopanj od te arhetipske predstave pa ne ugledamo prav pogosto.

Seveda se tu in tam pojavi kakšna izjema, ki pa ponavadi ne pusti dolgotrajnejšega vtisa. Zato je presenetljivo videti film, ki začne s takó presenetljivo premiso, a vseeno ne stremi h kakršnemukoli spreminjanju svojega izhodiščnega mita, kot se to zadnje čase tako pogosto dogaja z žanrskimi filmi. Vampirska ljubezen ali Let the right one in, kakor se glasi dobesedni angleški prevod (spet čestitke slovenskim distributerjem) je torej precej “klasičen” vampirski film, a tega ne jemlje kot omejitev ali okvir, ampak se znotraj te zvrsti popolnoma udobno počuti.

Premisa, o kateri sem govoril, že od samega začetka ni nikakršna skrivnost, zato jo verjetno lahko izdam - zgodba govori o (navidez) 11-letni deklici Eli, ki pa je v resnici vampirka. Čeprav vampir v obliki otroka ni nič novega, nam jo režiser predstavi na popolnoma sproščen, naraven način. Skupaj z glavnim junakom Oskarjem, molčečim in sramežljivim dečkom, korak za korakom spoznavamo njene skrivnosti in tako kot raste njegova naklonjenost, je Eli bolj in bolj naklonjen tudi gledalec. Čeprav vemo, da je krvoločna ubijalka (kar vidimo celo na platnu), čutimo, da ji je žal njenega početja in da ni brezbrižna do svoje usode. A o tem še kasneje.

Če ob obnovi zgodbe ne dobite občutka, da bi film lahko funkcioniral kot “vampirski”, ga vzdušje in mizanscena brez problema vrneta nazaj v ta žanr. Režiser Tomas Alfredson je izbral tiha in samotna prizorišča in jih osvetlil z magično razpršeno svetlobo, zaradi katere tudi noči ne izgledajo več enako - so svetle in spokojne, kakor jih verjetno dojema tudi Eli. Premiki kamere so počasni in predvidljivi, glasba minimalistična, razen seveda v redkih “akcijskih” prizorih, ki pa tako ali tako niso bistvo filma.

Fokus zgodbe je namreč postavljen v odnos med glavnima junakoma, njegov razvoj in prihodnost. Čeprav se sprva drug drugega bojita, kmalu ugotovita, da sta si bolj podobna, kot je sprva kazalo. Oskarja pretepajo sošolci, starši zanj nimajo časa, torej tudi njega okolje ne razume. Tudi Eli ga sprva ne pusti blizu, a sčasoma ugotovi, da ni enak kot drugi, da je morda le vreden zaupanja. Postaneta nerazdružljiva, a poraja se vprašanje; gre za resnično, iskreno ljubezen, ali za preprosto simbiozo, razmerje, v katerem sta drug od drugega odvisna? Vsaj pozornejši gledalec se ob koncu vpraša: je Eli do Oskarja popolnoma iskrena ali ga le zlorablja za lažje preživetje v krutem svetu, kot je pred njim že toliko drugih? Seveda smo lahko sarkastični in trdimo, da to počne že s tem, ko je vanj zaljubljena.

Vampirska ljubezen vsekakor ni tipičen vampirski film - netipičen je recimo že najbolj klišejski razplet, ki ga poznamo že od Nosferatuja naprej, verjetno pa je bil prav toliko živ še starejšem, s krščansko mistiko prepojenem ustnem izročilu. V tem klišeju se eden od smrtnikov vedno žrtvuje in postane ne-smrten, da bi pogubil vampirja in odrešil človeštvo. Tudi tu se Oskar žrtvuje oz. bolje rečeno, svoje življenje posveti njeni ne-smrtnosti. Konec je, kot že omenjeno, seveda primerno odprt.

Kljub temu, da ni tipičen, ga mnogi razglašajo za enega najboljših vampirskih filmov vseh časov. Film priporočam ne glede na to, ali se boste s tem strinjali ali ne, všeč pa bo tako ljubiteljem žanra (razen tistim, ki sem prištevajo filme a la Blade in Somrak), kot tistim, ki na platnu ne vidite radi (preveč) krvi. Od prejšnje srede na rednem sporedu Kinodvora.

Andraž Jerič