Vest

Ali smo se borili za to, da ob večerih buljimo v resničnostne telenovele?
B. I.
 
Se nam je nekje na poti iz mladosti v zrelost malce zalomilo, je vzrok prihajajoče krize srednjih let hrepenenje po slavi, moči, vplivu in denarju, namesto da bi sledili mladostnemu nemiru, s katerim smo na sedmi gimnaziji Vič hoteli spremeniti svet, ga narediti manj surovega, tekmovalnega in neprijaznega. Smo našim otrokom umetno dvignili mejo pričakovanja, jih posiljujemo s kanibalizmom svobodnega trga in iluzijo o enakih možnostih za vsakogar? Za kakšen svet vzgajamo in poučujemo našo mladino?

Včasih, v obdobju socializma s človeškim obrazom, je bilo vse lažje in bolj enostavno. Odrasli smo ob Zdenka siru, Bobi palčkah, posebni salami s povrtnino, ob doma narejenih palačinkah in lepo dišečih enolončnicah. Vsi smo imeli malo, trgovine so bile na pol prazne, a nam kljub varčevanju ni ničesar manjkalo. Bili smo mladi, neobremenjeni, z upanjem smo zrli v krasni novi svet, ki nas je z Zahoda vabil v incestuozni objem. Zdaj, ko se nam borze sesuvajo pred očmi, tajkunska premisa, da denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba, pa se nam je zataknila v grlu, bo treba znova preveriti naše vrednote. Posvinjali smo planet, pločevina je zasedla skoraj vse zelene površine, podnebne spremembe nam kažejo mačehovski odnos do narave, naša vera in upanje sta se zagozdila v nakupovalnih centrih. Prihajajoča kriza nam daje priložnost, da se notranje očistimo in znova odpremo vrednote naše mladosti, trdo delo, skromnost, odrekanje in sodelovanje na vseh ravneh življenja in dela, druženje v živo, ne pa celodnevno visenje na internetu in mobilnem telefonu. Meni je kapnilo, izstopil sem iz kroga menjave in ponudbe, in to po dolgih letih podjetništva. Postal sem jebiveter, sanjač, pesnik, brezplačni svetovalec za ljudi v stiski. Pa je slabo kazalo. Kupoval sem nove avtomobile, se poskušal modno oblačiti, večere sem preživljal na zabavah z znanimi Slovenci, ki so se postavljali kot petelini na gnoju, verjel sem, da se ljubezen množi s številom deklet, ki ti podarijo mično telo. Včasih je bilo drugače …

… spominjam se vonja učilnic, zelene table, krede in scufane gobe … prvih mozoljev, ki so grenili pubertetniške poltene želje, plesov na Viški, strahu, da ljubljena deklica ne bo opazila moje suhljate malenkosti, prvega nastopa Pankrtov in popolnoma popljuvanega Petra Gnusa, prvega nastopa Laibachov v kleti študentskega naselja, ko je večina poslušalcev odšla iz dvorane zaradi premočnega hrupa, spominjam se nastopanja v košarkaški šolski reprezentanci, številnih zmag in lovorik, prezgodaj pokojnega trenerja De Coste, ki je vedno govoril, Piga ti samo meči, mi bomo pa skakali. Spomladi sem ponavadi začel špricati, ker se je odprla sezona basketa na zunanjih igriščih. Če me je napadla tesnobnost, sem parkrat vrgel na koš, pa je bilo bolje; z radostjo se spominjam ur slovenščine, branja pesmi na glas …

Hotel sem podaljšati bivanje na gimnaziji, a po šestih letih sem se tudi jaz, stara bajta, moral posloviti. S težkim srcem, saj sem kot Bane Bumbar iz kultne srbske serije Grlom u jagode slutil, da so najlepša leta za mano, da bo treba na silo odrasti in prevzeti odgovornost za služenje denarja.

Otrok je oče odraslega, ne pozabite, da ne živimo zato, da nakupujemo, ne pozabite, da smo v mladosti hoteli po hipijevsko spremeniti svet (Make love, not more money). V življenju so pomembne malenkosti, mir v duši, gledanje s srcem, nekje na poti osebne rasti bomo spet našli gimnazijske ideale … Duša ostaja večno mlada … pa saj veste, o čem govorim!
 
 Igor Bizjan