Vest

Zadnjič so po televiziji vrteli tisti famozni kratki film, pa sem si ga končno ogledal.
In sem navdušen. Poglejmo torej, zakaj je to najboljši partizanski film vseh časov.
.
Ni treba posebej špičiti oči in ušes, da bi zapopadli, da v naši družbi apriori velja, da avantgardo, pa naj bo intelektualno, kulturno, politično, filozofsko, moralno, etično, oblastniško, U name it - predstavlja nominalna levica. Četudi se je tja postavila sama, je nominalna levica pri nas apriori na vzvišenem moralnem piedestalu.
Ampak simptomatično je predvsem, da naša nominalno levičarska avantgarda ni sposobna nikakršne samorefleksije. Simptomatično je, da naša nominalna levica za avantgardo uspeva prodajati mentalni sklop, s katerim recimo tistega kotaljenja kamenja po hribu Sabotin ni sposobna dojeti kot nečesa objektivno in absolutno bebavega.
In ravno popolno pomanjkanje samorefleksije, nesposobnost humorne distance do same sebe, sprotno prirejanje definicije realnosti lastnim ideološkim fiksacijam - vse to je v popolnem nasprotju z držo, vredno (namenoma si bom sposodil levičarsko sintagmo) kritičnega intelektualca. Ki je nujno vedno v opoziciji, kajneda.
.
Kratki film Trst je naš tako zelo izstopa zato, ker se slovenske levičarske mitologije loteva s prefinjeno distanco. Vsebuje kod branja, ki levičarski mitologiji dobavi samorefleksijo. Trst je naš izstopa, ker samega sebe ne jemlje preveč resno.
In to je genialno.
Žiga Virc, zapomnite si to ime, razume, da velja do mitov biti obziren. Da se jih ne spodobi zlorabljati v prvih linijah naše večne ideološke fronte. Šele Žiga Virc, rojen sredi 80-tih, zmore naše mite obravnavati kot mite. In s tem, čeprav se zdi na prvo žogo paradoksalno - naredi zanje več, kot vse abotne partizanarice doslej skupaj.
Mojstrovina Trst je naš nam ponuja kontekst, v katerem se miti polpretekle zgodovine filtrirajo tako, da delujejo povezovalno. Miti iz obdobja, ko je bil ta narod v vsej zgodovini najbolj razdvojen, v tem filmčku funkcionirajo kot katalizator, ki pomaga k stanju, kakršno je bilo tisto, ko je bil ta narod v vsej zgodovini najbolj enoten.
In, evo, tudi mene, ki mi nekateri oponašajo, da sem nastrojen proti naši nominalni levici in njenim mitom, je ta film ganil.
Še več - ko je tista bejba na hitrem vrancu policaju izbila pištolo in ponesla prapor s komunističnim simbolom gor na sončni travnik, Gojc pa je pogledal v nebo, odvrgel šmajser in še zadnjič zavpil: “Trst je naš!” - me je ganil do solz.
Še več - počutil sem se prijetno in spravljeno, podobno kot pred 20 leti.
.
Ker je fama, ki jo je Trst je naš zgradil okoli sebe, sestavni del tega umetniškega izdelka, spregovorimo še o njej. Zaradi premišljenega trailerja, namenjenega italijanski politiki, mu je Italijanska politika že pred prvim predvajanjem naredila ogromno reklame. Ne morem tudi, da našega kratkega filmčka ne bi primerjal z italijanskim visokoproračunskim dolgometražnim izdelkom o fojbah, ki ga je pred letom tudi predvajala naša javna televizija.
Vidite, Slovenci smo z Vircem Italijanom zabili gol. Njihov visokoproračunski dolgometražec o fojbah je simptom iste nesposobnosti samorefleksije, kakršna je značilna za njihovo histerično reakcijo na Trst je naš pred prvim predvajanjem, ali kakršna je na splošno, se zdi, značilna za njihov odnos do lastnega fašizma, ali pa kakršna je pač značilna za odnos naše avantgarde do lastnega komunizma.
Trst je naš je vsem skupaj zabil gol ravno zato, ker sebe ne jemlje preveč resno. Še več - vsem skupaj je zabil gol po partizansko, s skromnimi sredstvi, diverzantsko, in izjemno učinkovito. In na tako partizanstvo, na to pozitivno esenco partizanstva - sem ponosen kot Slovenec.

Svaka čast!

Peter Strovs