Vest

Dragi sonarodnjaki,

mnogi sicer že veste…zapustila sem tiste božanske vrtove v Nkoziju. Ni mi hudega, odločitev je bila nujna in premišljena.

Na kratko te zgodbe ne morem razložiti, na dolgo jo bom nekoč nekje razbeležila.
Lahko pa povzamem dogajanje zadnjih dobrih treh mesecev…

Torej, 5. avgusta sem pristala na letališču v Entebbe. Tam me je čakal črn fant z velikansko tablo, na kateri je pisalo Katya. Odpeljal me je v Nkozi, čez drn in strn…ob prvem jutranjem svitu se je tam začela moja nekajmesečna misija v Edirisi (naj bi bila vsaj enoletna).

Pred odhodom sem si z Miho Logarjem, direktorjem Edirise, izmenjala nekaj zame ključnih mejlov.
Besede so veliko obetale.

Tja sem se odpravila predvsem zato, da delam v Studiu Edirisa. Po vseh teh mojih utripajočih štirinajstletnih medijskih izkušnjah me je ta izziv tako zrajcal, da sem se na koncu prijavila kot long-term volunteer.
Dasiravno je bilo veliko stvari nejasnih, v zraku, morda celo v megli.
Vseeno sem šla v Afriko, zakaj pa ne. Takega izziva ne morem zavrniti…

Takrat sem sprejela ponudbo, da bom za 300.000 uganskih šilingov (na mesec) menedžerka The Gardens, čudovite lokacije v Nkoziju. Mihi in Pameli sem že na začetku razložila, da potrebujem redni mesečni prihodek. Časi prostovoljstva so nekako za mano, povedala sem, da nisem več volunterka. Resne načrte imam s svojim življenjem.

Kakorkoli že, te izkušnje ne bi zamenjala za nič na svetu, neverjetna je bila.
Ljubim ljudi, a sem preveč konfuzna za tako pomembno funkcijo. Ob napačnem času sem vstopila v Ediriso, opustošena polja potrebujejo čas, da zadihajo. In konkretno podporo pri pomembnih korakih…

Vsi pomalem občudujemo živost, ki so jo vrtovi ponujali v zadnjih mesecih in se nadejamo, da bo duh napredka preživel. Vsi ti fantje in punce, zbegani v svojih zgodbah so mi zlezli pod kožo.
Pa kaj, če so bili črnomagijski fleši, vse smo preživeli. Intenzivno je butalo iz vseh smeri.

Marsikaj se je zgodilo v teh mesecih. Nepozabne četrtkove jamme bom do konca življenja nosila v spominu, Sydney in Roderick sta odkritje ugandske glasbene scene. Morda bosta ključna igralca v mojih prihodnjih zapisih…

In:
ograjo je treba popravit, kuhinja je nujno potrebna prenove, sobo za Davida do konca izpraznim v naslednjem tednu, zrihtajte štrom v (celih) Gardensih, nabavite že te viseče mreže, nadaljujmo z jammi, naredite svoje uslužbence zadovoljne, pogovarjajte se.

Ostaja spomin na prvo uničujočo poplavo. Ko sva z Rogerjem spala v velikem šotoru, z vso opremo vred in čakala, da se izpraznita sobi, v katerih sta bivali varuška in učiteljica Enye in Maanija.
Močno deževje, tisto dopoldne sva šla nekaj snemat v bližnjo cerkev (!), je zalilo vse kar je bilo v šotoru. Poplava.
Zvočniki, računalniki, kabli…vse je bilo v vodi, ki je zalila tla šotora. Moji diski…in večina Rogerjeve opreme.

Šit, kako sva bila penasta. V eni uri so izpraznili tisti dve (obljubljeni) sobi, da smo opremo spravili na suho. Žalostna sem bila takrat, resno.
Roger je odtekal mašine, iz laptopa je kar curljalo. In prav nič ni pizdil.
Takrat sem pomislila, da je ta tip res kul.

Ali pa nepozaben večer, ko sem padla z natrgane viseče mreže…pa tisti sobotni izlet na Ggolo beach, pohodi na Nkozijski hrib, jutranji sprehodi skozi vasico, dnevi brez vode ali elektrike, jutra v šotoru, Shaggy, ležanje na peni za studio, sedenje ob ogenjčku…
In vse te družabnosti, življenje v vrtovih.
Vse te ljudi bom gotovo pogrešala.

Na zadnjem sestanku (reče se mu “Circle”, to je mesečni sestanek direktorjev z menedžmentom Edirise) so Mujungo, Noah, Maureen, Jenipher in Rogers spregovorili. Fantje in dekleta, s katerimi sem zadnje tri štiri mesece preživela v kuhinji, za šankom, z vedrom in metlo na wc-jih, za grillom ali v nedokončanem studiu.

Tisti večer sem bila resnično ponosna na njih, postavili so se zase. Dovolj je bilo, mene nadrejeni niso poslušali.
(Morda tudi zato, ker sem prezelena za Afriko. Ali pač ni bilo časa, ker so gradili novo hišo, ker se je težavam najlaže ogniti z odsotnostjo, ker je za vsak kiks ponavadi vedno kriv nekdo drug, za vsak problem se najde krivec…mah, ni bil pravi čas in prostor…).
Pač tako se je v mesecih mojega menedžiranja zgodilo, na koncu je tudi Miha priznal napake. Le da je bila škoda že narejena.

Žalostna sem bila, na jok mi je šlo tisti večer, a v hipu sem se odločila. Nočem in s takim direktorjem ne bom več menedžerka vrtov. V dobrih treh mesecih sem se z njim komaj kaj pogovarjala. Ni ga bilo. Nikogar ni bilo, ki bi me uvedel v novo funkcijo. Niso me peljali na obljubljani orientacijski izletek do Ggolo beacha in ekvatorja (David mi je počastil ta izletek, na eno krasno soboto), o prehrani tudi raje ne bi…
Ni bilo časa. Škoda.

Komunikacija je osnova za socialno preživetje, med mano in direktorjem Edirise je skorajda ni bilo, je ni in je najbrž tudi nikoli zares ne bo. In dovolj izkušenj imam v življenju, da vem, kako zelo pomemben faktor napredka in uspeha je to…

Ugotovila sem, da je Edirisa sicer organizacija z hvalevrednim poslanstvom, a v zadnjih štirih mesecih me je razočarala.
Morda sem egoistična, a dovolj je bilo čakanja, obljub, opravičil. Moram dalje, pot do ciljne črte je še dolga, tule sem pa malo skrenila s poti, priznam…

Preselila sem se v najeto stanovanjce v Entebbe. Upam, da bom (nekoč, morda kmalu) dobila zadnjo menedžersko plačo.
Ravno prej me je poklical Sydney, da bi rad imel še en zadnji jamm z mano v vrtovih. V četrtek, preden študenti odpičijo na enomesečni oddih.

Idej imam nebroj, časa tudi. Videoprodukcija je že dobila krila, čaka me snemanje videospota z enim od ugandskih muskonterjev. Da vidimo, kako se bo tukaj izrazila moja ljubezen do glasbe in videa.

V jazz se podajam še globje, kot sem pričakovala. Z Roderickom planirava koncerte, spoznavam afriške jazzerje. Močan tok me z vso silo žene dalje. Preživela bom, to me ne skrbi. In zadihala sem.
Rada improviziram in rastem.

Pomembna odločitev je za mano, a ni mi žal.

Obžalovala ne bom ničesar, fenomenalna afriška izkušnja je bila. Hvaležna in s ponosom pač zdaj korakam dalje.

Nadaljevanje seveda sledi. Zdaj ste že v kratki epizodi, ki piše mojo zgodovino…

Že pihate toplo sapo ob kuhančku na promenadi okrašenih uličic?
Je letošnja zimska garderoba v odtenku avokada in manga?

Topel obekvatorialni pozdrav z razgledom na Viktorijino jezero vam pošiljam iz stanovanja za 50 evrov na mesec,

S te višine se vidi vse...

Katja Lenart
Mpala, Entebbe, Uganda
6/12/2009

Prav ne morem se načudit.

PS: Ah, kakšen luksus je lastna kopalnica z wc školjko, tušem in umivalnikom!