Vest

Z vloženima obtožnicama zoper ministra za okolje Karla Erjavca in nekdanjega načelnika generalštaba Slovenske vojske Albina Gutmana v zadevi Patria se Slovenija uvršča bližje krogu držav, v katerih naj bi bili tudi najvišji politiki enaki pred zakonom. Vse od osamosvojitve do današnjega dne namreč ni najti primera, v katerem bi bila vložena obtožnica zoper člana vlade. Vložitev obtožnic zoper nekdanjega obrambnega ministra Erjavca in bivšega poveljnika vojske Gutmana je zato sama po sebi zgodovinskega pomena.

Erjavec in Gutman sta seveda nedolžna, dokler ne bo dokazana njuna krivda na sodišču. Tudi kazenski postopek se bo dejansko začel šele takrat, ko bosta obtožna predloga postala pravnomočna.

Vendar politična kultura veleva, da politik, kadar je zaloten pri nečednem dejanju, odstopi s položaja. To je še zlasti pomembno takrat, kadar je v predkazenskem ali kazenskem postopku, saj v nasprotnem primeru lahko pride do hotenega ali nehotenega vplivanja na preiskovalce, tožilce in sodnike. Politična moč ponavadi opravi svoje. Zgodovina vpliva politike na organe odkrivanja in pregona kaznivih dejanj pa je v Sloveniji zelo dolga. Naj gre za izginule pisalne stroje, sodno ugotovljene napačne tožilske odločitve, založene nujne depeše Interpola in mnogo podobnih primerov.

V preiskavi nakupa oklepnikov Patria je bilo doslej že veliko političnih pritiskov. Glede na to, da je med osumljenimi koruptivnih dejanj tudi sam bivši predsednik vlade Janez Janša, to niti ni nenavadno. A bistvena razlika med Patrio in vsemi drugimi korupcijskimi škandali pri nas je v tem, da je ta afera pod drobnogledom tujih širših in strokovnih javnosti, ki v primeru, da bi slovenski policisti in tožilci zadevo znova pometli pod preprogo, verjetno ne bi ostale tiho. Prav zaradi finskega „dihanja za ovratnik“ je dosedanja strategija brezbrižnih političnih pritiskov na preiskovalce odpovedala. Zato se osumljeni politiki zdaj očitno oklepajo novih strategij preživetja.

Minister Karl Erjavec je že povedal, da ne bo odstopil. Očitno namerava sodišče zasipati z opravičili za neudeležbo na glavnih obravnavah zaradi ministrovanja. Če se bo to res zgodilo, bo to  odgovornost predsednika vlade Boruta Pahorja.

A pomembnejša Erjavčeva strategija je v večji meri že uresničena. V zadnjih tednih je namreč opravil pravo čistko v stranki upokojencev in iz nje izločil dva vidna in priljubljena poslanca Francija Žnidaršiča in Vilija Rezmana. Erjavčeve metode se ne bi sramoval ne Janša, niti kateri drug avtoritarni voditelj. Večini vplivnih ljudi v stranki je razdelil mesta v nadzornih svetih in druge plačane funkcije, zato so razumljivo glasovali zanj.

V kolikor se Erjavec ne bi znebil Žnidaršiča, bi ga lahko doletela precej bolj zoprna usoda. Stranka upokojencev bi se lahko odločila, da zamenja predsednika stranke, ki je obtožen storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi. Namesto njega bi lahko mesto v. d. predsednika nemudoma prevzel v javnosti priljubljeni Žnidaršič. Slednji je za presenečenje poskrbel že na zadnjem kongresu stranke, ko je praktično brez prave kampanje napovedal kandidaturo za mesto predsednika in z doseženo visoko podporo resno ogrozil Erjavčevo vladavino. A Erjavec je „počistil“ stranko in s svojo strategijo preživetja zaenkrat uspel.

Tudi strategija preživetja nekdanjega predsednika vlade in bivšega predsedujočega Evropskemu svetu Janeza Janše dobiva obrise. Videti so nevarni. “Zdi se, da bo treba ponoviti nekatera poglavja, lekcije izpred dvajsetih let, in pričakujem, da se spomladi vidimo v večjem številu tudi na slovenskih trgih in ulicah.“ S tem pozivom ljudem, naj pridejo na ulice v času gospodarske krize, očitno želi destabilizirati razmere v državi. Morda misli, da bi mu to utegnilo koristiti pred sodiščem?

V svoji politični karieri je Janša pridobil že precej izkušenj „z ulico“. Če so bili protesti pred vojaškim sodiščem na Roški spontani in slovenska verzija padca zidu, imajo vsi kasnejši shodi v njegovo podporo nenavadne prstne odtise.

Tako se je denimo leta 1994 pred parlamentom, ki je odločal o razrešitvi obrambnega ministra Janše, zbrala večtisočglava množica. A pri tem je aktivno sodeloval njegov strankarski in para-vojaški aparat. Podoben poskus zbiranja množice v Janševo podporo se je zgodil nedavno, med zaslišanjem v postopku zaradi domnevne izdaje tajnosti v Šentvidu pri Ljubljani. Tam se je zbrala le peščica ljudi. Med njimi pa je izstopal nekdanji poveljnik odreda za specialno delovanje Slovenske vojske upokojeni podpolkovnik Boris Mikuš, častnik specialne brigade Moris, ko je bila ta vpletena v številne hude nepravilnosti.

To, da upokojeni častniki javno podpirajo aktivne politike in sporočajo, da jim bodo „pomagali, če bo treba“(drugi video), nekaj pove. Še več, posebne vezi med Janšo in bivšim vodjo vojaških specialcev potrjujejo nenavadne časti, ki mu jih je izkazal predsednik vlade.

Nekateri pripadniki brigade Moris in Manevrske strukture narodne zaščite, imajo kar nekaj izkušenj z organiziranjem „spontanih“ javnih protestov.

Vsi dosedanji indici, Janševe izjave o „političnih procesih“ in seveda „svetovni zaroti“ zoper njega, govorijo, da nekateri resno razmišljajo o organizaciji množičnih protestov. Od protestov do nasilja pa ni več daleč. Zato njegovo zadnje pričakovanje, da bi se ljudje ponovno zbirali na ulicah in trgih, vzbuja resno skrb.

Vse skupaj je videti kot nova strategija preživetja. Finski preiskovalci namreč ne nameravajo kar tako odnehati. Veliko vprašanje pa je, na katerem trgu naj bi se spomladi zbrali „osveščeni“ državljani? Na Trgu republike pred parlamentom? Ali v Miklošičevem parku? Pred stavbo, v kateri domuje sodna veja oblasti?

Blaž Zgaga