20. december, 2009 | Agata P.

Božično-novoletna ugotovitev

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Letos sem se končno odločila, da s seznama prejemnikov novoletnih voščilnic črtam tiste, ki sem jim že večkrat voščila, od njih pa že nekaj let ni nikakršnega odziva. Poleg tega sem se opogumila in svoj »imenik« dopolnila z naslovi ljudi, ki so mi v določenih trenutkih – verjetno nevede – pomagali oziroma so celo odigrali odločilno vlogo v mojem življenju.

Novoletne voščilnice so zame mučna stvar, saj me je vsako leto znova strah, da bom komu poslala enako voščilnico kot lani. Ali napisala nekaj tako banalnega in neosebnega, da bom izničila tisti posebni pomen, ki naj bi ga imel košček papirja s praznično risbo. Ko je voščilnica končno v ovojnici, si predstavljam, kako bo po hitrem postopku pristala v smeteh, ne glede na to, kako skrbno sem izbirala besede za njeno notranjost. Ni prijetno. Zato že nekaj let voščilnice pošiljam bolj zase kot za tiste, katerih naslovi so na ovojnicah. Ritual, ki prispeva k mojemu lastnemu prazničnemu vzdušju.

Pa se vrnimo nazaj k seznamu dobrotnikov. Prav pred prazniki, tako rekoč v božično-novoletnem duhu, sem se večkrat spominjala tistih, ki so se za trenutek pojavili na moji poti in izginili, ne da bi vedeli, da so v mojem življenju pustili vidno sled. Tu je recimo profesor s fakultete, ki mi je pri določeni stvari pogledal skozi prste in mi s tem omogočil nadaljnji študij. V tistem trenutku je moj faks obvisel na nitki le zaradi ene same malenkost. Le Bog ve, za katerim tekočim trakom in v kakšni tovarni bi pristala, če tedaj ne bi imela te sreče.

Potem je tu doktor, ki je postavil diagnozo, ki so jo drugi zdravniki spregledali. Življenja mi ni rešil, ga je pa vsekakor olajšal, čeprav je njegova pomoč presegala meje dolžnosti. Čisto zares je ravnal v skladu s Hipokratovo prisego in ne po logiki – pomagam le tistim, za katere mi plačajo.

Tu je še sodelavec, ki se je v kriznih okoliščinah postavil zame, drugi pa so gledali stran. Ni bilo odločilno, bilo pa je spodbudno, zato si bom vseeno raje na zaprašene police svojega uma postavila njega kot pa na desetine tistih, ki so me kdaj pustili na cedilu: temu bi rekla zavestno oblikovanje spominov.

Svoj seznam bi lahko dopolnjevala in ga vsekakor nameravam vsako leto. A bistvo ni v naštevanju. Ko sem se odločila poiskati aktualne naslove, sem bila osupla, da vsi moji dobrotniki niso le živi in zdravi, prijetno sem bila presenečena, da so tudi zelo in očitno uspešni.

Profesor je sedaj minister, zdravnik je direktor bolnice, nekdanji sodelavec pa se je na karierni lestvici povzpel tako visoko, da bo najbrž mojo skromno voščilnico imel za prilizovanje v upanju na boljšo zaposlitev – namreč pri njem. Kar pravzaprav kaže, da se dobra dela na neki univerzalni ravni izplačajo. Banalni rek »delaj dobro in se ti bo godilo dobro« je vsaj pri meni dobil popolnoma otipljivo potrditev. Vsem svojim dobrotnikom uspeh privoščim ter jim želim še veliko dobrih del in uspeha. Prav tako kot tudi vam.

Agata P.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
10 x komentirano
  • Pepo je rekel/-la:

    Agata, lepo napisano. Dobra dela menda res tvorijo verigo. Želim ti, da jo nadaljuješ.

  • Hedda je rekel/-la:

    Vljudno ali ne, zadnja leta pošiljam naokrog predem e-mail voščila, in to znancem in vsem, ki so zaznamovali ‘moje’ leto s kako drobno pozornostjo.

  • secondo familiare je rekel/-la:

    Agata!

  • dado je rekel/-la:

    Draga Agata, tvoj zapis je pravi eliksir v robidišču ostalega.
    Veliko sreče ti želim še naprej, meni si jo že prenesla.

  • NoMercy je rekel/-la:

    Voščilo z dobrimi željami in sožalje ne more biti napačno.
    Neglede na to kako drugi sprejme je vedno odraz “mene”, da sem človek.

  • Mimi je rekel/-la:

    Res fajn in lepo! :)
    Srečno tudi tebi, Agata! :)

    Tudi sama podobno (mestoma celo povsem enako) mislim in furam in sem zadnjič enkrat po šetnajstih letih na dom (!) poklicala eno zdravnico - čisto po impulzu (česa takšnega sicer ne počnem). Strašno pomembna je bila v mojem življenju pa sem ji hotela to povedat (seveda sem se ji najprej opravičila za vsiljivost..).
    No to mi je vedno v veselje - prijaznost.
    Zadnjič sem pa v totalni gneči za Bežigradom obvisela v prometu in pogledala desno, kjer je prav tako neka mlada gospa gledala okoli in čakala na zeleno… pa sva se v nekem trenutku spogledali, pogled se nama je ujel, pa sva kako sekundo se gledali, potem pa sva se druga drugi prijazno nasmehnili. :)
    Se mi je zdelo kul, še potem sem se kasneje čez dan na to spomnila pa se mi je fajn zdelo.
    Pa tako malo je ‘treba’ - en nasmeh! :)

  • mia je rekel/-la:

    Jaz sicer ne pošiljam voščilnic, se pa strinjam da je v majhnih stvareh veliko.

    Enkrat sem v gosti megli (taki, da še naslednje prekinjene črte pred sabo ne vidiš) pozno zvečer vozila od Ljubljane proti Kopru. Pred mano je vozil siv avto, s katerim sva se vsakih 10 minut prehitevala, tako da je bilo vsakih 10 minut enemu izmed naju lažje, ker je lahko sledil lučem. Do Kopra. Nimam pojma kdo je bil ali bila, mi je bilo pa toplo pri srcu, da je še nekdo sposoben pomisliti še na koga drugega razen sebe.

    Pa seveda to ni bila edina taka zgodbica. So pa tako redke, da si jih zapomniš, žal!

  • bp je rekel/-la:

    Srečno in uspešno novo leto tudi tebi, Agata P., z željo, da nam v 2010 nastaviš še kakšno ogledalo in daš kaj v premislek, da nas spomniš, da je na tem svetu še kaj takega kot človečnost in da nam je zaradi nje lahko vsem lepše in boljše. In seveda, da nas spomniš, da se ozremo okrog in naredimo kaj za to.

    bp

  • K'rEn je rekel/-la:

    Eden boljših (iskrenejših) blogov zadnje čase :)
    Vse super v 2010 tudi tegi Agata.