Vest

Letos sem se končno odločila, da s seznama prejemnikov novoletnih voščilnic črtam tiste, ki sem jim že večkrat voščila, od njih pa že nekaj let ni nikakršnega odziva. Poleg tega sem se opogumila in svoj »imenik« dopolnila z naslovi ljudi, ki so mi v določenih trenutkih – verjetno nevede – pomagali oziroma so celo odigrali odločilno vlogo v mojem življenju.

Novoletne voščilnice so zame mučna stvar, saj me je vsako leto znova strah, da bom komu poslala enako voščilnico kot lani. Ali napisala nekaj tako banalnega in neosebnega, da bom izničila tisti posebni pomen, ki naj bi ga imel košček papirja s praznično risbo. Ko je voščilnica končno v ovojnici, si predstavljam, kako bo po hitrem postopku pristala v smeteh, ne glede na to, kako skrbno sem izbirala besede za njeno notranjost. Ni prijetno. Zato že nekaj let voščilnice pošiljam bolj zase kot za tiste, katerih naslovi so na ovojnicah. Ritual, ki prispeva k mojemu lastnemu prazničnemu vzdušju.

Pa se vrnimo nazaj k seznamu dobrotnikov. Prav pred prazniki, tako rekoč v božično-novoletnem duhu, sem se večkrat spominjala tistih, ki so se za trenutek pojavili na moji poti in izginili, ne da bi vedeli, da so v mojem življenju pustili vidno sled. Tu je recimo profesor s fakultete, ki mi je pri določeni stvari pogledal skozi prste in mi s tem omogočil nadaljnji študij. V tistem trenutku je moj faks obvisel na nitki le zaradi ene same malenkost. Le Bog ve, za katerim tekočim trakom in v kakšni tovarni bi pristala, če tedaj ne bi imela te sreče.

Potem je tu doktor, ki je postavil diagnozo, ki so jo drugi zdravniki spregledali. Življenja mi ni rešil, ga je pa vsekakor olajšal, čeprav je njegova pomoč presegala meje dolžnosti. Čisto zares je ravnal v skladu s Hipokratovo prisego in ne po logiki – pomagam le tistim, za katere mi plačajo.

Tu je še sodelavec, ki se je v kriznih okoliščinah postavil zame, drugi pa so gledali stran. Ni bilo odločilno, bilo pa je spodbudno, zato si bom vseeno raje na zaprašene police svojega uma postavila njega kot pa na desetine tistih, ki so me kdaj pustili na cedilu: temu bi rekla zavestno oblikovanje spominov.

Svoj seznam bi lahko dopolnjevala in ga vsekakor nameravam vsako leto. A bistvo ni v naštevanju. Ko sem se odločila poiskati aktualne naslove, sem bila osupla, da vsi moji dobrotniki niso le živi in zdravi, prijetno sem bila presenečena, da so tudi zelo in očitno uspešni.

Profesor je sedaj minister, zdravnik je direktor bolnice, nekdanji sodelavec pa se je na karierni lestvici povzpel tako visoko, da bo najbrž mojo skromno voščilnico imel za prilizovanje v upanju na boljšo zaposlitev – namreč pri njem. Kar pravzaprav kaže, da se dobra dela na neki univerzalni ravni izplačajo. Banalni rek »delaj dobro in se ti bo godilo dobro« je vsaj pri meni dobil popolnoma otipljivo potrditev. Vsem svojim dobrotnikom uspeh privoščim ter jim želim še veliko dobrih del in uspeha. Prav tako kot tudi vam.

Agata P.