Vest

V preteklosti sem že večkrat pisal na temo zlata in dragocenih kovin. Obljubil sem si že, da tega ne bom več počel. Mnogi bralci dojemajo to tematiko zelo čustveno in se negativno, celo agresivno odzovejo na poglede, ki jim niso po godu. Kljub temu se danes vračam k zlatu, saj sem v prejšnjem tednu na Bloombergu naletel na članek, zaradi katerega sem resno ponovno razmislil o dolgoročnem pozitivnem trendu rasti cene zlata.

Vse od pričetka tega leta sem večkrat navdušeno pisal o dejavnikih ponudbe in povpraševanja, proizvodnji, ter drugih trendih in dogodkih tako ali drugače povezanih z zlatom. Izgledalo je, da bo ponudba zlata letos in v prihodnjih letih drastično upadla zaradi težav z nahajališči in proizvodnjo, ter vse večjega povpraševanja investitorjev. Situacija glede proizvodnje se je zaradi povečane produkcije v Rusiji in na Kitajskem sicer precej popravila, v drugi polovici leta pa je prišla v ospredje zgodba o gradnji rezerv oz .kupovanju zlata iz strani centralnih bank. Prav zadnji dejavnik pomeni za tiste, ki pričakujejo rast cene zlata na dolgi rok še dodaten razlog za povečanje optimizma. Načeloma, preberite do konca in ponovno razmislite.

Cena zlata je v zadnjih dveh tednih močno popustila in trenutno kaže, da bodo investitorji prej ali slej spet testirali magično mejo $1.000 dolarjev za unčo. S tem se danes ne bom ukvarjal, niti ni moj namen podajati kakršnikoli napovedi.

Bistvo današnjega članka je odprtost do drugačnih pogledov oz. tolerantnost do alternativnih pogledov. Za trgovalce in investitorje je namreč pomembno, da so vedno pozorni na možne drugačne razplete z namenom, da jih morebitni razvoj dogodkov ne preseneti.

Prejšnji teden mi je na finančnem portalu Bloomberg domišljijo vzpodbudil članek z naslovom Gold Buying by Central Banks May Send Signal to Sell (Claudia Carpenter in Pham-Duy Nguyen).

Avorja sta v članku teoretizirala, da so nakupovanje in načrti centralnih bank za povečanje svojih zlatih rezerv pravzaprav kontraindikator za potencial rasti cene zlata na daljši rok.
Cena zlata se približuje najdaljšemu obdobju rasti po letu 1948, centralne banke pa bodo do konca leta 2009 skupno kupile 429 ton zlata. To je prvo neto povečanja zalog zlata v skladiščih centralnih bank leta od 1988, ko je tečaj izgubil 15% in so centralne banke prodajale svoje zaloge. Svoje zaloge so močno povečevale tudi v letu 1980, ko je tečaj dosegel takratni rekord pri $850 dolarjih za unčo. Ta vrednost je bila nato ponovno dosežena šele 28 let kasneje.

Zgodovina je polna primerov, ko so se centralne banke odločile za nakupe in prodaje zlata ob povsem neprimernih trenutkih. Najbolj izrazit in tudi medijsko odmeven primer je bila prodaja polovice zalog angleške centralne banke (BoE) v pričetku tega desetletja. BoE je zaključila s prodajo leta 2002, najvišja cena, ki jo je dosegla na trgu pa je bila $296,5 dolarjev za unčo. To je bilo na pričetku močnega pozitivnega trenda, ki traja še vse do danes.

Še enkrat ponavljam, da namen tega članka ni napovedovanje gibanja cene zlata, temveč usmeriti pozornost investitorjev na alternativne scenarije in zanimive poglede, ki jih je dobro poznati. Informacija o tem, da so v letu 2009 centralne banke ponovno pričele povečevati svoje zlate rezerve, zgodovinsko pa so zelo pogosto kupovale in prodajale ob nepravih trenutkih, je v tem momentu iz stališča prodajnega/nakupnega signala za aktivnega vlagatelja gotovo precej neuporabna, a se zna izkazati za zanimiv okvir, ko bomo opazovali in razmišljali o gibanju cene zlata v prihodnjih 12 mesecih.

Matjaž Košir
Avtor je analitik v trgovalni ekipi TradePort, Poteza d. d.